4.2 Opredelitev in upravljanje IRRBB

V okviru ocenjevanja in upravljanja izpostavljenosti IRRBB bi morale institucije upoštevati vse instrumente, občutljive na obrestno mero, v netrgovalni knjigi, vključno s sredstvi, obveznostmi, obrestnimi izvedenimi finančnimi instrumenti, neobrestnimi izvedenimi finančnimi instrumenti, ki se sklicujejo na obrestno mero, in drugimi zunajbilančnimi postavkami (kot so prevzete kreditne obveznosti).

Institucije bi morale upoštevati nedonosne izpostavljenosti⁶ (neto brez rezervacij) kot instrumente, občutljive na obrestno mero, katerih modeliranje mora odražati pričakovane denarne tokove in njihovo časovno razporeditev.

⁶ Nedonosne izpostavljenosti, kot so opredeljene v Prilogi V k Uredbi (EU) 680/2014.

Brez poseganja v odstavek 10 je treba vključiti postavke iz majhne trgovalne knjige, kot je opredeljena v odstavku 1 člena 94 Uredbe (EU) št. 575/2013, razen če je njihovo obrestno tveganje zajeto v drugi meri tveganja.

4.2.2 Opredelitev, izračun in razporeditev kapitala za IRRBB

Pri ocenjevanju zneskov, vrst in razdelitve notranjega kapitala v skladu s členom 73 Direktive 2013/36/EU bi morale institucije zagotoviti, da prispevek IRRBB k skupni oceni notranjega kapitala temelji na rezultatih notranjih sistemov merjenja institucije, pri čemer se upoštevajo ključne predpostavke in limiti tveganja. Splošna raven kapitala bi morala biti sorazmerna z dejansko izmerjeno ravnjo tveganja institucije (vključno z IRRBB) in njeno nagnjenostjo k tveganju, dokumentirati pa bi jo bilo treba v poročilu o procesu ocenjevanja ustreznega notranjega kapitala (poročilo ICAAP).

Institucije bi morale dokazati, da je njihov notranji kapital sorazmeren z ravnjo IRRBB, ob upoštevanju vpliva na notranji kapital, ki ga imajo morebitne spremembe ekonomske vrednosti institucije ter prihodnjih neto prihodkov od obresti vključno s spremembo tržne vrednosti, ki so posledica sprememb obrestne mere. Institucije bi morale ovrednotiti mere tveganja IRRBB v določitvi svojega notranjega kapitala, pri čemer bi morale zlasti upoštevati , da mere IRRBB zajemajo tveganje komplementarno (npr. upoštevanje IRRBB v različno dolgih obdobjih). Od institucij se ne pričakuje, da bodo za mere za ekonomsko vrednost ter neto prihodkov od obresti vključno s spremembo tržne vrednosti svoj notranji kapital štele dvakrat, kljub temu pa bi morala metodologija razporeditve notranjega kapitala upoštevati obe meri tveganja za IRRBB in izrecno oceniti njun morebitni vpliv na notranji kapital.

Institucije bi morale pri svoji analizi ICAAP v zvezi z zneskom notranjega kapitala, potrebnega za IRRBB, upoštevati:

• (a) notranji kapital za tveganja za ekonomsko vrednost, ki lahko izhajajo iz neželenega gibanja obrestnih mer, ter
• (b) potrebe po notranjem kapitalu, ki izhajajo iz vpliva sprememb obrestne mere na prihodnje neto prihodke od obresti vključno z možnimi spremembami tržne vrednosti ter njihove posledice na raven notranjega kapitalskega blažilnika.

Institucije se ne bi smele zanašati le na nadzorniške ocene ustreznosti kapitala za IRRBB ali na rezultat nadzorniškega testa odstopanja, ampak bi morale razviti in uporabljati lastne metodologije za razporeditev kapitala na podlagi svoje nagnjenosti k tveganjem, ravni tveganja in politik za upravljanje tveganja. Pri določanju ustrezne ravni kapitala bi morale institucije upoštevali znesek in kakovost potrebnega kapitala.

