4.3 Posebne smernice za kreditne institucije, ki uporabljajo MSRP 9

V skladu z odstavkom 5.5.5 MSRP 9 „mora podjetje, če se na datum poročanja kreditno tveganje pri finančnem instrumentu od začetnega pripoznanja ni znatno povečalo, (oceniti) popravek vrednosti za izgubo za navedeni finančni instrument kot znesek, ki je enak pričakovanim kreditnim izgubam v 12 - mesečnem obdobju“. Kreditne institucije bi morale izmeriti pričakovane kreditne izgube za vse izpostavljenosti iz naslova kreditov , nič elni popravek vrednosti pa bi moral biti redkost, saj so ocene pričakovanih kreditnih izgub z verjetnostjo tehtan znesek, ki bi moral vedno izražati možnost, da bo prišlo do kreditne izgube (glej odstavka 5.5.17 in 5.5.18 MSRP 9). Ničelni popravek vrednosti bi se lahko pojavil na primer za kredite, ki so v celoti zavarovani (vendar bi morale biti kreditne institucije previdne, ko pripravljajo ocene vrednosti zavarovanja s premoženjem, saj se lahko vrednost zavarovanja, ki je bila ocenjena ob odobritvi kredita v življenjski dobi kredita spremeni).

Kreditne institucije bi morale sprejeti aktiven pristop k ocenjevanju in merjenju pričakovanih kreditnih izgub v 12 - mesečnem obdobju, s katerim bi lahko pravočasno ugotovile spremem be kreditnega tveganja in pravočasno pripoznale spremembe pričakovanih kreditnih izgub. V skladu z načelom 6 bi morale ocene zneska in časovne umestitve pričakovanih kreditnih izgub v 12- mesečnem obdobju odražati strokovno presojo višjega vodstva na podlag i izkušenj ter predstavljati nepristransko in z verjetnostjo tehtano oceno pričakovanih kreditnih izgub ob upoštevanju vrste možnih izidov.

V MSRP 9 je znesek, enak pričakovanim kreditnim izgubam v 12 - mesečnem obdobju, opredeljen kot „[d]elež pričakovanih kreditnih izgub v celotnem obdobju trajanja, ki predstavljajo pričakovane kreditne izgube zaradi dogodkov neplačila pri finančnih instrumentih, ki so možne v obdobju 12 mesecev po datumu poročanja“.¹⁴ V ta namen morajo kreditne institucije upoštevati, da znesek, enak pričakovanim kreditnim izgubam v 12 - mesečnem obdobju, ne pomeni zgolj pričakovanih izgub v naslednjem 12 - mesečnem obdobju, temveč v skladu z odstavkom B5.5.43 MSRP 9 pomeni pričakovane izpade denarnih tokov v celotnem obdobju trajanja izpostavljenosti iz naslova kreditov ali skupine takih izpostavljenosti zaradi škodnih dogodkov, ki bi se lahko zgodili v naslednjih 12 mesecih. Kreditne institucije morajo upoštevati tudi, da je treba v skladu z odstavkom 5.5.9 MSRP 9 za presojo, ali bi bilo treba v zvezi s finančnim instrumentom izmeriti pričakovane kreditne izgube v celotnem obdobju trajanja, upoštevati spremembo tveganja, da bo v pričakovanem obdobju trajanja finančnega instrumenta prišlo do neplačila. V nekaterih okoliščinah se lahko v skladu z MSRP 9 za to presojo uporabijo spremembe tveganja neplačila v naslednjih 12 mesecih, vendar to morda ni vedno ustrezno, posebno pozornost pa bi bilo treba nameniti zlasti primerom iz odstavka B5.5.14 MSRP 9.

¹⁴ Glej Prilogo A k MSRP 9 – Opredelitve pojmov. 15 EBA je objavil osnutek smernic o uporabi opredelitve neplačila iz člena 178 Uredbe (EU) št. 575/2013.

Odstavek B5.5.37 MSRP 9 ne vsebuje opredelitve neplačila, vendar mora kreditna institucija v skladu z njim opredeliti neplačilo v skladu z opredelitvijo, ki se uporablja za notranje obvladovanje kreditnega tveganja. Poleg tega odstavek B5.5.37 MSRP 9 vključuje ovrgljivo predpostavko, da pride do neplačila najpozneje v primeru zaostanka s plačili 90 dni. K reditne institucije bi se morale pri sprejemanju opredelitve neplačila za računovodske namene opirati na opredelitev iz člena 178 Uredbe (EU) št. 575/2013¹⁵ , ki se uporablja za regulativne namene in vklju čuje:

• a. kvalitativno merilo, po katerem „institucija meni, da obstaja majhna verjetnost, da bo dolžnik poravnal svoje kreditne obveznosti do institucije, njene nadrejene osebe ali katere koli njej podrejene družbe v celoti, ne da bi institucija za poplačilo uporabila ukrepe, kot je unovčenje zavarovanja“ (dogodki, ki kažejo na „majhno verjetnost plačila“), in
• b. objektivni kazalnik, po katerem „dolžnik več kot 90 dni zamuja s plačilom katere koli pomembne kreditne obveznosti do institucije, njene nadrejene osebe ali k atere koli njej podrejene družbe“ in ki je enakovreden ovrgljivi predpostavki iz odstavka B5.5.37 MSRP 9.

V skladu s členom 178(1) Uredbe (EU) št. 575/2013 se šteje, da dogodek neplačila v zvezi s posameznim dolžnikom nastane, ko je izpolnjeno katero koli od meril iz odstavka 4(a) in (b) ali obe merili. V okviru tega bi morale kreditne institucije opredeliti neplačilo v skladu z merilom majhne verjetnosti plačila dolžnika, preden se v zvezi z izpostavljenostjo pojavi nerednost plačil po merilu zamude, daljše od 90 dni. V skladu s pristopom za regulativne namene bi se moral seznam elementov iz člena 178(3) Uredbe (EU) št. 575/2013, ki kažejo na majhno verjetnost plačila, uporabiti tako, da se zagotovi pravočasno ugotavljanje dogodkov, ki kažejo na „majhno verjetnost plačila“ in sčasoma povzročijo izpad denarnih tokov. Kar zadeva merilo iz odstavka 4(b) se možnost, da lahko pristojni organi za regulativne namene v primeru izpostavljenosti na drobno in za izpostavljenosti do subjektov javnega sektorja 90 -dnevni rok nadomestijo z največ 180 - dnevnim za različne produkte, če menijo da je to ustrezno glede na lokalne razmere (glej člen 178(1)(b) Uredbe (EU) št. 575/2013), ne bi smela razlagati kot izjema od uporabe ovrgljive predpostavke v zvezi z 90 -dnevnim rokom i z odstavka B5.5.37 MSRP 9 za navedene izpostavljenosti.

