b) Predpostavke v zvezi s korporativnim načrtovanjem za lastniški kapital za IRRBB

Za merjenje in spremljanje IRRBB bi morale institucije uporabiti najmanj eno mero neto prihodkov od obresti vključno s spremembo tržne vrednosti ter najmanj eno metodo merjenja ekonomske vrednosti, ki skupaj zajamejo vse sestavine IRRBB. Velike institucije s čezmejnimi dejavnostmi, zlasti institucije iz kategorij 1 in 2 iz smernic o SREP, in institucije z zapletenimi ali izpopolnjenimi poslovnimi modeli bi morale za IRRBB uporabljati več metod merjenja, ki so podrobneje opredeljene v Prilogi II.

4.3.3 Scenariji šoka za obrestne mere pri neprekinjenem poslovanju

Institucije bi morale redno, tj. vsaj četrtletno, v času večje nestanovitnosti obrestnih mer ali povečanih ravni IRRBB pa pogosteje, meriti svojo izpostavljenost IRRBB v okviru različnih mer IRRBB v skladu z različnimi scenariji šoka za obrestne mere glede morebitnih sprememb ravni in oblike krivulj donosa in izpostavljenost spremembam v razmerju med različnimi obrestnimi merami (tj. tveganje osnove).

Institucije bi morale razmisliti, ali želijo uporabiti pristop pogojenega ali nepogojenega modeliranja denarnih tokov. Večje in bolj zapletene institucije, zlasti institucije kategorij 1 in 2 iz smernic o SREP, bi morale upoštevati tudi scenarije, v katerih se upoštevajo različna gibanja obrestne mere in upoštevati, da se nekatere predpostavke (npr. v zvezi z vedenjem, prispevkom k tveganju ter obsegom in sestavo bilance stanja), spreminjajo glede na spremembe ravni obrestnih mer.

Institucije bi morale oceniti izpostavljenosti v vsaki posamezni valuti, v kateri imajo pozicije. Za izpostavljenosti v pomembnih valutah bi morali biti scenariji šoka za obrestne mere značilni za posamezno valuto in skladni s temeljnimi ekonomskimi značilnostmi. V okviru notranjega sistema merjenja IRRBB (IMS) bi bilo treba upoštevati scenarije za obrestne mere značilne za posamezne valute, in sicer vsaj za vsako valuto, pri kateri e računovodska vrednost finančnih sredstev ali obveznosti, denominirana v tej valuti, znaša 5 % ali več skupnih finančnih sredstev ali obveznosti iz netrgovalne knjige ali manj kot 5 %, če je vsota finančnih sredstev ali obveznosti, vključenih v izračun, manjša od 90 % skupnih finančnih sredstev (razen opredmetenih sredstev) ali obveznosti iz netrgovalne knjige. Institucije bi morale v svoje notranje sisteme merjenja vključiti metode za združevanje svojega IRRBB po vseh a različnih valutah. Če institucije uporabljajo predpostavke o odvisnostih med obrestnimi merami različnih valut, bi morale imeti za ta namen potrebno raven znanja in sposobnosti. Institucije bi morale upoštevati vpliv predpostavk glede odvisnosti med obrestnimi merami različnih valut.

Pri izbiri scenarijev šoka za obrestne mere bi morale institucije upoštevati:

• (a) da morajo biti njihovi notranje oblikovani scenariji šoka za obrestne mere sorazmerni z naravo, obsegom in zapletenostjo njihovih dejavnosti ter njihovim profilom tveganja, pri čemer je treba upoštevati nenadne in postopne vzporedne in nevzporedne premike spremembe krivulj donosa. Scenariji bi morali temeljiti na zgodovinskih gibanjih obrestnih mer ter simulaciji prihodnjih obrestnih mer;
• (b) scenarije obrestnih mer, ki izražajo spremembe razmerja med ključnimi tržnimi obrestnimi merami, da se obravnava tveganje osnove;
• (c) predpisane scenarije šoka za obrestne mere v skladu z odstavkom 5 člena 98 Direktive 2013/36/EU;
• (d) dodatne scenarije šoka za obrestne mere, ki jih zahtevajo nadzorniki;
• (e) da je veljavnost predpostavk glede razpršitve ustrezno poudarjena; ter
• (f) v okoljih z nizko obrestno mero bi morale institucije upoštevati tudi scenarije negativnih obrestnih mer in možnost nesimetričnih učinkov negativnih obrestnih mer na njihove instrumente, občutljive na obrestno mero.

Rezultate scenarijev šoka bi bilo treba vključiti v odločanje na ustrezni ravni upravljanja. To vključuje strateške ali poslovne odločitve, razporeditev notranjega kapitala in odločitve o upravljanju tveganja, ki jih sprejmejo upravljalni organ ali njegovi pooblaščenci. Rezultate bi bilo treba upoštevati tudi pri oblikovanju in pregledu politik in omejitev za IRRBB.

