UREDBA (EU) 2024/1624 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 31. maja 2024 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja ali financiranje terorizma (Besedilo velja za EGP)

(1)

Direktiva (EU) 2015/849 Evropskega parlamenta in Sveta (4) je glavni pravni instrument za preprečevanje uporabe finančnega sistema Unije za pranje denarja in financiranje terorizma. V navedeni direktivi je določen celovit pravni okvir, nadalje okrepljen z Direktivo (EU) 2018/843 Evropskega parlamenta in Sveta (5), ki obravnava nastajajoča tveganja pranja denarja in financiranja terorizma in zagotavlja večjo preglednostjo dejanskega lastništva. Ne glede na dosežke v okviru navedenega pravnega okvira so izkušnje pokazale, da so za ustrezno zmanjšanje tveganj pranja denarja in financiranja terorizma in učinkovito odkrivanje poskusov kaznivih dejanj zlorabe finančnega sistema Unije v kriminalne namene potrebne nadaljnje izboljšave.

(2)

Glavni izziv pri uporabi določb Direktive (EU) 2015/849 o določitvi obveznosti za zavezance, izvira iz dejstva, da se navedena pravila ne uporabljajo neposredno in da so nacionalni pristopi razdrobljeni. Čeprav navedena pravila obstajajo in so se razvijala tri desetletja, se še vedno izvajajo na način, ki ni popolnoma usklajen z zahtevami povezanega notranjega trga. Zato je treba pravila o zadevah, trenutno zajetih v Direktivi (EU) 2015/849, ki jih lahko zadevni zavezanci neposredno uporabljajo, obravnavati v tej uredbi, da bi se dosegla želena enotnost uporabe.

(3)

Ta novi instrument je del celovitega svežnja, katerega namen je okrepiti okvir Unije za preprečevanje pranja denarja in boj proti financiranju terorizma (PPDFT). Ta uredba bo skupaj z Direktivo (EU) 2024/1640 Evropskega parlamenta in Sveta (6) ter uredbama (EU) 2023/1113 (7) in (EU) 2024/1620 (8) Evropskega parlamenta in Sveta sestavljala pravni okvir, ki ureja zahteve glede PPDFT, ki jih morajo izpolnjevati zavezanci, in podpira institucionalni okvir Unije za PPDFT, vključno z ustanovitvijo organa za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma (v nadaljnjem besedilu: organ AMLA).

(4)

Pranje denarja in financiranje terorizma se pogosto izvajata v mednarodnem okviru. Ukrepi, sprejeti na ravni Unije, bi imeli brez upoštevanja mednarodnega usklajevanja in sodelovanja zelo omejene učinke. Zato bi morali biti ukrepi, ki jih Unija sprejme na tem področju, združljivi z ukrepi, sprejetimi na mednarodni ravni, in vsaj tako strogi. Pri ukrepih Unije bi bilo treba še naprej upoštevati zlasti priporočila Projektne skupine za finančno ukrepanje (v nadaljnjem besedilu: skupina FATF) in instrumente drugih mednarodnih organov, dejavnih na področju boja proti pranju denarja in financiranju terorizma. Za večjo učinkovitost boja proti pranju denarja in financiranju terorizma bi bilo treba zadevne pravne akte Unije, kadar je ustrezno, uskladiti z mednarodnimi standardi za boj proti pranju denarja ter financiranju terorizma in širjenju orožja, ki jih je skupina FATF sprejela februarja 2012 (v nadaljnjem besedilu: revidirana priporočila skupine FATF), in naknadnimi spremembami teh standardov.

(5)

Z novejšimi spremembami kazenskopravnega okvira Unije, uvedenimi po sprejetju Direktive (EU) 2015/849, se je okrepilo preprečevanje pranja denarja, s tem povezanih predhodnih kaznivih dejanj in financiranja terorizma ter boja proti njim. V Direktivi (EU) 2018/1673 Evropskega parlamenta in Sveta (9) je bilo sprejeto skupno razumevanje kaznivega dejanja pranja denarja in s tem povezanih predhodnih kaznivih dejanj. V Direktivi (EU) 2017/1371 Evropskega parlamenta in Sveta (10) so bila opredeljena finančna kazniva dejanja z vplivom na finančni interes Unije, ki bi jih bilo treba prav tako šteti za predhodna kazniva dejanja za pranje denarja. V Direktivi (EU) 2017/541 Evropskega parlamenta in Sveta (11) je bilo sprejeto skupno razumevanje kaznivega dejanja financiranja terorizma. Ker so navedeni pojmi zdaj pojasnjeni v kazenskem pravu Unije, ni več potrebno, da bi bili pranje denarja, s tem povezana predhodna kazniva dejanja in financiranje terorizma opredeljeni v pravilih Unije o PPDFT. Namesto tega bi moral biti okvir Unije za PPDFT popolnoma skladen s kazenskopravnim okvirom Unije.