Kreditne institucije bi morale pri pripravi ocene zneska, enakega pričakovanim kreditnim izgubam v 12- mesečnem obdobju, upoštevati primerne in dokazljive informacije, kot so navedene v opredelitvah pojmov in načelu 6 teh smernic ter ki vplivajo na kreditno tveganje, zlasti informacije, usmerjene v prihodnost, vključno z makroekonomskimi dejavniki. Kreditne institucije bi morale uporabiti bonitetno presojo na podlagi izkušenj za obravnavo kvalitativnih in kvantitativnih informacij, ki lahko vplivajo na njihove ocene kreditnega tveganja. V skladu z MSRP 9 subjektu pri merjenju zneska, enakega pričakovanim kreditnim izgubam v 12- mesečnem obdobju, ni treba intenzivno iskati informacij. Vendar bi morale kred itne institucije dejavno vključevati informacije, ki lahko vplivajo na oceno pričakovanih kreditnih izgub, in ne bi smele izvzeti ali prezreti informacij, ki so v zadostni meri razpoložljive.

Kadar kreditna institucija ustvari izpostavljenosti z visokim kreditnim tveganjem (ki se v okviru tega odstavka ne bi smele razlagati kot nasprotne izpostavljenostim z nizkim kreditnim tveganjem, kot je opisano v odstavku 5.5.10 MSRP 9) in se njeni popravki vrednosti prvotno izmerijo po pričakovanih kreditnih izgubah v 12- mesečnem obdobju, bi morala kreditna institucija pozorno spremljati te izpostavljenosti zaradi morebitnega znatnega povečanja kreditnega tveganja, da bi tako zagotovila, da se v zvezi z njimi pravočasno uporabi merjenje pričakovanih kreditnih izgub v celotnem obdobju trajanja, ter ob tem lahko upoštevala, da je pri izpostavljenostih z visokim kreditnim tveganjem verjetna večja nestanovitnost in hitrejše povečanje kreditnega tveganja.

Tudi če kreditna institucija presodi, da povečanje kreditnega tveganja ni znatno, bi morala prilagoditi svojo oceno pričakovanih kreditnih izgub v 12 - mesečnem obdobju , da ustrezno izrazi nastale spremembe kreditnega tveganja. Te prilagoditve bi morala uvesti veliko prej, kot se začne v zvezi s posamezno izpostavitvijo ali skupino izpostavitev uporabljati merjenje pričakovanih kreditnih izgub v celotnem obdobju trajanja, ob upoštevanju morebitnega tveganja prehajanja med bonitetnimi razredi.

V primeru ocene na skupni podlagi bi morale izpostavljenosti v zadevni skupini izpolnj evati zahteve iz načela 3 teh smernic. Zlasti kadar ima kreditna institucija na voljo informacije, ki kažejo, da je potrebna dodatna ali drugačna razčlenitev skupine izpostavljenosti iz naslova kreditov , bi morala skupino razdeliti na podskupine in za vsako posebej posodobiti merjenje zneska, enakega pričakovanim kreditnim izgubam v 12 - mesečnem obdobju, v primeru prehodnih okoliščin pa uporabiti začasno prilagoditev (glej načelo 3 teh smernic in podrobne zahteve za uporabo začasnih prilagoditev). Kadar se pojavijo informacije, ki kažejo, da se je kreditno tveganje posamezne podskupine znatno povečalo, bi bilo treba v zvezi z njo pripoznati pričakovane kreditne izgube v celotnem obdobju trajanja.

Izpostavljenosti iz naslova kreditov se ne bi smele združiti v skupine tako, da bi bilo oteženo pravočasno zaznavanje znatnih povečanj kreditnega tveganja (glej tudi načeli 3 in 4 teh smernic za dodatne zahteve v zvezi z združevanjem v skupine in ocenjevanjem pričakovanih kreditnih izgub na skupni podlagi).

4.3.2 Ocena znatnih povečanj kreditnega tveganja

V odstavku 5.5.4 MSRP 9 je navedeno, da je „[c]ilj zahtev glede oslabitve [...] pripoznati pričakovane kreditne izgube v celotnem obdobju trajanja za vse finančne instrumente, pri katerih je od začetnega pripoznanja prišlo do znatnega povečanja kreditnega tveganja (ne glede na to, ali se je ocenilo na posamični ali skupni podlagi), pri čemer se upoštevajo vse primerne in dokazljive informacije, vključno z informacijami, usmerjenimi v prihodnost“.

Ta pristop je utemeljen s tem, da se kreditna sposobnost nasprotne stranke in s tem pričakovane kreditne izgube, predvidene ob začetnem pripoznanju, takrat upoštevajo pri določanju cen posojila. To pomeni, da z zaračunano obrestno mero morda ni mogoče v celoti nadomestiti povečanja kreditnega tveganja po nastanku, zato bi morale kreditne institucije skrbno presoditi, ali se je kreditno tveganje znatno povečalo.¹⁶ Če se je, bi se moralo za izpostavljenost iz naslova kreditov uporabiti merjenje pričakovanih kreditnih izgub v celotnem obdobju trajanja.

¹⁶ V skladu z MSRP 9 morajo subjekti pri ocenjevanju znatnega povečanja kreditnega tveganja upoštevati vrsto različnih dejavnikov, med katerimi je lahko tudi določanje cene.

