4.6 Vrste stresnega testiranja

Posebna zas nova, kompleksnost in raven podrobnosti metodologij za stresni test bi morali ustrezati značaju, obsegu in velikosti institucije ter kompleksnosti in tveganosti njenih poslovnih dejavnosti. Upoštevati bi bilo treba strategijo in poslovni model ter značilno sti portfelja institucije.

Institucije bi morale pri oblikovanju metodologij za stresno testiranje upoštevati stopnjo v gospodarskem ciklu, vključno s scenarijem in potrebo po morebitnih ukrepih upravljanja.

Institucije bi morale določiti ustrezne, smiselne in zanesljive mehanizme za pretvorbo dejavnikov tveganja v relevantne parametre notranjega tveganja (verjetnost neplačila [PD], izguba ob neplačilu [LGD], odpisi, odbitki po pošteni vrednosti itd.), ki instituciji in skupini zagotovijo pregled nad tveganji.

Povezava med dejavniki tveganja v obdobju težav in parametri tveganja ne bi smela temeljiti le na institucionalnih preteklih izkušnjah in analizi, temveč bi jo bilo treba dopolniti, kadar je to razpoložljivo in ustrezno, z referenčnimi vrednostmi iz zunanjih virov in, če je to mogoče, s smernicami za nadzor.

Zaradi kompleksnosti, ki se nanaša na modeliranje hipotetičnih in makroekonomskih dejavnikov tveganja/scenarijev, bi se morale institucije zavedati zadevnega tveganja modela in zagotoviti, d a je bilo pri določanju teh dejavnikov/scenarijev izvedeno naslednje:

• a) opravljen je bil reden in dovolj konservativen strokovni pregled predpostavk in mehanike modela, upoštevan pa je bil tudi konservativen modelirni pristop za potrebe tveganja modela;
• b) zagotovljena je bila zadostna mera konservativnosti, kot je bilo to primerno pri predpostavkah, ki jih je težko izmeriti na kvantitativen način (npr. diverzifikacija, napovedana eksponentna rast, napovedane pristojbine, v prihodnost usmerjeni vidiki upravljanja), vendar pa lahko vplivajo na rezultate modela (npr. realizacije neto modelov prihodkov pred rezervacijami bi morale temeljiti na zanesljivi statistiki, pa tudi na poslovnih obravnavah);
• c) priznane so bile odvisnosti in občutljivosti rezultatov na podlagi predpostavk, njihov vpliv pa se redno ocenjuje.

Pomanjkljivosti modelov in mehanizmov, ki povezujejo dejavnike tveganja z izgubami ali povečanimi parametri tveganja, je treba razumeti, jasno sporočiti in upoštevati pri razlagi rezultatov. Modeli bi morali upoštevati medsebojni vpliv solventnosti in financiranja likvidnosti ter stroškov financiranja, da ne bi prišlo do sistemskega in znatnega podcenjevanja učinka pretresa. Če je mogoče, bi bilo treba primerjati rezultate za različne pristope k modeliranj u (npr. za realizacijo neto modelov prihodkov pred rezervacijami bi morala biti na voljo primerjava med uporabljenimi modeli in drugimi mogočimi pristopi, dostopna pa bi morala biti utemeljitev za njihovo zavrnitev). Te povezave bi morale temeljiti na trdn ih statističnih modelih. Če pa podatki

• o razpoložljivosti, kakovosti podatkov ali strukturne prekinitve v preteklih podatkih ne omogočajo smiselnih ocen (npr. za realizacijo neto modelov prihodkov pred rezervacijami je treba imeti pretekle podatke, ki zajemajo ciklus obrestne mere, poslovni cikel ter informacije o spremembah poslovne strategije in strukture organizacije), je treba kvantitativne analize podpreti s kvalitativnimi strokovnimi ocenami. Tudi če je osnovni postopek modeliranja robusten, bi morala imeti strokovna presoja vlogo pri izpodbijanju rezultatov modela.

