|
Kreditne institucije bi morale razviti politike v zvezi z okvirom upravljanja nedonosnih izpostavljenosti, jih redno pregledovati in spremljati njihovo upoštevanje. V skladu z načelom sorazmernosti bi bilo treba vzpostaviti naslednje politike s ciljem zagotoviti izvajanje strategije kreditne institucije (po potrebi vključno s strategijo upravljanja nedonosnih izpostavljenosti in operativnim načrtom). Politika upravljanja zamujenih plačil Namen te politike je določiti operativni model kreditne institucije za upravljanje nedonosnih izpostavljenosti (glej poglavje 5.2), ki vključuje vsaj naslednje elemente: - • strukturo in odgovornosti enote za reševanje nedonosnih izpostavljenosti, z jasno opredeljenimi sprožilci za predajo, ter povezavo z združevanjem izpostavljenosti (glej poglavje 5.2.3);
- • postopek, ki ga upoštevajo zadevne funkcije in vključuje vsaj:
- - postopek in merila za predajo, ki se upoštevajo za obe stopnji zamujenih plačil, za
krajše in daljše zamude; - - postopek, ki se upošteva, če je kreditojemalec razvrščen kot nekooperativen in/ali plačilno nesposoben, ter merila za tako njegovo razvrstitev;
- - komunikacijo s kreditojemalcem na vsaki stopnji, ki bi morala biti usklajena z zakonodajnim okvirom države poslovanja (npr. s kodeksom ravnanja);
- - orodja in metode spremljanja, ki se uporabljajo;
- • zahteve glede kadrov in tehničnih virov;
- • poročila, ki se zagotovijo na notranji ravni za namene spremljanja in redno obveščanje upravljalnega organa.
Kreditne institucije bi morale pri razvoju politike upravljanja zamujenih plačil upoštevati člen 28 Direktive 2014/17/EU ter predvsem določbe smernic organa EBA o zamudah pri plačilih in izvršbi. Politika restrukturiranja Politika restrukturiranja iz poglavja 6.2.1 bi morala določati vsaj: - • potrebno finančno in nefinančno dokumentacijo, ki se zahteva in zagotovi za različne vrste kreditojemalcev, da odgovorni kreditni referent lahko dokaže sposobnost odplačevanja glavnice in obresti;
- • minimalna ključna finančna merila in razmerja odplačilne sposobnosti, ki jih uporablja kreditni referent, podrobno opredeljena na podlagi portfelja/produkta/sektorja, za celovito oceno kreditojemalčeve odplačilne sposobnosti; smernice za posamezne sektorje za določitev ključnih finančnih meril in razmerij na podlagi posameznih sektorjev (MSP in gospodarske družbe);
- • postopek za določitev in izvedbo najprimernejše rešitve z restrukturiranjem za kreditojemalca:
- - za stranke iz segmenta prebivalstva se uporabijo drevesa odločanja. Postopek za stranke iz segmenta prebivalstva bi moral biti v skladu z določbami smernic organa EBA o zamudah pri plačilih in izvršbi. Za kreditojemalce, ki niso iz segmenta prebivalstva, za katere pristop drevesa odločanja ni primeren, bi morala politika kreditnemu referentu zagotoviti jasna navodila za oceno primernosti obravnave z restrukturiranjem;
- - pri kreditojemalcih, za katere rešitve ni mogoče doseči (plačilno nesposobni ali nekooperativni), bi bilo treba določiti časovno omejen postopek za prenos teh kreditojemalcev v enoto za reševanje nedonosnih izpostavljenosti, pristojno za unovčenje;
- • nabor kratkoročnih in dolgoročnih ukrepov restrukturiranja v skladu s poglavjem 6;
- • jasna navodila kreditnemu referentu glede zahtev za ponovno vrednotenje zavarovanja s premoženjem v skladu s poglavjem 9;
- • postopek odločanja, ravni odobritve in postopke za ukrepe restrukturiranja po njihovih vrstah in velikosti izpostavljenosti;
- • postopek za spremljanje odobrenih rešitev z restrukturiranjem in kreditojemalčevega izpolnjevanja plačilnih obveznosti po zaključku restrukturiranja, vključno s pogostnostjo pregledov kreditojemalca, opredelitvijo ponovnega neplačevanja, postopkom za ponovno oceno in zahtevami za poročanje o ponovnem neplačevanju;
- • politiko oblikovanja cen za vsak ukrep restrukturiranja in vrsto kreditojemalca.