Kreditne institucije bi morale za presojo, ali se je kreditno tveganje izpostavljenosti znatno povečalo, ter merjenje pričakovanih kreditnih izgub v 12 - mesečnem obdobju in pričakovanih kreditnih izgub v celotnem obdobju trajanja, ki se zahtevata, vzpostaviti zanesljivo upravljanje, sisteme in kontrole v skladu z načeli iz teh smernic. Če jih še niso vzpostavile, bi morale kreditne institucije vzpostaviti sisteme, s katerimi lahko obravnavajo in sistematično ocenjujejo velike količine informacij, potrebnih za (1) presojo, ali se je kreditno tveganje pri posameznih izpostavljenostih iz naslova kreditov ali skupinah takih izpostavljenosti znatno povečalo, in za (2) merjenje pričakovanih kreditnih izgub v celotnem obdobju trajanja v primeru zn atnih povečanj. Nadrejene osebe in podrejene družbe, za katere velja Direktiva 2013/36/EU, bi morale zagotoviti uporabo usklajenega pristopa za celotno skupino. To bi moralo vključevati zlasti uvedbo procesov, s katerimi se zagotovi, da višje vodstvo kredi tne institucije pregleda in potrdi napovedi gospodarskih razmer v različnih jurisdikcijah in gospodarskih sektorjih ter da se za celotno skupino uporabljajo usklajeni procesi, kontrole in ekonomske predpostavke za pripravo napovedi ter se te usklajeno pove zuje s pričakovanji v zvezi s kreditnimi izgubami. Potreba po usklajenosti se ne bi smela razlagati kot zahteva po uporabi iste prakse za celotno skupino. Dejansko se lahko v usklajenem okviru pri posameznih jurisdikcijah in produktih pojavijo razlike, ki so na primer odvisne od razpoložljivosti podatkov. Te razlike bi bilo treba ustrezno dokumentirati in utemeljiti.

Vzpostavljeni procesi bi morali kreditnim institucijam omogočiti, , da pravočasno in na celovit način presodijo, ali se je kreditno tveganje po začetnem pripoznanju izpostavljenosti iz naslova kreditov znatno povečalo, da lahko v primeru znatnega povečanja kreditnega tveganja nemudoma začnejo v zvezi s posamezno izpostavljenostjo ali skupino izpostavljenosti s podobnimi značilnostmi kreditnega tveganja meriti pričakovane kreditne izgube v celotnem obdobju trajanja v skladu z računovodskimi zahtevami glede oslabitve iz MSRP 9.

Kot je navedeno v odstavku B5.5.17 MSRP 9 v zvezi z ocenjevanjem znatnega povečanja kreditnega tveganja od začetnega pripoznanja, je treba pri tem upoštevati vrsto različnih informacij. V širšem smislu to vključuje informacije o makroekonomskih razmerah ter gospodarskem sektorju in geografski regiji, ki sta pomembna za posameznega kreditojemalca ali skupino kreditojemalcev s skupnimi značilnostmi kreditnega tveganja, pa tudi posebne strateške, operativne in druge značilnosti kreditojemalca. Ključni element je zahteva po upoštevanju vseh primernih in dokazljivih informacij, usmerjenih v prihodnost, ki se lahko pridobijo brez pr etiranih stroškov in prizadevanj (glej tudi odstavek 131 teh smernic o naboru informacij, ki ga je treba uporabiti), poleg informacij o tekočih razmerah in preteklih podatkov.

Za pravočasno pripoznanje popravkov vrednosti v skladu z zahtevami MSRP 9 bi morale kreditne institucije:

• a. zbrati podatke in napovedi za ključne dejavnike kreditnega tveganja svojih izpostavljenosti iz naslova kreditov in portfeljev ter
• b. na podla gi teh podatkov in napovedi biti sposobne, da količinsko opredelijo kreditno tveganje pri vsaki izpostavljenosti iz naslova kreditov in vsakem portfelju.

V odstavku B5.5.2 MSRP 9 je navedeno, da se načeloma pričakuje, da bodo pričakovane kreditne izgube v celotnem obdobju trajanja pripoznane, preden je finančni instrument v zaostanku s plačili, ter da se „[k]reditno tveganje [...] običajno znatno poveča, preden se začnejo zaostanki s plačili pri finančnem instrumentu ali preden se zaznajo drugi dejavniki, z načilni za posojilojemalca, ki vplivajo na zaostanke s plačili (na primer sprememba ali prestrukturiranje)“. Zato bi morale kreditne institucije pri analizah upoštevati dejstvo, da se determinante kreditnih izgub zelo pogosto začnejo slabšati veliko prej, preden se pri prizadetih izpostavljenostih iz naslova kreditov pojavijo kakršni koli objektivni dokazi o nerednosti plačil (več mesecev ali v nekaterih primerih let prej). Kreditne institucije bi morale upoštevati, da so podatki o nerednosti plačil praviloma usmerjeni v preteklost in bodo sami po sebi redko zadostni za izvajanje pristopa k pričakovanim kreditnim izgubam. V primeru portfeljev izpostavljenosti do malih dolžnikov bodo negativni razvoj makroekonomskih dejavnikov in značilnosti kreditojemalca na primer praviloma povzročili povečanje stopnje kreditnega tveganja veliko prej, kot bodo to pokazale informacije o zaostajanju plačil oziroma nerednih plačilih.

Zato bi morale kreditne institucije za zanesljivo doseganje namena MSRP 9 upoštevati tudi povez ave makroekonomskih dejavnikov in značilnosti kreditojemalca s stopnjo kreditnega tveganja pri portfelju na podlagi primernih in dokazljivih informacij. V ta namen bi morale začeti podrobno analizo preteklih vzorcev in tekočih trendov, na podlagi katere bi lahko opredelile najpomembnejše dejavnike kreditnega tveganja. Bonitetna presoja na podlagi izkušenj bi morala olajšati upoštevanje tekočih in napovedanih razmer, ki bodo verjetno vplivale na navedene dejavnike tveganja, pričakovane izpade denarnih tokov in s tem na pričakovane izgube.