Institucije bi morale oceniti morebitno nelinearno medsebojno vplivanje dejavnikov tveganja in dejavnikov tveganja v obdobju težav.

4.6.2 Analiza občutljivosti

Institucije bi morale izvajati ana lize občutljivosti na ravni posameznih izpostavljenosti, portfeljev ali poslovnih enot po vsej instituciji in za posebne vrste tveganj, ki so sorazmerne z njihovo kompleksnostjo. Institucije bi morale oceniti, ali so analize občutljivosti na ravni združeva nja smiselne ali celo izvedljive. Uporabo strokovnih mnenj je treba podrobno pojasniti, kadar je to ustrezno.

Institucije bi morale opredeliti ustrezne dejavnike tveganja na različnih ravneh uporabe bonitetnih zahtev ter v različnih portfeljih, poslovnih e notah in zemljepisnih lokacijah. Institucije bi morale zagotoviti, da so zajete vse ustrezne vrste dejavnikov tveganja, vključno z makroekonomskimi in makrofinančnimi spremenljivkami, statističnimi vidiki parametrov tveganja (kot so nestanovitnost parametr ov PD) in idiosinkratičnimi dejavniki, kot so operativna tveganja.

Institucije bi morale pri svoji analizi za odkrivanje nelinearnosti in učinkov praga, tj. kritičnih vrednosti dejavnikov tveganja, nad katerimi se pospešijo odzivi na izjemne razmere, opredeliti dejavnike tveganja, ki so opredeljeni z različnimi stopnjami resnosti.

Kadar obstajajo negotovosti glede zanesljivosti ocenjene odvisnosti med makroekonomskimi/makrofinančnimi dejavniki tveganja in parametri tveganja ali če je treba potrditi rezultat e izčrpnejših analiz scenarijev, bi si morale institucije prizadevati, da bi se analize občutljivosti izvajale tudi s poudarkom na statističnih vidikih parametrov tveganja portfelja v skladu s preteklimi donosi, ki jih dopolnjujejo hipotetične predpostavke (npr. glede prihodnjih nestanovitnosti).

Analizo dejavnikov za eno samo tveganje je treba dopolniti z enostavnimi analizami dejavnikov tveganja za več tveganj, pri katerih se predpostavlja skupen pojav, pri čemer opredelitev scenarija ni nujna.

Institucije bi morale voditi seznam opredeljenih dejavnikov tveganja. 4.6.3 Analiza scenarijev

Institucije bi morale zagotoviti, da bodo analize scenarijev osrednji del njihovih programov stresnega testiranja.

Zasnova scenarijev za stresne teste ne bi smela temeljiti le na zgodovinskih dogodkih, temveč bi morala upoštevati tudi hipotetične scenarije, ki temeljijo na nepreteklih dogodkih. Institucije bi morale zagotoviti, da bodo načrti scenarija usmerjeni v prihodnost ter da bodo v sedanji in predvidljivi prihodnosti upoš tevale sistematične spremembe in spremembe, ki so zanje značilne. Zato bi si morale institucije prizadevati za uporabo zunanjih podatkov iz podobnih okolij tveganja, pomembnih za institucije, ki imajo podobne poslovne modele. Institucije bi morale uporabit i ustrezne in razpoložljive podatke. Ustrezni podatki so lahko notranji in/ali zunanji ter lahko vključujejo primerjavo in smernice za nadzor.

Upoštevati bi bilo treba vrsto scenarijev, ki zajemajo različne dogodke in stopnje resnosti, kadar je to smiselno in izvedljivo.