4.3.4 Stresni scenariji za obrestne mere

Stresno testiranje za IRRBB bi bilo treba upoštevati v ICAAP, pri čemer bi morale institucije izvajati strogo, v prihodnost usmerjeno stresno testiranje, s katerim se opredelijo morebitne neželene posledice večjih sprememb tržnih pogojev na njihov kapital ali neto prihodkov od obresti vključno s spremembo tržne vrednosti. Za stresno testiranje za IRRBB bi morale institucije vključiti spremembe vedenja svoje baze strank. Stresno testiranje za IRRBB bi moralo biti vključeno v splošni okvir za stresno testiranje institucij, vključno z stresnim testiranjem za nazaj, ter bi moralo biti sorazmerno z naravo, velikostjo in zapletenostjo ter poslovnimi dejavnostmi in celotnim profilom tveganja institucij.

Stresno testiranje za IRRBB bi bilo treba izvajati redno, tj. vsaj enkrat letno, v času večje nestanovitnosti obrestnih mer ali povečanih ravni IRRBB pa pogosteje.

Okvir stresnega testiranja za IRRBB bi moral vključevati jasno opredeljene cilje, scenarije, prilagojene poslom in tveganjem institucije, dobro dokumentirane predpostavke in zanesljive metodologije.

Pri stresnem testiranju za celotno institucijo, bi bilo treba izračunati medsebojni vpliv IRRBB in drugih kategorij tveganja (kreditno tveganje, likvidnostno tveganje, tržno tveganje itd.) ter morebitne pomembne sekundarne učinke.

Institucije bi morale izvajati stresna testiranja za nazaj za (i) opredelitev scenarijev obrestnih mer, ki bi lahko resno ogrozili kapital, ekonomsko vrednost ter mere neto prihodkov od obresti in spremembe tržne vrednosti, ter (ii) razkritje ranljivosti, ki izhajajo iz njenih strategij varovanja in morebitnih vedenjskih odzivov njenih strank.

Za oceno IRRBB bi morale institucije pri testiranju ranljivosti v stresnih pogojih uporabljati obsežnejše in korenitejše premike in spremembe obrestnih mer, kot so tiste, ki se uporabljajo za neprekinjeno upravljanje, kar bi vključevalo vsaj naslednje:

• a) znatne spremembe v odnosih med ključnimi tržnimi obrestnimi merami ( tveganje osnove);
• b) nenadne in pomembne premike krivulje donosa (vzporedne in nevzporedne);
• c) razčlenitev ključnih predpostavk glede obnašanja posameznih skupin sredstev in obveznosti;
• d) spremembe ključnih predpostavk v zvezi s korelacijo obrestnih mer;
• e) znatne spremembe trenutnih tržnih in makro pogojev ter konkurenčnega in ekonomskega okolja, pa tudi njihov možen razvoj, ter
• f) posebne scenarije, ki se nanašajo na posamezen poslovni model in profil institucije.

Rezultate scenarijev stresa bi bilo treba vključiti v postopek odločanja na ustrezni ravni upravljanja. To vključuje strateške ali poslovne odločitve, razporeditev notranjega kapitala in odločitve o upravljanju tveganja, ki jih sprejmejo upravljalni organ ali njegovi pooblaščenci. Rezultate bi bilo treba upoštevati tudi pri oblikovanju in pregledu politik in limitov za IRRBB.

Za analizo občutljivosti v stresnih scenarijih bi morale institucije v metriki ekonomske vrednosti ovrednotiti omejitve, povezane z uporabo predpostavke izteka poslov (ali predpostavke o neobnovljivosti poslov), in sposobnost institucije, da zajame tveganje dolgoročne obrestne mere.

V primerih, ko imajo bilančni instrumenti znatne omejitve pri prevrednotenju (npr. obrestne kapice in obrestno dno), bi morale institucije preudarno upoštevati, če je pomemben, učinek, ki bi ga imela obnovitev navedenih instrumentov, če bi se instrumenti nadomestili z drugimi instrumenti s primerljivimi značilnostmi, ne glede na predpostavko izteka. To je treba izvesti za ustrezno obdobje in ob upoštevanju poslovnega modela banke.

4.3.5 Predpostavke za merjenje IRRBB

Pri merjenju IRRBB bi morale institucije v celoti razumeti in dokumentirati ključne vedenjske predpostavke in predpostavke modeliranja. Te predpostavke bi morale biti usklajene s poslovnimi strategijami in bi jih bilo treba redno preverjati. Te predpostavke bi morali določiti sorazmerno in zlasti ob upoštevanju pragov pomembnosti iz členov 7(12), 8(2), 9(4), 11(3) in 21(1) regulativnih tehničnih standardov iz člena 84(5) direktive CRD.