Kreditne institucije bi morale tovrstne analize opraviti ne samo v zvezi s portfelji posameznih manjših posojil, kot so izpostavljenosti iz naslova kreditnih kartic, temveč tudi v zvezi z velikimi izpostavljenostmi iz naslov a kreditov , ki se upravljajo posamično . Na primer, z a veliko posojilo za poslovne nepremičnine bi morale kreditne institucije upoštevati dejstvo, da so trgi poslovnih nepremičnin v številnih jurisdikcijah precej občutljivi n a splošno makroekonomsko okolje, in proučiti možnost uporabe informacij, kot so stopnje obrestnih mer ali stopnje nezasedenosti, za ugotavljanje morebitnega znatnega povečanja kreditnega tveganja.

Kreditne institucije bi morale imeti jasno politiko, vključno z ustrezno oblikovanimi merili, glede tega, kaj pomeni „znatno“ povečanje kreditnega tveganja za posamezne vrste izpostavljenosti iz naslova kreditov . Ta merila in razloge za to, da se šteje, da so ti pristopi in opredelitve ustrezni, bi bilo treba razkriti v skladu z odstavkom 35F MSRP 7 – Finančni instrumenti: Razkritja. V skladu z odstavkom 5.5.9 MSRP 9 mora subjekt pri oceni znatnega povečanja kreditnega tveganja „uporabiti spremembo tveganja, da bo v pričakovanem obdobju trajanja finančnega instrumenta prišlo do neplačila, in ne spremembe zneska pričakovanih kreditnih izgub“. V ta namen bi morale institucije to oceno opraviti v smislu tveganja neplačila, in ne v smislu pričakovane kreditne izgube (tj. pred obravnavo učinkov instrumentov za zmanjšanje kreditnega tveganja, kot je zavarovanje s premoženjem ali poroštvo).

Kreditne institucije bi morale pri načrtovanju svojega pristopa k ugotavljanju znatnega povečanja kreditnega tveganja upoštevati vsakega od 16 razredov kazalnikov iz MSRP 9 (če so ustrezni za finančni instrument, ki se ocenjuje), določenih v točkah od (a) do (p) odstavka B5.5.17, ter proučiti, ali bi morale upoštevati še katere dodatne informacije. Ti kazalniki (iz MSRP 9 in teh smernic) se ne bi smeli razlagati kot „kontrolni seznam“. Pri ocenjevanju tega, ali se je pri določeni vrsti izpostavljenosti iz naslova kreditov kreditno tveganje znatno povečalo, so nekateri morda bolj pomembni od drugih. Ob tem bi morale kreditne institucije posebno pozornost nameniti preprečevanju tveganja, da se znatno povečanje kreditnega tveganja, ki je dejansko prisotno, ne bi nemudoma upoštevalo. Kreditne institucije zlasti ne bi smele omejiti znatnih povečanj kreditnega tveganja na situacije, ko se pričakuje da se bo kreditna kakovost finančnega instrumenta poslabšala (tj. tretja faza v skladu z zahtevami glede oslabitev iz MSRP 9). Lahko se namreč kreditno tveganje dolžnika znatno poveča, ne da bi obstajali dokazi, da bodo izpostavljenosti iz naslo va kreditov do tega dolžnika verjetno postale oslabljene. Znatno povečanje kreditnega tveganja ne pomeni nujno, da bo verjetno prišlo do neplačila, ampak zgolj, da je verjetnost neplačila večja, kot je bila ob začetnem pripoznanju. To poudarja simetrija mo dela MSRP 9: za izpostavljenosti iz naslova kreditov se lahko v nekem trenutku začne uporabljati merjenje pričakovanih kreditnih izgub v celotnem obdobju trajanja, pozneje pa se znova uporabi merjenje pričakovanih kreditnih izgub v 12- mesečnem obdobju, če prag za znatno povečanje kreditnega tveganja ni več dosežen.

Kreditne institucije bi morale pri oceni znatnega povečanja kreditnega tveganja upoštevati zlasti naslednji nepopoln seznam kazalnikov:

• a. odločitev višjega vodstva kreditne institucije, v skladu s katero bi bil, če bi bila obstoječa izpostavljenost iz naslova kreditov na novo ustvarjena na datum poročanja, cenovni element izpostavljenosti iz naslova kreditov , ki izraža kreditno tveganje izpostavljenosti, precej višji, kot je bil, ko je posojilo dejansko nastalo, ker se je od nastanka kreditno tveganje posameznega kreditojemalca ali razreda kreditojemalcev povečalo;
• b. odločitev višjega vodstva kreditne institucije, v skladu s katero se okrepijo zahteve za zavarovanja in/ali zaveze za nove izpostavljenosti iz naslova kreditov , ki so podobne že ustvarjenim izpostavljenostim iz naslova kreditov , zaradi sprememb kreditnega tveganja teh izpostavljenosti od začetnega pripoznanja;
• c. znižanje bonitetne ocene kreditojemalca s strani priznane bonitetne agencije ali v okviru sistem a notranjih bonitetnih ocen kreditne institucije;
• d. za donosne izpostavljenosti iz naslova kreditov , ki so predmet posamičnega spremljanja in pregleda : povzetek notranje bonitetne ocene/kazalnik kreditne kakovosti, ki je slabši kot ob začetnem pripoznanju;
• e. poslabšanje ustreznih determinant kreditnega tveganja (npr. prihodnji denarni tokovi) za posameznega dolžnika (ali skupine dolžnikov) in
• f. pričakovana sprememba zaradi finančnih težav, vključno s tistimi, ki izpolnjujejo pogoje za restrukturiranje v skladu z Uredbo (EU) 2015/227.

Čeprav bi moralo izvajanje MSRP 9 od ražati prakse upravljanja kreditnega tveganja, kadar je to mogoče, v nekaterih primerih to ne bi bilo ustrezno. Če na primer kreditna institucija večino izpostavljenosti iz naslova kreditov upravlja enako ne glede na kreditno tveganje (z izjemo posebno uspešnih ali neuspešnih posojil), način upravljanja izpostavljenosti iz naslova kreditov verjetno ne bo zanesljiv kazalnik morebitnega znatnega povečanja kreditnega tveganja.