Institucije bi morale zagotoviti, da njihovi scenariji stresnih testov izpolnjujejo vsaj naslednje zahteve:

• a) obravnavajo glavne dejavnike tveganja, ki jim je institucija lahko izpostavljena; v zvezi s tem bi bilo treba rezultate, pridobljene z analizami posameznih dejavnikov tveganja, katerih namen je zagotoviti informacije o občutljivosti za posamezne dejavnike tveganja, uporabiti za opredelitev scenarijev, ki vključujejo pregled kombiniranega sklopa zelo verjetnih dejavnikov tveganja; noben dejavnik pomembnega tveganja ne bi smel ostati neizpostavljen ali neupoštevan;
• b) obravnavajo večje ranljivosti, značilne za institucijo, ki izhajajo iz regionalnih in sektorskih značilnosti institucije, ter njene izpostavljenosti, povezane z določenim produktom ali poslovnim področjem, in finančne politike – koncentracijo in korelacijska tveganja, tako med vrstami tveganj kot znotraj njih, je treba opredeliti vnaprej;
• c) vključujejo skladno podobo scenarija, ki zajema vse glavne dejavnike tveganja in njihov (v prihodnost usmerjen) razvoj na podlagi večjega števila sprožilcev (tj. monetarna politika, razvoj finančnega sektorja, cene blaga, politični dogodki in naravne nesreče); institucije bi morale zagotoviti, da je opis scenarija uresničljiv in ni kontradiktoren, če se predpostavlja sogibanje dejavnikov tveganja in ustrezen odziv udeležencev na trgu; institucije bi morale, kadar so nekateri dejavniki tveganja izključeni iz opisa scenarija, zagotoviti, da je ta izključitev popolnoma utemeljena in dokumentirana;
• d) so interno usklajeni tako, da se zagotovi skladno obnašanje opredeljenih dejavnikov tveganja v stresni situaciji z drugimi dejavniki tveganja in da vsebujejo jasne ocene in predpostavke v zvezi s strukturo odvisnosti od glavnih dejavnikov tveganja; pomembno je, da se preuči sogibanje dejavnikov tveganja, ki se lahko zdijo kontradiktorni, in se tako določijo nove občutljivosti;
• e) upoštevajo inovacije in zlasti tehnološki razvoj ali nove finančne produkte brez upoštevanja njihovega vzajemnega delovanja z bolj tradicionalnimi produkti;
• f) zagotavljajo, da se dejavniki tveganja v obdobju težav pretvorijo v notranjo skladne parametre tveganja.

Institucije morajo določiti časovni okvir stresnega testiranja v skladu s ciljem vaje, značilnosti portfelja institucije, kot sta njegova zapadlost in likvidnost stanja v času izjemnih razmer, kjer je to mogoče, ter profil tveganja. Stresni test sol ventnosti in stresni test likvidnosti potrebujeta različne časovne okvire in scenarije.

Institucije morajo zagotoviti, da:

• a) bodo stresni testi izrecno upoštevali dinamične medsebojne odvisnosti, npr. med gospodarskimi regijami in gospodarskimi sektorji, vk ljučno s finančnim sektorjem;
• b) splošni scenarij upošteva dinamiko celotnega sistema (npr. zaprtje nekaterih trgov) in koncentracije tveganja v celotnem razredu sredstev (npr. hipoteke);
• c) da so upoštevane škodljive povratne dinamike, ki jih povzročajo dejavniki, kot so medsebojni vplivi med vrednotenji, izgube in zahteve v zvezi s kritjem.

Institucije bi morale izvesti kvalitativne ocene sekundarnih ali povratnih učinkov stresa na posamični ravni, kadar je to primerno, in zlasti, če ni mogoče vzpostaviti zan esljivih kvantitativnih ocen. Posamezna institucija bi lahko na primer na določeni način prilagodila ceno ali obseg, da bi s tem upoštevala nekatere strateške učinke (npr. raven strategije dajanja posojil) in se na scenarij odzvala interno.