(6)

Harmonizacija na zadevnem področju kazenskega prava zagotavlja trden in usklajen pristop na ravni Unije k preprečevanju pranja denarja in s tem povezanih predhodnih kaznivih dejanj, vključno s korupcijo, ter boju proti njim. Tak pristop hkrati zagotavlja, da lahko države članice, ki so sprejele širši pristop k opredelitvi kriminalnih dejavnosti, ki predstavljajo predhodna kazniva dejanja za pranje denarja, ta svoj pristop ohranijo. V skladu z Direktivo (EU) 2018/1673 bi bilo zato treba vsako obliko kaznive udeležbe pri storitvi predhodnega kaznivega dejanja za pranje denarja, kakor je opredeljeno v skladu z nacionalnim pravom, prav tako obravnavati kot kriminalno dejavnost za namene navedene direktive in te uredbe.

(7)

Tehnologija se stalno razvija, kar zasebnemu sektorju prinaša priložnosti za razvoj novih produktov in sistemov za izmenjavo sredstev ali vrednosti. Čeprav je to pozitiven pojav, pa lahko ustvari nova tveganja pranja denarja in financiranja terorizma, saj storilcem kaznivih dejanj vedno znova uspeva najti načine, kako izkoristiti ranljivosti za prikrivanje in prenašanje nezakonitih sredstev po svetu. Ponudniki storitev v zvezi s kriptosredstvi in platforme za množično financiranje so izpostavljeni zlorabi novih kanalov za premike nezakonitega denarja in so v dobrem položaju za odkrivanje takih premikov in zmanjšanje tveganj. Področje uporabe zakonodaje Unije bi bilo zato treba razširiti, da bi zajemalo take subjekte, skladno s standardi skupine FATF v zvezi s kriptosredstvi. Ob vsem tem napredek na področju inovacij, kot je razvoj metaverzuma, ustvarja nove priložnosti za kazniva dejanja in pranje z njimi pridobljene premoženjske koristi. Zato moramo biti pozorni na tveganja, povezana z zagotavljanjem inovativnih produktov ali storitev tako na ravni Unije kot tudi na nacionalni ravni ali na ravni zavezancev.

(8)

Institucije in osebe, zajete v tej uredbi, imajo ključno vlogo kot varuhi finančnega sistema Unije in bi zato morale sprejeti vse potrebne ukrepe za izvajanje zahtev iz te uredbe, da bi storilcem kaznivih dejanj preprečili pranje premoženjske koristi, pridobljene z nezakonitimi dejavnostmi, ali financiranje terorizma. Uvesti bi bilo treba tudi ukrepe za zmanjšanje vsakega tveganja neizvajanja ciljnih finančnih sankcij ali izogibanja ciljnim finančnim sankcijam.

(9)

Opredelitev zavarovalnega posrednika na podlagi Direktive (EU) 2016/97 Evropskega parlamenta in Sveta (12) zajema širok nabor fizičnih ali pravnih oseb, ki začnejo opravljati ali opravljajo dejavnost distribucije zavarovalnih produktov. Nekateri zavarovalni posredniki opravljajo dejavnosti distribucije zavarovalnih produktov pod polno odgovornostjo zavarovalnic ali posrednikov, pri čemer opravljajo dejavnosti v skladu z njihovimi politikami in postopki. Kadar ti posredniki ne zaračunavajo premij ali zneskov, namenjenih stranki, imetniku zavarovalne police ali upravičencu iz zavarovalne police, ne morejo izvesti ustreznega skrbnega pregleda strank ali odkriti sumljivih transakcij in jih prijaviti. Glede na to omejeno vlogo in dejstvo, da dosledno uporabo zahtev glede PPDFT zagotavljajo zavarovalnice ali zavarovalni posredniki, pod odgovornostjo katerih opravljajo storitve, posrednikov, ki ne upravljajo z denarnimi sredstvi, kot so opredeljena v členu 4, točka 25, Direktive (EU) 2015/2366 Evropskega parlamenta in Sveta (13), ne bi smeli šteti za zavezance za namene te uredbe.