Kreditne institucije bi morale pri presoji, ali se je kreditno tveganje za izpostavljenost iz naslova kreditov znatno povečalo, upoštevati tudi naslednje dejavnike, ki so povezani z okoljem, v katerem kreditna institucija ali kreditojemalec deluje:

• a. poslabšanje makroekonomskih obetov, pomembnih za posameznega kreditojemalca ali skupino kreditojemalcev. Makroekonomske ocene bi morale biti ustrezno obsežne, da se vključijo dejavniki, pomembni za države, gospodarske družbe, gospodinjstva in druge vrste kreditojemalcev. Poleg tega bi morale obravnavati vse morebitne ustrezne regionalne razlike pri gospodarski uspešnosti v jurisdikciji¹⁷ in
• b. poslabšanje obetov za sektor ali panoge, v katerih deluje kreditojemalec.

¹⁷ Glej načelo 6 teh smernic o upoštevanju informacij, usmerjenih v prihodnost, vključno z makroekonomskimi dejavniki.

Točna opredelitev dejavnikov kreditnega tveganja ter zanesljiva predstavitev povezav med navedenimi dejavniki in stopnjo kreditnega tveganja bi morali biti ključni, saj je lahko navidezno ma jhna sprememba kvalitativne lastnosti posojila glavni kazalnik znatnega povečanja tveganja neplačila. Poleg tega je v skladu z odstavkom 5.5.9 MSRP 9 pomen spremembe kreditnega tveganja od začetnega pripoznanja odvisen od tveganja neplačila ob začetnem pripoznanju. V zvezi s tem bi morala kreditna institucija, ki uporablja spremembe PD za ugotavljanje sprememb tveganja neplačila, upoštevati pomembnost zadevne spremembe PD, izražene kot razmerje (ali stopnja spremembe), glede na PD ob začetnem pripoznanju (tj. sprememba PD, deljena s PD ob začetnem pripoznanju), pri čemer bi morala upoštevati tudi odstavek B5.5.11 MSRP 9. Prav tako bi morala upoštevati tudi velikost same spremembe PD (tj. razlika med PD na datum merjenja in PD ob začetnem pripoznanju).

Kreditne institucije se ne bi smele osredotočati zgolj na to, za koliko „razredov“ se bonitetna ocena zniža, saj sprememba PD morda ni premo sorazmerna spremembi za en razred (na primer, na podlagi sedanjih podatkov in analiz, ki veljajo za nekatere jurisdikcije, je verjetnost neplačila v petih letih za izpostavljenost z oceno BB približno trikrat večja od verjetnosti neplačila za izpostavljenost z oceno BBB). Poleg tega bi bilo treba zato, ker je pomembnost spremembe za en razred odvis na od razdrobljenosti bonitetnega sistema banke in torej od „širine“ posameznih razredov, opredeliti ustrezno začetno segmentacijo, da se prepreči, da bi znatno povečanje kreditnega tveganja za posamezno izpostavljenost iz naslova kreditov ali skupino takih izpostavljenosti ostalo zakrito v okviru posameznega segmenta. V zvezi s tem bi morale kreditne institucije zagotoviti, da bonitetni sistemi vključujejo dovolj razredov, da se lahko kreditno tveganje ustrezno razloči. Kreditne institucije bi mora le biti pozorne tudi na dejstvo, da se lahko znatno povečanje kreditnega tveganja pojavi že pred spremembo bonitetnega razreda.

Kreditne institucije bi morale upoštevati, da v nekaterih okoliščinah neugodna gibanja pri dejavnikih, navedenih v odstavkih 107 in 108 , morda ne nakazujejo znatnega povečanja kreditnega tveganja. V nekaterih primerih lahko na primer velja, da je verjetnost neplačila pri izpostavljenosti iz naslova kreditov z oceno AA ma jhna in ne bistveno večja kot pri izpostavljenosti z oceno AAA. Vendar je izpostavljenosti iz naslova kreditov s tako očitno nizkim k reditnim tveganjem zelo malo in, kot je navedeno v odstavku 110 , občutljivost verjetnosti neplačila na bonitetne razrede se lahko močno poveča s poslabšanjem bonitetne ocene.

Kreditne institucije bi se morale zavedati tudi, de se lahko v nekaterih okoliščinah nekateri dejavniki gibljejo v negativno smer in se to izravna z izboljšanjem drugih dejavnikov (glej smernice za izvajanje MSRP 9, primer 2). N e glede na to bi morale kreditne institucije glede na pomen zaznavanja znatnega povečanja kreditnega tveganja vzpostaviti procese upravljanja in nadzora, na podlagi katerih bi lahko zanesljivo potrjevale kakršnekoli presoje, da dejavnike, ki bi lahko negativno vplivali na kreditno tveganje, izravnajo dejavniki, ki bi lahko imeli ugoden vpliv.

Kreditne institucije bi morale temeljito obravnavati in prednostno upoštevati diskrecijske odločitve svojega upravljalnega organa ali višjega vodstva, ki kažejo na spr emembo kreditnega tveganja. Na primer, če se zaradi zaskrbljenosti glede kreditnega tveganja sprejme odločitev za okrepitev spremljanja kreditojemalca ali razreda kreditojemalcev, nosilec odločanja tega ukrepa verjetno ne bi sprejel, če ne bi menil, da je povečanje kreditnega tveganja znatno.

Ko kreditna institucija oceni, da se je kreditno tveganje znatno povečalo za nekatere od njenih izpostavljenosti iz naslova kreditov do nasprotne stranke, vendar ne za vse, na primer zaradi razlik v času odobritve posojil, bi morala zagotoviti, da se opredelijo vse izpostavljenosti iz naslova kreditov , pri katerih se je kreditno tveganje znatno povečalo.

Kadar kreditna institucija na skup in ski podlagi (tj. v primeru izpostavljenosti na drobno) ocenjuje, ali se je kreditno tveganje znatno povečalo, bi se morale opredelitve portfeljev redno pregledovati, da bi se zagotovilo, da imajo izpostavljenosti iz naslova kreditov , ki jih zajemajo portfelji, še naprej skupne značilnosti kreditnega tveganja v smislu odziva na dejavnik e tveganja. Zaradi sprememb gospodarskih razmer je morda treba preoblikovati skupine.