4.6.4 Silovitost scenarijev

Institucije morajo zagotoviti, da stresno testiranje temelji na resnih , vendar mogočih scenarijih, stopnja resnosti pa bi morala odražati namen stresnega testa. V tem oziru bi morali biti stresni testi:

• a) smiselni glede odpravljanja zadevnih tveganj za institucijo z namenom spodbujanja stabilnosti institucije v neugodnih razmerah, hkrati pa, v primeru sistemsko pomembnih bank, tudi finančnega sistema v vseh točkah gospodarskega cikla ter tržnih nihanj, vključno s trgi financiranja;
• b) dosledno izvajani po celotni instituciji ob zavedanju, da učinek identičnih scenarijev nima nujno močnega vpliva na vsa poslovna področja.

Institucije morajo zagotoviti, da se za analizo občutljivosti ter scenarij stresnega testiranja, ki za oceno ustreznosti kapitala in načrtovanja kapitala zajema vsaj eno večjo gospodarsko recesijo, upoštevajo različne stopnje resnosti.

Institucije moraj o zagotoviti, da se določi resnost, ki pri posameznem scenariju upošteva specifične ranljivosti vsake institucije, in sicer na podlagi lastnega poslovnega modela (npr. izpostavljenost na mednarodnih trgih). Institucije morajo razviti svoje scenarije in ne bi smele biti odvisne od scenarijev, ki jih sestavijo nadz orniki. Pri ocenjevanju resnosti scenarija se mora institucija zavedati dinamike okolja tveganja in izkušenj institucij s podobnimi poslovnimi modeli.

Institucije morajo zagotoviti, da bodo njihovi scenariji ocenili absolutne in relativne spremembe dejavnikov tveganja. Pri absolutnem scenariju mora stopnja resnosti predstavljati neposredno spremembo dejavnika tveganja in ne sme biti odvisna od trenutne stopnje. Pri relativnem scenariju mora biti stopnja resnosti odvisna od trenutne stopnje in gospodarskega stanja (npr. rast BDP -ja se zmanjša za 2 %, tj. relativna sprememba v primerjavi z absolutno stopnjo). Na primer, 2 % negativna relativna sprememba BDP - ja od začetne točke z znatno pozitivno proizvodno vrzeljo (tj. trenutni BDP znatno presega strukturni BDP) ne bo nujno povzročila učinka hude obremenitve na BDP v absolutnem smislu oziroma v okviru stopnje. Slabša kot je trenutna gospodarska situacija na začetku, večji je stres za relativni scenarij. Institucije morajo zagotoviti, da je njihova izbira scenarija v relativnem in absolutnem smislu dovolj stroga. Tako izbiro kot vpliv na stopnjo resnosti je treba utemeljiti in dokumentirati.

Za ocenjevanje ustrezne stopnje resnosti scenarijev bi jih morale institucije primerjati tudi s scenariji, ki so opisani v njihovih obrat nih stresnih testih, pri čemer bi se upoštevali posebni učinki zasnove obratnega stresnega testa za verjetnost scenarija.

4.6.5 Obratno stresno testiranje

Zahteve

Institucije morajo izvajati ustrezne obratne stresne teste kot del programa stresnega testiranja, ki deluje v okviru istega upravljanja, učinkovite infrastruktur e in standardov kakovosti, ter dopolnjevati druge vrste stresnih testov, pri tem pa morajo upoštevati značaj, velikost, obseg in zapletenost poslovnih dejavnosti in tveganj. Majhne in manj kompleksne institucije se lahko bolj osredotočajo na kvalitativne vidike obratnega stresnega testiranja, medtem ko se za večje ali kompleksnejše institucije zahtevajo bolj izpopolnjene tehnike obratnega stresnega testiranja. Obratno stresno testiranje bi bilo treba jasno opredeliti v smislu dodeljenih odgovornosti in viro v, treba pa ga je podpreti z ustrezno in prožno infrastrukturo ter pisnimi pravilniki in postopki. Obratno stresno testiranje bi morale redno izvajati vse vrste institucij ter na enaki ravni uporabe kot pri ICAAP in ILAAP (npr. na ravni celotne institucije , testiranje pa bi vključevalo vse pomembnejše vrste tveganj).