Pri ocenjevanju tveganja produktov, občutljivih na obrestno mero, ki so povezani z inflacijo ali drugimi tržnimi dejavniki, bi morali uporabiti preudarne predpostavke. Te predpostavke lahko temeljijo na primer na trenutni/zadnji ugotovljeni vrednosti, na napovedih uglednih inštitutov za ekonomske raziskave ali na drugih splošno sprejetih tržnih praksah (na primer, v primeru inflacije: krivulje prihodnjih vrednosti pričakovane inflacije).

Pri merjenju IRRBB bi bilo treba vključiti pokojninske obveznosti in sredstva pokojninskega načrta, razen če je njihovo tveganje spremembe obrestne mere vključeno v drugo mero tveganja;

V zvezi z različnimi merami IRRBB bi morale institucije po potrebi upoštevati predpostavke, oblikovane za določitev obsega tveganja v zvezi z vsaj naslednjimi področji:

• a) izvrševanje (samodejnih ali vedenjskih) obrestnih opcij s strani institucij in njenih strank v skladu s posebnimi scenariji šoka in stresa za obrestne mere;
• b) obravnavanje stanj in tokov iz naslova obresti, ki izvirajo iz vlog brez določene zapadlosti;
• c) obravnavanje vezanih vlog s tveganjem predčasnega dviga;
• d) obravnavanje posojil z nespremenljivo obrestno mero in prevzetih kreditnih obveznosti z nespremenljivo obrestno mero;
• e) obravnavanje lastnega kapitala pri notranjih merah ekonomske vrednosti;
• f) posledice računovodskih praks za merjenje IRRBB in zlasti učinkovitost obračunavanja varovanja pred tveganjem ter
• g) potrditev predpostavk o diverzifikaciji.

Ker se tržni pogoji, konkurenčno okolje in strategije sčasoma spreminjajo, bi morale institucije pomembne predpostavke za merjenje pregledati vsaj enkrat letno, ob hitro spreminjajočih se tržnih pogojih pa pogosteje.

• a) Vedenjske predpostavke v zvezi z račun i strank z vgrajenimi možnost mi izbire (opcije), ki jih imajo stranke, za namen IRRBB

Pri oceni vplivov možnosti izbire bi morale institucije upoštevati:

• (a) možni vpliv na hitrosti sedanjih in prihodnjih predčasnih poplačil posojil, ki izvirajo iz scenarija obrestnih mer, osnovnega ekonomskega okolja in pogodbenih značilnosti. Institucije bi morale upoštevati različne razsežnosti, ki vplivajo na vgrajene vedenjske opcije;
• (b) elastičnost prilagajanja obrestnih mer produktov na spremembe tržnih obrestnih mer ter
• (c) migracije stanj med vrstami produktov zaradi sprememb njihovih lastnosti, določil in pogojev.

Institucije bi morale imeti vzpostavljene politike, ki urejajo oblikovanje in redno ocenjevanje ključnih predpostavk za obravnavo bilančnih in zunajbilančnih postavk z vgrajenimi opcijami, v okviru za tveganje spremembe obrestne mere. To pomeni, da bi morale institucije:

• (a) opredeliti vse pomembne produkte in postavke z vgrajenimi opcijami, ki bi lahko vplivale na zaračunano obrestno mero ali datum prevrednotenja na podlagi vedenja (v nasprotju z datumom pogodbene zapadlosti) za zadevna stanja;
• (b) imeti ustrezne strategije oblikovanja cen in zmanjševanja tveganj (npr. uporaba izvedenih finančnih instrumentov) za zadrževanje vpliva opcij znotraj sprejete nagnjenosti k tveganjem, ki lahko vključuje kazni za predčasni dvig/poplačilo, ki se zaračunajo stranki kot pobot za morebitne stroške prekinitve (kjer je dovoljeno);
• (c) zagotoviti, da je modeliranje ključnih vedenjskih predpostavk mogoče utemeljiti v povezavi z osnovnimi zgodovinskimi podatki in na podlagi razumnih hipotez;
• (d) biti sposobne dokazati, da je njihovo modeliranje točno (testirano za nazaj glede na izkušnje);
• (e) v svojih politikah in postopkih voditi ustrezno dokumentacijo v zvezi s predpostavkami ter imeti vzpostavljen postopek za njihov pregled;
• (f) razumeti občutljivost rezultatov merjenja tveganja institucije na te predpostavke, vključno z izvajanjem stresnega testiranja predpostavk in upoštevanjem rezultatov takih testov pri odločitvah o razporeditvi notranjega kapitala, ter
• (g) izvajati redno notranje potrjevanje teh predpostavk, da se preveri njihova stabilnost skozi čas in da se po potrebi prilagodijo.