V skladu z odstavkom B5.5.1 MSRP 9 o oceni znatnega povečanja kreditnega tveganja od začetnega pripoznanja na skupni podlagi bi morale kreditne institucije v primerih, ko je očitno, da se je kreditno tveganje nekaterih izpostavljenosti iz naslova kreditov v skupini takih izpostavljenosti znatno povečalo, v zvezi s podskupino ali delom skupine izpostavljenosti začeti izvajati merjenje pričakovanih kreditnih izgub v celotnem obdobju trajanja, tudi če znatnega povečanja ni mogoče opredeliti na ravni posamezne izpostavljenosti (glej MSRP 9, primer 5).

V skladu z odstavkom B5.5.6 MSRP 9 in odstavkom IE39 smernic za izvajanje MSRP 9 bi bilo treba v primeru, ko na podlagi skupnih značilnosti kreditnega tveganja ni mogoče opredeliti posebne podskupine izpostavljenosti iz naslova kreditov , pri katerih se je kreditno tveganje znatno povečalo, merjenje pričakovanih kreditnih izgub v celotnem obdobju trajanja izvajati za ustrezni delež celotne skupine.

Pojem „znatno“ se ne bi smel razlagati enako kot statistična značilnost, kar pomeni, da pristop k ocenjevanju ne bi smel temeljiti zgolj na kvantitativni analizi. Za portfelje z velikim številom posameznih malih posojil in obsežno količino ustreznih preteklih podatkov se „znatna“ povečanja kreditnega tveganja morda lahko deloma opredelijo tako, da se uporabijo statistične tehnike. Vendar za druge izpostavljenosti iz naslova kreditov to morda ni izvedljivo.

Poleg tega se vprašanje „znatnega“ povečanja ne bi smelo presojati v smislu stopnje vpliva na temeljne računovodske izkaze kreditne institucije. Opredelitev in razkritje znatnih povečanj kreditnega tveganja sta potrebna tudi, če povečanje kreditnega tveganja, opredeljeno v smislu verjetnosti neplačila, verjetno ne bo vplivalo na popravek vrednosti – na primer zato, ker zavarovanje izpostavljenosti s premoženjem presega zavarovanje s premoženjem v celoti – da se kreditnim institucijam omogoči, da opredelijo in razkrijejo tista povečanja, ki bi lahko bila pomembna uporabnikom, ki želijo razumeti trende v zvezi z kreditnim tveganjem , vsebovanim v izpostavljenostih kreditne institucije iz naslova kreditov.

V skladu z odstavkom 5.5.9 MSRP 9 ocena znatnih povečanj kreditnega tveganja temelji na primerjavi med kreditnim tveganjem izpostavljenosti na datum poročanja in kreditnim tveganjem ob začetnem pripoznanju. Odstavek BC5.161 MSRP 9 in ponazoritveni primer 6 predstavljata primer uporabe tega načela v standardu in ne izjemo od tega načela. Ta primer kaže, da lahko kreditne institucije določijo največjo raven kreditnega tveganja za posamezne portfelje ob začetnem pripoznanju, pri čemer se za navedeni portfelj uporabi merjenje pričakovanih kreditnih izgub v celotnem obdobju trajanja, ko kreditno tveganje preseže največjo raven. Ta poenostavitev je pomembna samo, ko se izpostavljenosti dovolj podrobno razčlenijo, tako da lahko kreditna institucija dokaže, da je analiza usklajena z načeli MSRP 9. Natančneje, kreditne institucije bi morale biti sposobne dokazati, da se kreditno tveganje za postavke portfelja ni znatno povečalo, preden je bil dosežen najvišji bonitetni razred.

Kreditne institucije bi morale strogo preverjati kakovost svojega pristopa k ocenjevanju tega, ali se je kreditno tveganje znatno povečalo. Upravljalni organ ali višje vodstvo kreditne institucije bi moralo proučiti, ali bi bilo treba pri oceni znatnega povečanja kreditnega tveganja upoštevati dodatne dejavnike, s čimer bi se kakovost njihovega pristo pa izboljšala.

Kreditne institucije bi morale biti pozorne na vse morebitne možnosti za pristranskost, ki bi lahko preprečile izpolnjevanje ciljev MSRP 9. Ko kreditne institucije menijo, da bi lahko njihov pristop k izvajanju povzročil pristranskost, bi morale spremeniti svojo oceno glede na ugotovljeno pristranskost in tako zagotoviti doseganje namena standarda (glej zlasti odstavke B5.5.1–B5.5.6 MSRP 9).

V odstavkih 5.5.12 in B5.5.25–B5.5.27 MSRP 9 so določene zahteve za oceno znatnega povečanja kreditnega tveganja za izpostavljenosti iz naslova kreditov , pri katerih so bili pogodbeni denarni tokovi na novo dogovorjeni ali spremenjeni. Subjekt mora zlasti za spremembe, ki ne povzročijo odprave pripoznanja v skladu z MSRP 9, oceniti, ali se je kreditno tveg anje znatno povečalo, tako da primerja (a) tveganje neplačila na datum poročanja na podlagi spremenjenih pogodbenih pogojev in (b) tveganje neplačila ob začetnem pripoznanju na podlagi prvotnih, nespremenjenih pogodbenih pogojev.

Kreditne institucije bi morale zagotoviti, da spremembe pogojev ali ponovni dogovori ne prikrijejo povečanja kreditnega tveganja, zaradi česar bi bile pričakovane kreditne izgube podcenjene ali bi prišlo do zamude prehoda na merjenje pričakovanih kreditnih izgub v celotnem obdobju trajanja za dolžnike, pri katerih se je kreditno tveganje znatno poslabšalo, ali bi prišlo do neustreznega prehoda z merjenja kreditnih izgub v celotnem obdobju trajanja nazaj na merjenje pričakovanih kreditnih izgub v 12 - mesečnem obdobju.