Institucije bi morale vključiti scenarije, opredeljene v okviru obratnega stresnega testiranja, da dopolnijo vrsto scenarijev za stresne teste, ki jih izvajajo, in za primerjavo, da bi se ocenila splošna resnost, s čimer bi bila mogoča opredelitev resnih, vendar še vedno verjetnih scenarijev. Obratno stresno testiranje bi moralo biti koristno pri ocenjevanju resnosti scenarijev za stresne teste v okviru ICAAP in ILAAP. Resnost scenarijev za obra tno stresno testiranje se lahko oceni tudi tako, da se med drugim primerja s preteklimi ali drugimi nadzorniškimi in javno dostopnimi scenariji.

Institucije bi morale pri obratnem stresnem testiranju upoštevati tudi to, ali bi neuspeh ene ali več glavnih nasprotnih strank ali večja motnja na trgu, ki je posledica propada večjega udeleženca na trgu (ločeno ali kombinirano), povzročila vnaprej določeni rezultat.

Uporaba obratnega stresnega testiranja

Institucije bi morale obratno stresno testiranje uporabiti kot običajno orodje za upravljanje tveganj, da bi izboljšale ozaveščenost o trenutnih in potencialnih šibkih točkah ter zagotovile dodano vrednost za upravljanje tveganj v institucijah. Načelo sorazmernosti se nanaša na vse vidike uporabe obratnega stresnega testiranja. Institucije bi morale prav tako upoštevati, da lahko vnaprej določeni rezultati obratnih stresnih testov nastanejo v drugih okoliščinah in ne v okoliščinah, ki so bile analizirane s stresnim testom.

Institucije bi morale v okviru svojega po slovnega načrtovanja in upravljanja tveganj obratno stresno testiranje uporabiti za razumevanje sposobnosti preživetja in trajnosti svojih poslovnih modelov in strategij, pa tudi za opredelitev okoliščin, v katerih lahko propadajo ali bodo verjetno propadl e v smislu člena 32 Direktive 2014/59/EU. Pomembno je, da institucije opredelijo kazalnike, ki opozarjajo na to, da se scenarij spreminja v realnost. Zato bi morale institucije:

• a) opredeliti vnaprej določeni rezultat za test (npr. rezultat poslovnega modela, ki ni več uspešen);
• b) opredeliti mogoče neželene okoliščine, ki bi jih izpostavile resnim ranljivostim in povzročile vnaprej določeni rezultat;
• c) oceniti (odvisno od velikosti institucije ter značaja, obsega, kompleksnosti in tveganosti njenih poslovnih dejavnosti) verjetnost dogodkov, vključenih v scenarije, ki so privedli do vnaprej določenega rezultata;
• d) sprejeti učinkovite ureditve, procese, sisteme ali druge ukrepe za preprečevanje ali ublažitev ugotovljenih tveganj in ranljivosti.

Institucije bi morale up orabiti obratne stresne teste pri načrtovanju in sprejemanju odločitev ter izpodbijanju svojih poslovnih modelov in strategij, da bi opredelile in analizirale, kaj bi lahko povzročilo neuspešnost njihovega poslovnega modela, kot na primer ocena tako sposob nosti ustvarjanja donosov v prihodnjih mesecih in trajnost strategije za ustvarjanje donosov v daljšem obdobju, in sicer na podlagi strateških načrtov in finančnih napovedi. Pri celotnem postopku je zaželeno sodelovanje upravljalnega organa in višjega vods tva.

Kadar obratno stresno testiranje pokaže, da je tveganje za poslovni neuspeh modela institucije nesprejemljivo visoko in da ni v skladu z nagnjenostjo k prevzemanju tveganja, bi morala institucija načrtovati ukrepe za preprečevanje ali ublažitev tovrst nega tveganja, ob upoštevanju časa, ki bi ga morala imeti institucija za odzivanje na te dogodke in izvajanje teh ukrepov. V okviru teh ukrepov bi institucija morala presoditi, ali so potrebne spremembe njenega poslovnega modela. Ti ukrepi, ki izhajajo iz obratnega stresnega testiranja, vključno z morebitnimi spremembami poslovnega načrta institucije, bi morali biti podrobno dokumentirani v dokumentaciji o procesu ocenjevanja ustreznega notranjega kapitala institucije (ICAAP).