Vedenjsko modeliranje se ne bi smelo uporabljati za vloge brez določene zapadlosti finančnih strank, razen če so vloge za operativne namene, kot so opredeljene v členu 27(1)(a) Delegirane uredbe o LCR.

Predvideni datum prevrednotenja za vloge na drobno in vloge na debelo nefinančnih strank ter vloge za operativne namene iz odstavka 110, brez določenih datumov prevrednotenja (vloge brez določene zapadlosti) in ne omejeno na centralizirani del vlog ter na vloge s pomembnimi ekonomskimi ali fiskalnimi omejitvami za primere predčasnega dviga, bi bilo treba omejiti na najdaljše tehtano povprečno obdobje prevrednotenja petih let. Izjema so regulirani prihranke iz odstavka (a) člena 428f(2) CRR. Petletna kapica se uporablja za celotni znesek (tj. stabilni in nestabilni del vlog) skupnega portfelja navedenih vlog in ločeno za vsako valuto.

Pri oblikovanju vedenjskih predpostavk glede računov brez določenih datumov prevrednotenja za namene upravljanja tveganja spremembe obrestne mere bi morale institucije:

• (a) biti sposobne opredeliti „stabilna“ stanja, tj. vloge, ki so stabilne in se verjetno ne bodo prevrednotile ob pomembnih spremembah okolja obrestnih mer, in/ali druge vloge, pri katerih bi banke lahko modelirale omejeno elastičnost vlog glede na spremembe obrestnih mer;
• (b) predpostavke modeliranja za te vloge bi morale odražati značilnosti vlagateljev (npr. na drobno/na debelo) in značilnosti računa (npr. transakcijski/netransakcijski). Opis zgornjih kategorij na visoki ravni je naveden spodaj:
• i. transakcijske vloge na drobno vključujejo brezobrestne in druge račune na drobno, pri katerih komponenta nadomestila ni pomembna za strankino odločitev, da zadrži denar na računu;
• ii. netransakcijske vloge na drobno vključujejo račune na drobno (vključno z reguliranimi računi), pri katerih je komponenta nadomestila pomembna za strankino odločitev, da zadrži denar na računu;
• iii. vloge na debelo vključujejo račune korporativnih in drugih strank na debelo, razen medbančnih ali drugih računov, ki so zelo občutljivi na ceno;
• (c) oceniti morebitno migracijo med vlogami brez določenih datumov prevrednotenja in drugimi vlogami, ki bi lahko v različnih scenarijih obrestnih mer preoblikovale ključne vedenjske predpostavke modeliranja;
• (d) upoštevati morebitne omejitve prevrednotenja vlog na drobno v okoljih z nizko ali negativno obrestno mero in učinek, ki ga imajo lahko take omejitve na stabilnost vlog v različnih scenarijih obrestnih mer;
• (e) zagotoviti, da so predpostavke o upadu stabilnih in drugih modeliranih stanj preudarne in primerne za izravnavo ugodnosti iz naslova neto prihodkov od obresti z dodatnim tveganjem v zvezi z ekonomsko vrednostjo, ki izhaja iz blokiranja prihodnjega donosa iz naslova obrestnih mer na sredstva, ki se financirajo s temi stanji, in možnega izpada prihodka v okolju naraščajočih obrestnih mer;
• (f) poudariti pomen statističnih ali kvantitativnih metod za določitev datumov vedenjskega prevrednotenja in profila denarnih tokov vlog brez določene zapadlosti; pri določitvi ustreznih predpostavk modeliranja za vloge brez določene zapadlosti (npr. glede na pričakovani prihodnji razvoj) je lahko potrebno sodelovanje različnih strokovnjakov v okviru institucije (npr. oddelek za upravljanje tveganja in oddelek za nadzor tveganja, prodaja in zakladnica);
• (g) v svojih politikah in postopkih imeti ustrezno dokumentacijo v zvezi s temi predpostavkami ter imeti vzpostavljen postopek za njihov pregled;
• (h) razumeti vpliv predpostavk na rezultate merjenja tveganj in interne odločitve dodelitve kapitala, ki jih je izbrala institucija, vključno s periodičnimi izračuni analiz občutljivosti ključnih parametrov (npr. odstotek in zapadlost stabilnih stanj na računih in stopnja prenosa spremembe obrestne mere (ang. pass-through rate ), pri čemer se za izločitev učinka predpostavk na različne mere IRRBB uporabljajo pogodbeni pogoji in ne vedenjske predpostavke;
• (i) izvajati stresno testiranje za razumevanje občutljivosti izbranih mer tveganja na spremembe ključnih predpostavk in upoštevati rezultate takih testov pri odločitvah o razporeditvi notranjega kapitala.