Pri ocenjevanju ustreznosti kapitala za IRRBB bi bilo treba upoštevati:

• (a) obseg in trajanje notranjih limitov za izpostavljenosti IRRBB ter ali so ti limiti v času izračuna kapitala doseženi ali ne;
• (b) pričakovane stroške varovanja odprtih pozicij pred tveganjem, katerih namen je izkoristiti notranja pričakovanja glede prihodnje višine obrestnih mer;
• (c) občutljivost notranjih sistemov ocenjevanja IRRBB na ključne ali nepopolne predpostavke modeliranja;
• (d) vpliv scenarijev šoka in stresa na pozicije, katerih cena se določi z različnimi indeksi obrestnih mer (tveganje osnove);
• (e) vpliv na ekonomsko vrednost ter neto prihodke od obresti vključno s spremembo tržne vrednosti neusklajenih pozicij v različnih valutah;
• (f) vpliv vgrajenih izgub in vgrajenih dobičkov;
• (g) razporeditev kapitala med pravnimi subjekti, vključenimi v bonitetni obseg konsolidacije skupine glede na tveganje, poleg ustreznosti celotnega kapitala na konsolidirani osnovi;
• (h) vzroke tveganja osnove ter
• (i) okoliščine, v katerih se tveganje lahko uresniči.

Rezultate ustreznosti kapitala za IRRBB bi bilo treba upoštevati v postopku ICAAP institucije in pri ocenah kapitala za posamezne poslovne dejavnosti.

Pri določanju količine notranjega kapitala, ki se razporedi za IRRBB, bi morale institucije uporabljati sisteme merjenja ter različne stresne scenarije za obrestne mere, ki so prilagojeni profilu tveganja institucije, da se količinsko določi potencialni obseg učinkov IRRBB v neugodnih pogojih.

Institucije, ki upravljajo modele notranjega kapitala, bi morale zagotoviti, da se razporeditev notranjega kapitala za IRRBB pravilno upošteva pri razporeditvi celotnega notranjega kapitala, da se predpostavke glede razporeditve dokumentirajo ter da se preverita njihova zanesljivost in stabilnost z uporabo zgodovinskih podatkov, primernih za posamezno institucijo in trge, na katerih deluje. Stroški notranjega kapitala se lahko razporedijo po poslovnih enotah in produktih za zagotovitev, da osebe, ki upravljajo osnovne poslovne dejavnosti ali produkte, pravilno razumejo vse stroške teh poslovnih dejavnosti ali produktov.

Pri odločanju, ali naj se razporeditev notranjega kapitala izvede ob upoštevanju IRRBB merjenega prek neto prihodkov od obresti vključno s spremembo tržne vrednosti ali ne, bi morale institucije upoštevati:

• (a) relativno pomembnost neto prihodkov od obresti glede na skupne neto prihodke in s tem vpliv pomembnih medletnih razlik v neto prihodkih od obresti;
• (b) dejanske ravni neto prihodkov od obresti, ki jih je mogoče doseči v različnih scenarijih (tj. obseg, v katerem so kritja dovolj obsežna, da lahko absorbirajo nestanovitnost, ki izhaja iz obrestnih pozicij in sprememb stroškov obveznosti);
• (c) možnosti dejanskih izgub, do katerih lahko pride v stresnih pogojih ali zaradi izrednih sprememb v tržnem okolju, npr. ko je včasih treba zapreti pozicije, ki so predvidene kot dolgoročna naložba, da se stabilizirajo mere neto prihodkov od obresti vključno s spremembo tržne vrednosti;
• (d) relativno pomembnost instrumentov, občutljivih na obrestno mero (vključno z obrestnimi izvedenimi finančnimi instrumenti), v netrgovalni knjigi, z morebitnimi učinki, ki so razvidni iz izkaza poslovnega izida ali neposredno v lastniškem kapitalu (npr. prek drugih vseobsegajočih donosov); ter
• (e) nihanje mer neto prihodkov od obresti vključno s spremembo tržne vrednosti, moč in stabilnost mer neto prihodkov od obresti vključno s spremembo tržne vrednosti ter raven prihodka, potrebnega za ustvarjanje in ohranitev normalnih poslovnih dejavnosti. Institucije z visokim IRRBB, ki bi lahko v verjetnem obsegu tržnih scenarijev privedel do izgube, omejitve običajne distribucije dividend ali zmanjšanja poslovnih dejavnosti, bi morale zagotoviti, da imajo dovolj kapitala, da prenesejo negativen vpliv teh scenarijev.