Institucije s posebnimi poslovnimi modeli, npr. investicijska podjetja, bi morale obratno stresno testiranje uporabiti, da bi proučile svojo ranljivost za ekstremne dogodke, zlasti kadar njihova tveganja niso v zadostni meri zajeta z bolj tradicionalnimi scenariji izjemnih situacij (npr. solventnost in likvidnost), ki temeljijo na makroekonomskih pretresih.

Institucije, ki uporabljajo interne modele za kreditno tveganje, kreditno tveganje nasprotne stranke in tržno tveganje, bi si morale pri opravljanju obr atnih stresnih testov v skladu s členi 177, 290(8) in 368(1)(g) Uredbe (EU) št. 575/2013 prizadevati za opredelitev resnih, vendar verodostojnih scenarijev, ki lahko privedejo do znatnih škodljivih rezultatov in bi lahko ogrozili splošno uspešnost poslovanja institucije. Institucije bi morale te obratne stresne teste obravnavati kot bistveno dopolnilo svojih internih modelov za izračun kapitalskih zahtev in kot običajno orodje za upravljanje s tveganji pri odkrivanju morebitnih pomanjkljivosti teh internih model ov. V primeru resnih scenarijev izjemnih situacij (čeprav slednji niso nujno pokazatelji, da modeliranje vložkov v formulo IRB ni ustrezno) se bo tveganje modela povečalo, kar lahko privede do razčlenitve predvidljivosti modela.

Institucije bi morale pri razvoju natančno opredeljenega opisa obr atnih stresnih testov ter jasnega razumevanja njegovih povratnih in nelinearnih učinkov izvajati kvalitativne analize, pri čemer bi morale upoštevati dinamiko tveganja ter kombinacije in interakcije med različnimi vrstami tveganj in po vrstah tveganj. Pri oblikovanju natančno opredeljenega opisa bi morala institucija upoštevati zunanje dogodke, kot so gospodarski dogodki, zlom industrije, politični dogodki, pravni spori in naravne nesreče, ter dejavnike tveganja, kot so operativna tveganja, koncentracija in korelacije, tveganje izgube ugleda in izgube zaupanja, ter kombinacije teh dogodkov in dejavnikov. Ob upoštevanju morebitnih posebnih šibkih točk in vpliva na celotno institucijo je pri razpravah o opisu pravilno delovanje upravljalnega organa temeljnega pomena.

Institucije bi morale izvajati kvantitativne in kompleksnejše analize ter pri tem upoštevati svojo velikost, pa tudi značaj, obseg, kompleksnost in tveganost svojih poslovnih dejavnosti, pri čemer bi morale določiti posebne ravni izgube ali druge negativne učinke na svoj kapital, likvidnost (npr. dostop do financiranja, zlasti povišanja stroškov financiranja) ali splošni finančni položaj. Institucije bi morale kvantitativno raziskovati v obratni smeri, da bi opredelile dejavnike tveganja in zahtevano amp litudo sprememb, ki bi lahko povzročile takšno izgubo ali negativen učinek (npr. opredelitev ustrezne ravni izgube ali obrestne mere na bilanci stanja finančne institucije, kot so kapitalski količniki ali sredstva za financiranje). Institucije bi morale ra zumeti in podrobno dokumentirati dejavnike tveganja (npr. prikaz tistega dejavnika, ki je imel največji vpliv na območju repa porazdelitve portfelja), ključna poslovna področja ter jasen in dosleden opis pomanjkljivosti in ustreznih scenarijev (npr. o pred postavkah in občutljivosti rezultatov za te predpostavke skozi čas), ki povzročajo vnaprej določene rezultate in dogodke ter verjetni pretok (na primer, najpomembnejši dejavniki se lahko razporedijo na makroekonomske spremenljivke v skladu s kombinacijami za dano ciljno izgubo/ciljni kapital v portfelju), pri čemer se opredelijo skrite ranljivosti (npr. skrite korelacije in koncentracije) in prekrivajoči se učinki.