Politika izterjave dolga/ unovčen ja zavarovanja Enote za reševanje nedonosnih izpostavljenosti, odgovorne za izterjavo dolga, bi morale pravočasno sprejeti najprimernejše ukrepe za dejansko zmanjšanje nedonosnih izpostavljenosti v določenem časovnem obdobju. V politiki izterjave dolga bi bilo treba v skladu s strategijo upravljanja nedonosnih izpostavljenosti obravnavati vsaj: - • nabor razpoložljivih možnosti za vsako vrsto zavarovanja s premoženjem. V zvezi s tem bi bilo treba proučiti naslednje možnosti (ne nujno v določenem vrstnem redu):
- - prostovoljna prodaja premoženja (kreditojemalec ponovno sodeluje in se strinja s prodajo premoženja);
- - prisilna prodaja premoženja prek stečajnih upraviteljev/sodnega postopka (premoženje se ne vodi v bilanci stanja kreditne institucije);
- - zaseg premoženja (premoženje se vodi v bilanci stanja kreditne institucije);
- - izterjava dolga (notranja ali zunanja);
- - zamenjava dolga za premoženje/lastniški kapital;
- - prodaja kredita/kreditnega portfelja tretji osebi;
- • postopek, po katerem se določita najprimernejša možnost izterjave ter skupina notranjih in zunanjih strokovnjakov za odločanje;
- • v izbrani možnosti izterjave bi bilo treba upoštevati obstoj zavarovanja s premoženjem, vrsto pravne dokumentacije, vrsto kreditojemalca, pogoje na lokalnem trgu in makroekonomske obete, vzpostavljeni zakonodajni okvir in morebitne pretekle stopnje izterljivosti za vsako možnost glede na njene zadevne stroške;
- • jasno opredelitev nekooperativnih kreditojemalcev ali povezavo do povezanih politik, ki vsebujejo tako opredelitev;
- • jasno opredeljen postopek odobritve za vsako stopnjo postopka izterjave dolga za različne možnosti izterjave, ki so na voljo kreditni instituciji;
- • vlogo razdelkov za obvladovanje tveganj in notranjo revizijo v tem postopku in v postopku spremljanja.
V zvezi z unovčenjem zavarovanja s premoženjem bi bilo treba v politiki opredeliti: - • pristop k vrednotenju premoženja (v skladu s poglavjem 9.7), vključno s stroški unovčenja, ki jih je treba upoštevati. Stroški unovčenja bi morali biti v skladu z zahtevami iz poglavja 9.3.3;
- • vključitev notranjih in zunanjih strokovnjakov;
- • omejitve
- - zneska, ki ga kreditna institucija lahko kadarkoli zadrži, ob upoštevanju omejitev za velike izpostavljenosti iz direktive o kapitalskih zahtevah in sektorske koncentracije tveganja, na primer v nepremičninskem sektorju;
- - znesek zarubljenega ali zaseženega premoženja, ki ga lahko pridobi kreditna institucija v določenem časovnem obdobju;
- • postopek po rubežu ali zasegu za razvoj in izvajanje prodajne strategije, in enoto v okviru kreditne institucije, ki je pristojna za prevzem upravljanja zadevnega premoženja (to se lahko opredeli tudi v ločeni politiki za zaseženo/zarubljeno premoženje).
Kreditne institucije bi morale za kreditojemalce nedonosnih izpostavljenosti z več upniki, po navadi so to kreditojemalci iz sektorja gospodarskih družb, proučiti sodelovanje z drugimi upniki. Zato bi morale vzpostaviti jasen postopek za pogajanja in sodelovanje z drugimi finančnimi institucijami (ali drugimi tretjimi osebami), pri katerih je kreditodajalec zadolžen. Politike za zavarovanje s premoženjem Kreditne institucije bi morale glede na pomen zmanjšanja kreditnega tveganja v postopku reševanja nedonosnih izpostavljenosti razviti jasne in dosledne politike za zavarovanje s premoženjem, vključno s politikami za zaseženo premoženje. Te bi morale celovito obravnavati upravljanje in vrednotenje vseh vrst zavarovanja s premoženjem in poročanje o njih. Zaradi zapletenosti in specializacije nekaterih vrst zavarovanj bi morale kreditne institucije pri oblikovanju in pregledovanju teh politik uporabiti zunanje strokovno znanje. Kreditne institucije bi morale zagotoviti dosleden pristop k upravljanju in vrednotenju podobnih zavarovanj s premoženjem v celotnem portfelju v skladu s poglavjem 9. Politika spremljanja nedonosnih izpostavljenosti Oblikovati bi bilo treba namensko politiko, ki bi morala med drugim vključevati: - • vrste zahtevanih ukrepov na podlagi različnih ugotovitev;
- • postopke stopnjevanja;
- • ključne elemente, pogostnost in prejemnike poročanja;
- • merila za predajo/povezavo s postopki za slabe kredite.
Politika zunanjega izvajanja/servisiranja nedonosnih izpostavljenosti Treba bi bilo oblikovati namensko politiko za oddajanje storitev v izvajanje zunanjim tretjim osebam, če je potrebno. To mora vključevati zahtevane postopke za izbiro partnerjev za zunanje izvajanje, zahtevano vsebino pravnih pogodb in postopek odločanja za pogodbe o zunanjem izvajanju ter spremljanje navedenih pogodb.
|