Institucije bi morale razmisliti o prilagoditvah notranjega kapitalskega blažilnika, kadar rezultati njihovega stresnega testiranja kažejo, da bi se lahko v stresnih scenarijih mere neto prihodkov od obresti in spremembe tržne vrednosti (in s tem zmožnost ustvarjanja kapitala) zmanjšale.

4.2.3 Strategija upravljanja IRRBB

Strategija institucije za IRRBB, vključno z nagnjenostjo k IRRBB in ublažitvi IRRBB, bi morala biti del splošne strategije, zlasti strateških ciljev in ciljev glede tveganja, ki jih mora upravljalni organ odobriti v skladu s točko (a) drugega pododstavka člena 88(1) Direktive 2013/36/EU.

Nagnjenost institucije k IRRBB bi bilo treba izraziti v obliki sprejemljivega vpliva spremenljivih obrestnih mer na mere IRRBB in jo upoštevati pri limitih. Institucije z velikimi izpostavljenostmi tveganju vrzeli, tveganju osnove ali opcijskemu tveganju bi morale opredeliti svojo raven nagnjenosti k tveganjem za vsako od teh pomembnih podvrst IRRBB.

Splošna strategija za IRRBB bi morala vključevati tudi odločitev, v kakšnem obsegu se poslovni model zanaša na ustvarjanje neto prihodkov od obresti na podlagi izkoriščanja običajne, tj. naraščajoče oblike krivulj donosa (ang. riding the yield curve ), tj. s financiranjem sredstev z razmeroma dolgim obdobjem prevrednotenja z obveznostmi z razmeroma kratkim obdobjem prevrednotenja. Kadar se poslovni model močno zanaša na ta vir neto prihodkov od obresti, bi moral upravljalni organ pojasniti svojo strategijo za IRRBB in kako namerava preživeti obdobja položne ali inverzne krivulje donosa.

Institucije bi morale pred pridobitvijo ali implementacijo ustrezno oceniti predloge za uporabo novih produktov ali opravljanje novih dejavnosti ali strategij nagnjenosti k tveganjem ali strategij varovanja pred tveganjem, da se zagotovi opredelitev virov, potrebnih za vzpostavitev premišljenega in učinkovitega upravljanja IRRBB za produkt ali dejavnost, ter da se zagotovi, da so predlagane dejavnosti skladne s splošno nagnjenostjo institucije k tveganjem ter da so vzpostavijo postopki za opredelitev, merjenje, spremljanje in nadzor tveganj predlaganega produkta ali dejavnosti. Zagotoviti je treba, da so značilnosti IRRBB za te nove produkte in dejavnosti pravilno razumljene.

Institucije, ki za zmanjševanje izpostavljenosti IRRBB uporabljajo izvedene finančne instrumente, bi morale imeti potrebno znanje in izkušnje. Vsaka institucija bi morala dokazati, da razume posledice varovanja z obrestnimi izvedenimi finančnimi instrumenti.

Institucije, ki uporabljajo modele vedenja strank kot vhodne podatke za merjenje svojega IRRBB, bi morale imeti potrebno znanje in izkušnje. Vsaka institucija bi morala biti sposobna dokazati, da razume posledice modeliranja vedenja svoje baze strank.