Institucije bi morale, kjer je to primerno, uporabiti analize občutljivosti kot izhodišče za obratno stresno testiranje, na primer prestavitev enega ali več ustreznih parametrov na določene skrajne meje za doseganje vnaprej določenih rezultatov. Institucija bi morala razmisliti o različnih obr atnih analizah občutljivosti za kreditno tveganje (npr. koliko večjih strank bi moralo zamujati s plačilom, preden bi pošel kapital za absorbiranje izgub), tržnem tveganju, likvidnostnem tveganju (npr. obremenitve vlog v sektorju prodaje na drobno in okoliščine, ki bi praznile likvidnostne rezerve institucije) ter, med drugim, operativnem tveganju in kombinirani analizi, pri kateri so vsa tveganja krita hkrati. Kljub temu pa institucija za opredelitev scenarija, potrebnega za izvedbo obratnega stresnega testa, v osnovi ne bi smela uporabljati analize občutljivo sti in enostavne metrike. Kvalitativna analiza bi morala privesti do opredelitve zadevnega scenarija, pri čemer bi združevala strokovno presojo z različnih področij poslovanja, saj bi bilo razmišljanje lahko morda najučinkovitejši način za preprečevanje po slovnega neuspeha modela. Razviti bi bilo treba skupen poudarek vseh pomembnih parametrov tveganja z uporabo statističnih vidikov (npr. nestanovitnost dejavnikov tveganja, ki je skladno s preteklimi ugotovitvami, dopolnjenimi s hipotetičnimi, vendar uresničljivimi predpostavkami). Verjetnost sprememb parametrov, ki so potrebni, da se doseže vnaprej določeni rezultat, poda prvi vtis o mogočih ranljivostih v instituciji. Za oceno verjetnosti bi se morale med drugim uporabljati pretekle (multivariatne) verjetnostne porazdelitve – po mnenju strokovnjakov naj bi bile te prilagojene, če se to zdi potrebno. Kvalitativne analize in ocene, ki združujejo strokovne presoje z različnih poslovnih področij, bi morale usmerjati opredelitev ustreznih scenarijev.

Institucije bi morale obratno stresno testiranje uporabiti kot orodje za spoznavanje scenarijev, ki vključujejo kombinacije solventnih in likvidnostnih obremenitev v primerih, kadar tradicionalno modeliranje morda ne zajame zapletenih vidikov iz dejanskih razmer. Institucije bi morale obratno stresno testiranje uporabiti za izpodbijanje svojih kapitalskih in likvidnostnih načrtov. Po potrebi bi morale institucije opredeliti in analizirati situacije, ki lahko poslabšajo likvidnostni stresni dogodek ter ga pretvorijo v solventni stresni dogodek in obratno ter sčasoma vodijo k poslovnemu neuspehu. Institucije bi si morale prizadevati, da obr atno stresno testiranje celostno uporabijo za tveganja kapitala ali likvidnosti z namenom, da bi izboljšale razumevanje in upravljanje s tem povezanih tveganj v izrednih razmerah.