Kreditne institucije bi morale biti pri presoji, ali se je kreditno tveganje izpostavljenosti iz naslova kreditov s spremenjenimi pogoji znatno povečalo, sposobne pokazati, ali se je zaradi take spremembe ali ponovnega dogovora izboljšala ali povrnila zmožnost kreditne institucije v primerjavi s stanjem ob začetnem pripoznanju, da prejme plačila obresti in glavnice, ter to upoštevati pri pripravi ocen pričakovanih kreditnih izgub. Upoštevati bi morale tudi spremenjen e pogodbene denarne tokove ter posledice sprememb za prihodnje kreditno tveganje izpostavljenosti iz naslova kreditov (glede na kreditno tveganje dolžnika). Med drugim bi morale upoštevati naslednje dejavnike:

• a. ali je sprememba oziroma ponovni dogovor pogodbenih pogojev in nastalih denarnih tokov ekonomsko ugoden za dolžnika v primerjavi s prvotnimi, nespremenjenimi pogodbenimi pogoji in kako sprememba ekonomsko vpliva na sposobnost dolžnika, da odplača dolg;
• b. ali se lahko opredelijo dejavniki, ki podpirajo s strani kreditne institucije o pravljeno oceno dolžnikove sposobnosti, da odplača dolg, vključno z okoliščinami, zaradi katerih je do spremembe prišlo, ter prihodnjimi obeti dolžnika zaradi sprememb, ob upoštevanju tekočih razmer, makroekonomskih napovedi in obetov za sektor/panogo, v kateri dolžnik opravlja dejavnost, poslovnega modela dolžnika ter poslovnega načrta (načrta upravljanja) dolžnika, v katerem se odražajo dolžnikova pričakovanja glede prihodnje uspešnosti, finančne trdnosti in denarnih tokov, ter
• c. ali je poslovni načrt dolžnika izvedljiv, uresničljiv in usklajen z načrtom plačil obresti in glavnice na podlagi spremenjenih pogodbenih pogojev izpostavljenosti iz naslova kreditov.

V zvezi z izpostavljenostmi iz naslova kreditov , za katere se začne uporabljati merjenje pričakovanih kreditnih izgub v celotnem obdobju trajanja in se pozneje spremenijo ali ponovno dogovorijo ter se v zvezi z njimi pripoznanje ne odpravi, se ne bi smel izvesti prehod nazaj na merjenje pričakovanih kreditnih izgub v 12 - mesečnem obdobju, če ni dovolj dokazov, da se kreditno tveganje v celotnem obdobju trajanja izpostavljenosti ni znatno povečalo v primerjavi s kreditnim tveganjem ob začetnem pripoznanju. Na primer, kadar kreditna institucija dolžnikom v finančnih težavah odobri različne ugodnosti, kot je znižanje obrestne mere ali odlog plačila glavnice, lahko izpostavljenost iz naslova kreditov kaže značilnosti manjšega kreditnega tveganja, čeprav ima dolžnik v resnici še naprej finančne težave in ni realnih možnosti, da bo v preostalem obdobju trajanja izpostavljenosti izvedel načrtovana plačila. V skladu z odstavkom B5.5.27 MSRP 9 lahko dokazi, da merila za pripoznanje pričakovanih kreditnih izgub v celotnem obdobju trajanja niso več izpolnjena, vključujejo evidenco zagotavljanja tekočih in pravočasnih plačil ob spremenjenih pogodbenih pogojih v preteklosti. Stranka bi običajno morala dokazati dosledno zanesljivo odplačevanje v določenem obdobju, preden bi se lahko štelo, da se je kreditno tveganje zmanjšalo. Na primer, zgodovina zamujenih ali nepopolnih plačil v preteklosti se običajno ne bi izbrisala samo zaradi enega pravočasnega plačila po spremembi pogodbenih pogojev.

4.3.3 Uporaba praktičnih rešitev

MSRP 9 vključuje več praktičnih rešitev za olajšanje bremena implementacije za vrsto različnih podjetij ob upoštevanju dejstva, da bodo MSRP 9 uporabljali različni subjekti, vključno s tistimi, ki ne opravljajo dejavnosti v bančnem sektorju.

V nadaljevanju se obravnavajo naslednje praktične rešitve: nabor informacij, ki jih mora subjekt upoštevati pri merjenju pričakovanih kreditnih izgub, izjema za izpostavljenosti z „nizkim“ kreditnim tveganjem ter ovrgljiva predpostavka v zvezi s 30 - dnevnim zaostankom s plačili.

Kreditne institucije bi morale navedene praktične rešitve uporabljati v omejenem obsegu, saj lahko povzročijo precejšnjo pristranskost in ker glede na njihovo poslovno dejavnost ustreznih informacij verjetno ne bo mogoče pridobiti „brez pretiranih stroškov in prizadevanj“. Kreditne institucije bi morale pri uporabi praktičnih rešitev proučiti potrebo p o prilagoditvah, da preprečijo morebitno pristranskost, saj bi morale upoštevati, da je namen MSRP 9 oceniti pričakovane kreditne izgube ter izraziti nepristranski, z verjetnostjo tehtan znesek, določen z ovrednotenjem vrste možnih izidov (odstavek 5.5.17 MSRP 9).

Kadar kreditna institucija uporabi te praktične rešitve, bi morala to jasno utemeljiti.