Institucije bi se pri odločanju o varovanju pred tveganjem morale zavedati učinkov računovodskih politik, vendar računovodska obravnava ne bi smela vplivati na njihov pristop k varovanju pred tveganji.

Institucije zavezane k bonitetni konsolidaciji bi morale zagotoviti, da so dogovori o notranjem upravljanju in postopki za upravljanje IRRBB dosledni in dobro vključeni na konsolidirani in podkonsolidirani podlagi.

4.2.4 Okvir upravljanja IRRBB in odgovornosti

Institucije bi morale ob upoštevanju, da imajo vzpostavljeno ureditev notranjega upravljanja v skladu s členoma 74 in 88 Direktive 2013/36/EU, v zvezi z IRRBB zagotoviti:

• (a) da je njihov upravljalni organ v celoti odgovoren za nadzor nad okvirom upravljanja IRRBB, okvirom nagnjenosti institucije k tveganjem ter zneski, vrsto in razdelitvijo notranjega kapitala, da se ustrezno krijejo tveganja. Upravljalni organ bi moral določiti splošno strategijo institucije glede IRRBB ter odobriti ustrezne politike in postopke. Vendar lahko prenese spremljanje in upravljanje IRRBB na višje vodstvo, strokovnjake posameznike ali odbor za upravljanje sredstev in obveznosti pod pogoji, ki so podrobneje opredeljeni v odstavku 42;
• (b) da imajo vzpostavljen okvir za upravljanje IRRBB, ki določa jasne meje odgovornosti ter vsebuje sistem limitov, politike, postopke in notranje kontrole, vključno z rednimi neodvisnimi pregledi in ocenami učinkovitosti okvira;
• (c) da so ureditve, procesi in mehanizmi za oceno IRRBB celoviti in sorazmerni z naravo, obsegom in zapletenostjo tveganj, ki izhajajo iz poslovnega modela in dejavnosti institucije.

Upravljalni organ bi moral biti odgovoren zlasti za:

• (a) razumevanje narave in ravni izpostavljenosti IRRBB. Zagotoviti bi moral, da ob upoštevanju poslovnih strategij institucije obstajajo jasne smernice glede nagnjenosti k tveganju za IRRBB;
• (b) zagotovitev, da se sprejmejo ustrezni ukrepi za opredelitev, merjenje, spremljanje in nadzor IRRBB v skladu z odobrenimi strategijami in politikami. Ob upoštevanju tega so upravljalni organ ali njegovi pooblaščenci, odgovorni za vzpostavitev:
• i. ustreznih limitov za IRRBB, vključno z opredelitvijo posebnih postopkov in odobritev, potrebnih za izjeme, in za zagotovitev skladnosti s temi limiti;
• ii. sistemov in standardov za merjenje IRRBB, vrednotenje pozicij in oceno učinkovitosti, vključno s postopki za posodobitev obrestnih šokov, parametrov in stresnih scenarijev ter ključnih temeljnih predpostavk za analizo IRRBB institucije;
• iii. celovitega postopka poročanja in pregleda IRRBB ter
• iv. učinkovitih notranjih kontrol in upravljavskih informacijskih sistemov (MIS);
• (c) predhodno odobritev glavnih pobud za varovanje ali prevzemanje tveganja. Pozicije, povezane z notranjimi transferji tveganja med netrgovalno in trgovalno knjigo, je treba ustrezno dokumentirati;
• (d) izvajanje nadzora nad odobritvijo, izvajanjem in pregledom politik za upravljanje IRRBB, postopkov in limitov. O ravni in spremembah izpostavljenosti institucije IRRBB bi bilo treba redno poročati upravljalnemu organu (vsaj četrtletno);
• (e) zagotavljanje, da sta validacija metod merjenja IRRBB in ocena z njimi povezanega modela tveganja vključena v formalni proces politike, ki bi ga moral pregledati in odobriti upravljalni organ ali njegovi pooblaščenci;
• (f) razumevanje in oceno delovanja njegovih pooblaščencev pri spremljanju in nadzorovanju IRRBB, skladno s politikami, ki jih je odobril upravljalni organ, na podlagi rednih pregledov pravočasnih in dovolj podrobnih informacij;
• (g) razumevanje posledic strategij institucije glede IRRBB ter njihovimi morebitnimi povezavami s tržnim, likvidnostnim, kreditnim in operativnim tveganjem, vendar brez zahteve, da morajo biti vsi člani upravljalnega organa strokovnjaki na tem področju. Nekateri člani bi morali imeti dovolj tehničnega znanja, da vzamejo pod drobnogled in izpodbijajo poročila, pripravljena za upravljalni organ. Institucija bi morala določiti, da so člani upravljalnega organa odgovorni za zagotavljanje, da je višje vodstvo usposobljeno za razumevanje IRRBB in da se za upravljanje IRRBB zagotovi ustrezne vire.