Sanacijski ukrepi in načrtovanje sanacije

Institucije bi morale razviti scenarije resnih makroekonomskih in finančnih težav, ki se spreminjajo glede na njihovo resnost (vključno s sistemskimi dogodki, izjemnim i dogodki na ravni pravnih subjektov in težavami na ravni skupine) in ki se bodo uporabili v načrtih sanacije v skladu s členom 5(6) direktive o sanaciji in reševanju bank (BRRD) in EBA/GL/2014/06, ter uporabiti obratno stresno testiranje za razvoj scenarijev, kjer se obveznosti skoraj ne izpolnjujejo (institucija, ki je blizu poslovnega neuspeha), in kot prispevek k obveščanju in testu učinkovitosti uspešnosti sanacijskih ukrepov in načrtovanja sanacije ter analizi občutljivosti glede na ustrezne predpostavke. Tovrstni scenariji, kjer se obveznosti skoraj ne izpolnjujejo, bi morali opredeliti in opisati točko, ki bo poslovni model institucije ali skupine vodila v nerentabilnost, razen v primeru uspešno izvedenih sanacijskih ukrepov. Scenariji bi morali omog očiti oceno rezultatov in primernost vseh razpoložljivih načinov sanacije. Terminologija, ki se uporablja pri opisu scenarijev za sanacijo, bi morala biti v pomoč pri ugotavljanju, katere možnosti sanacije so bile preizkušene v posebnih scenarijih izjemnih situacij. Opis mora biti dovolj podroben, in sicer mora vsebovati sklop kvantitativnih predpostavk in kvalitativen opis, da se ugotovi, ali je scenarij ustrezen za institucijo in kako resna je situacija. Dogodke bi bilo treba opisati v logičnem zaporedju, predpostavke o glavnih dejavnikih (npr. neto prihodek, tveganju prilagojena sredstva (RWA), kapital) pa bi bilo treba jasno določiti. Scenariji bi morali upoštevati tudi mogočo oceno navzkrižnih učinkov izvedbe različnih možnosti načrta sanacije v istem s cenariju izjemnih situacij. Scenariji bi morali omogočati tudi razumevanje o poteku dogodkov, in sicer tako, da se zagotovi ustrezen časovni okvir, ki bo pojasnil, na kateri točki se bodo določeni ukrepi razvili (z navedbo posledic za njihovo verodostojnos t in izvedljivost). Namen te vaje je preveriti učinkovitost možnosti sanacije institucije pri ponovni vzpostavitvi finančne trdnosti in sposobnosti preživetja, kadar je institucija v tako resnih težavah.

Zaradi različnih ciljev obeh sklopov obr atnih stresn ih testov stresni testi za namene ICAAP in ILAAP ter načrtovanja sanacije ne bi smeli biti medsebojno povezani, ampak bi se morali primerjati.

Institucije bi morale obratne stresne teste uporabljati za pomoč pri razvoju, ocenjevanju in umerjanju scenarijev, kjer se obveznosti skoraj ne izpolnjujejo in ki se uporabljajo za načrtovanje sanacije.

Institucije bi morale uporabiti obratne stresne teste za opredelitev dejavnikov tveganja ter dodatno razumeti in opisati scenarije, ki bi lahko privedli do stanja skorajšnjega neizpolnjevanja obveznosti, s čimer bi se ocenjevali učinkoviti ukrepi za sanacijo, ki se lahko dokazljivo izvedejo, bodisi za prihodnost bodisi kot dejavniki tveganja ali razviti scenariji.

Obratno stresno testiranje bi moralo prispevati k scena riju načrta sanacije z uporabo dinamičnega in kvantitativnega opisa scenarija, ki bi moral zajemati:

• a) sprožilce sanacije (tj. takrat, ko bi institucija v hipotetičnem scenariju sprejela ukrepe za sanacijo);
• b) zahtevane ukrepe za sanacijo in njihovo pričakov ano učinkovitost, vključno z metodo ocenjevanja te učinkovitosti (tj. kazalniki, ki jih je treba spremljati za odločitev, da nadaljnji ukrepi niso potrebni);
• c) ustrezni čas in postopek, potreben za navedene sanacijske ukrepe;
• d) v primeru nadaljnjega stresa toč ki (b) in (c) za morebitne dodatne ukrepe za sanacijo, ki so potrebni za odpravo preostalih tveganj.