Nabor informacij

V odstavku B5.5.15 MSRP 9 je navedeno, da subjekt „upošteva primerne in dokazljive informacije, ki se lahko pridobijo brez pretiranih stroškov in prizadevanj“ ter da mu „pri ugotavljanju, ali se je kreditno tveganje od začetnega pripoznanja znatno povečalo, ni treba iskati izčrpnih informacij“. Kreditne institucije teh navedb ne bi smele razlagati ozko ter bi morale razviti sisteme in procese, pri katerih se uporabijo vse primerne in dokazljive informacije, ustrezne za skupino izpostavljenosti ali posamezno izpostavljenost, kot je potrebno, da se zagotovi visokokakovostno, zanesljivo in usklajeno izpolnjevanje računovodskih zahtev. Ne glede na to ni treba prevzeti dodatnih stroškov in operativnega bremena, če to ne prispeva k visokokakovostnemu izvajanju MSRP 9. Izjema za „nizko kreditno tveganje“

V skladu z odstavkom 5.5.10 MSRP 9 lahko subjekt „predpostavi, da se kreditno tveganje finančnega instrumenta od začetnega pripoznanja ni znatno povečalo, če se za finančni instrument ugotovi, da ima na datum poročanja nizko kreditno tveganje“. Čeprav imajo kreditne institucije na podlagi tega možnost, da za izpostavljenosti z „nizkim kreditnim tveganjem“ ne ocenjujejo, ali se je kreditno tveganje od začetnega pripoznanja znatno povečalo, bi morale to izjemo uporabljati v omejenem obsegu. Kreditne institucije bi morale predvsem izvajati pravočasno oceno znatnega povečanja kreditnega tveganja za vse izpostavljenosti iz naslova kreditov.

V okviru tega bi morale kreditne institucije vedno pripoznati spremembe pričakovanih kreditnih izgub v 12 - mesečnem obdobju na podlagi popravka vrednosti, če znatnega povečanja kreditnega tveganja ni, v nasprotnem primeru pa v zvezi z izpostavljenostmi iz naslova kreditov začeti izvajati merjenje pričakovanih kreditnih izgub v celotnem obdobju trajanja. Da bi se zagotovilo visokokakovostno izvajanje MSRP 9, bi bilo treba vsako uporabo izjeme za nizko kreditno tveganje podpreti z jasnimi dokazi, da je kreditno tveganje na datum poročanja dovolj nizko, da se kreditno tveganje od začetnega pripoznanja ni moglo znatno povečati.

Za ponazoritev pomena nizkega kreditnega tveganja iz odstavka B5.5.22 MSRP 9 je v odstavku B5.5.23 MSRP 9 naveden primer instrumenta z zunanjo bonitetno oceno „naložbeni razred“. Vendar vseh izpostavljenosti iz naslova kreditov , ki jih bonitetna agencija oceni kot „naložbeni razred“, ni mogoče samodejno obravnavati kot izpostavljenosti z nizkim kreditnim tvega njem. Kreditne institucije bi se morale pri ovrednotenju kreditnega tveganja izpostavljenosti iz naslova kreditov zanašati predvsem na svoje ocene kreditnega tveganja in ne zgolj ali samodejno na ocene bonitetnih agencij (če so na voljo). Ne glede na to bi moral upravljalni organ ali višje vodstvo kreditne institucije v zvezi z notranjimi bonitetnimi ocenami, ki so bolj optimistične od zunanjih, opraviti dodatno analizo in jih utemeljiti.

Ovrgljiva predpostavka v zvezi z zaostankom s plačili, daljšim od 30 dni

Kreditne institucije bi morale vzpostaviti procese ocenjevanja in upravljanja kreditnega tveganja, s katerimi bi zagotovile, da se znatno povečanje kreditnega tveganja ugotovi bistveno prej, preden se pri izpostavljenosti prekorači rok zapadlosti ali pojavi nerednost plačil. Čeprav se z MSRP 9 ne prepoveduje uporaba ovrgljive predpostavke v zvezi z zaostankom s plačili, daljšim od 30 dni, kot alternativnega ukrepa skupaj z drugimi, zgodnejšimi kazalniki za oceno znatnega povečanja kreditnega tveganja, je kreditne institucije ne bi smele uporabljati kot glavni kazalnik za prehod na merjenje pričakovanih kreditnih izgub v celotnem obdobju trajanja.

Vsaka domneva, da je predpostavka v zvezi z zaostankom s plačili, daljšim od 30 dni, ovrgljiva na podlagi teg a, da se kreditno tveganje ni znatno povečalo, bi morala biti podprta s temeljito analizo, s katero se jasno dokaže, da 30 - dnevni zaostanek s plačili ne korelira z znatnim povečanje m kreditnega tveganja.¹⁸ Pri tej analizi bi se morale upoštevati aktualne te r primerne in dokazljive informacije, usmerjene v prihodnost, zaradi katerih bi se lahko izpadi denarnih tokov razlikovali od preteklih izkušenj.

¹⁸ V nekaterih jurisdikcijah je na primer običajna praksa, da kreditojemalci s plačilom za nekatere izpostavljenosti iz naslova kreditov zamujajo , vendar pretekli podatki dokazujejo, da se ta zamujena plačila v celoti poravnajo v poznejših mesecih.

V zvezi s tem bi morale kreditne institucije uporabiti primerne in dokazljive informacije, usmerjene v prihodnost, da bi preverile, ali obstaja vsebinska zveza med takimi informacijami in dejavniki kreditnega tveganja. Kreditne institucije ne bi smele uporabiti ovrgljive predpostavke v zvezi z zaostankom s plačili, daljšim od 30 dni, razen če ne dokažejo, da informacije, usmerjene v prihodnost, niso bile vsebinsko povezane z dejavnikom kreditnega tveganja, ali če teh informacij ni mogoče pridobiti brez pretiranih stroškov in prizadevanj.

V omejenih primerih, v katerih so informacije o zaostanku s plačili najboljše merilo, ki ga ima kreditna institucija na voljo za ugotavljanje, kdaj bi bilo treba v zvezi z izpostavljenostmi začeti meriti pričakovane kreditne izgube v celotnem obdobju trajanja, bi morala kreditna institucija posebno pozornost nameniti merjenju popravka vrednosti za pričakovane kreditne izgube v 12- mesečnem obdobju, da bi zagotovila ustrezno zajetje pričakovanih kreditnih izgub v skladu z namenom merjenja MSRP 9. Poleg tega bi morale kreditne institucije upoštevati, da bo precejšnje zanašanje na informacije, usmerjene v preteklost, povzročilo pristranskost pri izvajanju računovodskega modela za pričakovane kreditne izgube ter da bi morale zagotoviti, da se izpolni namen zahtev glede oslabite v iz MSRP 9 (tj. izraziti pričakovane kreditne izgube, ki izpolnjujejo navedene namene merjenja, in zajeti vsa znatna povečanja kreditnega tveganja).