Institucije bi morale imeti sklenjene dogovore in postopke, ki veljajo za vsakršen prenos spremljanja ali upravljanja IRRBB, ki ga izvede upravljalni organ, kar lahko med drugim vključuje naslednje:

• (a) upravljalni organ bi moral določiti osebe ali odbore, na katere se prenesejo njegove naloge za oblikovanje politik in praks IRRBB, kot so višje vodstvo, strokovnjaki posamezniki ali odbor ALCO, ter jasno določiti cilje;
• (b) upravljani organ bi moral zagotoviti, da obstaja ustrezna delitev odgovornosti pri postopku upravljanja IRRBB. Organi, pristojni za opredelitev, merjenje, spremljanje in nadzor IRRBB, bi morali imeti jasno določene odgovornosti, biti neodvisni od organov, odgovornih za prevzemanje IRRBB, in poročati o izpostavljenosti IRRBB neposredno upravljalnemu organu ali njegovim pooblaščencem;
• (c) institucija bi morala zagotoviti, da imajo pooblaščenci upravljalnega organa jasno določeno pristojnost nad organi, odgovornimi za prevzemanje IRRBB. Komunikacijski kanal za sporočanje navodil pooblaščencev tem linijskim enotam bi moral biti jasen;
• (d) upravljalni organ bi moral tudi določiti, da struktura institucije njegovim pooblaščencem omogoča izvajanje svojih odgovornosti ter olajšuje učinkovito odločanje in upravljanje. Ob upoštevanju tega bi se moral odbor ALCO ali enakovreden organ redno sestajati, njegovi člani pa bi morali biti predstavniki vseh glavnih oddelkov povezanih z IRRBB. Upravljalni organ bi moral spodbujati razprave v zvezi s postopkom upravljanja IRRBB med svojimi člani in pooblaščenci ter med svojimi pooblaščenci in drugimi v instituciji. Upravljalni organ bi moral tudi zagotoviti, da redna komunikacija med področji upravljanja tveganja in strateškega načrtovanja olajšuje nadzor tveganja, ki je posledica prihodnjih poslovnih dejavnosti.

4.2.5 Nagnjenost k IRRBB in limitna politika

Institucije bi morale izraziti svojo nagnjenost k IRRBB, kar zadeva tveganje za mere IRRBB, zlasti:

• (a) bi morale imeti jasno definirane izjave o nagnjenosti k tveganjem, ki jih odobri njihov upravljalni organ in se izvajajo preko celovitih okvirov nagnjenosti k tveganjem, tj. s politikami in postopki za omejevanje IRRBB in nadzor nad njim;
• (b) v njihovih okvirih nagnjenosti k tveganju bi:
• a. morale biti razmejene prenesene pristojnosti in meje odgovornosti za odločitve o upravljanju IRRBB ter
• b. morali biti navedeni instrumenti, strategije varovanja pred tveganji in odobrene priložnosti za prevzemanje IRRBB;
• (c) institucije bi morale pri opredelitvi svoje nagnjenosti k tveganju upoštevati tveganja za neto prihodke od obresti, ki so lahko posledica računovodske obravnave poslov v netrgovalni knjigi. Tveganje ne bi smelo biti omejeno na prihodke od obresti in odhodke za obresti. Učinke sprememb obrestnih mer na tržno vrednost instrumentov, ki se glede na računovodsko obravnavo izrazijo v izkazu poslovnega izida ali neposredno v lastniškem kapitalu (prek drugih vseobsegajočih donosov), je treba upoštevati ločeno. Institucije bi morale upoštevati zlasti vpliv stalnih obrestnih šokov in stresnih scenarijev, ki je povezan z vgrajenimi možnostmi izbire v instrumentih, ki so merjeni po pošteni vrednosti. Institucije bi morale upoštevati tudi morebitni vpliv varovanja pred tveganjem z izvedenimi finančnimi instrumenti na obrestno mero na izkaz poslovnega izida, če je bila njihova učinkovitost ovirana zaradi sprememb obrestnih mer.

Poleg tega bi morale uvesti omejitve, namenjene ohranjanju izpostavljenosti IRRBB, ki so skladne z njihovo nagnjenostjo k tveganju in splošnim pristopom za merjenje IRRBB, zlasti:

• (a) agregirane limite za tveganje na konsolidirani podlagi in, kjer je ustrezno, na ravni posameznih povezanih institucij, ki jasno izražajo količino IRRBB, sprejemljivo za upravljalni organ;
• (b) limiti so lahko povezani s posamičnimi scenariji sprememb obrestnih mer in časovnih struktur, kot je povečanje ali zmanjšanje obrestnih mer ali sprememba oblike krivulje donosa. Gibanja obrestnih mer, ki se uporabljajo pri oblikovanju teh limitov, bi morala v zadostni meri predstavljati neželene primere šoka in stresa, pri čemer se upošteva zgodovinska nestanovitnost obrestnih mer in čas, ki ga potrebuje vodstvo za zmanjšanje izpostavljenosti tem tveganjem;
• (c) omejitve politike bi morale ustrezati naravi, velikosti, zapletenosti institucije in ustreznosti njenega kapitala ter njeni sposobnosti merjenja in upravljanja tveganj;
• (d) glede na naravo dejavnosti in poslovnega modela institucije se lahko opredelijo tudi pod - limiti za posamezne poslovne enote, portfelje, vrste instrumentov, posamezne instrumente ali pomembne podvrste tveganja IRRBB, kot so tveganje vrzeli, tveganje osnove in opcijsko tveganje;
• (e) vzpostaviti bi bilo treba sisteme za zagotovitev, da se o pozicijah, ki presegajo ali bodo verjetno presegle limite, ki jih določijo upravljalni organ ali njihovi pooblaščenci, brez odlašanja poroča vodstvu in da so te deležne takojšnje pozornosti vodstva. Obstajati bi morala jasna politika o tem, koga obvestiti, kako bo potekala komunikacija in kateri ukrepi bodo sprejeti v odziv;
• (f) poročanje o merah tveganja upravljalnemu organu ali njegovim pooblaščencem bi moralo potekati vsaj četrtletno in bi moralo vključevati primerjavo trenutne izpostavljenosti z limiti, določenimi v politiki za omejevanje IRRBB.

Vzpostavljen bi moral biti okvir za spremljanje razvoja strategij varovanja, ki se nanašajo na instrumente, kot so izvedeni finančni instrumenti, in za nadzor tveganja spremembe tržnega vrednotenja za instrumente, ki se obračunavajo po pošteni vrednosti.

4.2.6 Politike, postopki in kontrole v zvezi z IRRBB

Politike in postopki v zvezi s tveganjem

Notranje kontrole

Informacijski sistem in kakovost podatkov na področju IRRBB

Notranje poročanje

Upravljanje modelov