(10)

Holdingi, ki opravljajo mešane dejavnosti in imajo vsaj eno odvisno podjetje, ki je zavezanec, bi morali biti sami vključeni kot zavezanci na področje uporabe te uredbe. Da bi zagotovili dosledni nadzor s strani finančnih nadzornikov v primerih, kadar odvisna podjetja mešanega holdinga vključujejo vsaj eno kreditno institucijo ali finančno institucijo, bi moral tudi sam holding veljati za finančno institucijo.

(11)

Finančne transakcije se lahko izvajajo tudi znotraj iste skupine kot način upravljanja financ skupine. Vendar se take transakcije ne izvajajo v zvezi s strankami in ne zahtevajo uporabe ukrepov za PPDFT. Za zagotovitev pravne varnosti je treba priznati, da se ta uredba ne uporablja za finančne dejavnosti ali druge finančne storitve, ki jih zagotavljajo člani skupine drugim članom zadevne skupine.

(12)

Ta uredba bi morala veljati za neodvisne pravne strokovnjake, kadar ti sodelujejo pri finančnih ali poslovnih transakcijah, vključno z davčnim svetovanjem, pri katerih obstaja tveganje, da se storitve, ki jih zagotavljajo navedeni pravni strokovnjaki, zlorabljajo za pranje premoženjske koristi, pridobljene s kriminalno dejavnostjo, ali financiranje terorizma. Vendar bi bilo treba dovoliti izvzetja od obveznosti sporočanja informacij, pridobljenih pred sodnim postopkom, med njim ali po njem ali med ugotavljanjem pravnega položaja stranke, saj za take informacije velja varovanje zaupnosti sporazumevanja med odvetnikom in stranko. Za pravno svetovanje bi zato morala še vedno veljati obveznost varovanja poslovne skrivnosti, razen kadar je pravni strokovnjak udeležen pri pranju denarja ali financiranju terorizma, kadar je pravno svetoval za namene pranja denarja ali financiranja terorizma ali kadar pravni strokovnjak ve, da stranka potrebuje pravno svetovanje za namene pranja denarja ali financiranja terorizma. Na tako vedenje in namen je mogoče sklepati iz objektivnih dejanskih okoliščin. Ker se za pravno svetovanje lahko zaprosi že v fazi kriminalne dejavnosti, iz katere nastaja premoženjska korist, je pomembno med primere, ki so izključeni iz varovanja zaupnosti sporazumevanja med odvetnikom in stranko, zajeti tudi primere, v katerih se pravno svetovanje zagotavlja v okviru predhodnih kaznivih dejanj. Pravno svetovanje v zvezi s sodnimi postopki v teku ne bi smelo šteti za pravno svetovanje za namene pranja denarja ali financiranja terorizma.

(13)

Za zagotovitev spoštovanja pravic, zajamčenih z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina), v primeru revizorjev, zunanjih računovodij in davčnih svetovalcev, ki imajo v nekaterih državah članicah pravico braniti ali zastopati stranko v sodnem postopku ali ugotavljati njen pravni položaj, obveznosti poročanja ne bi smele veljati za informacije, ki jih ti pridobijo pri opravljanju navedenih nalog. Vendar bi morale iste izjeme, ki se uporabljajo za notarje in odvetnike, veljati tudi za tiste strokovnjake, ki delujejo v okviru uveljavljanja pravice do obrambe ali ugotavljajo pravni položaj stranke.

(14)

Direktiva (EU) 2018/843 je bila prvi pravni instrument za obravnavanje tveganj pranja denarja in financiranja terorizma, ki jih predstavljajo kriptosredstva v Uniji. Z njo je bilo področje uporabe okvira za PPDFT razširjeno na dve vrsti ponudnikov storitev v zvezi s kriptosredstvi: na ponudnike, ki sodelujejo pri storitvah menjav med virtualnimi in fiat valutami, ter na ponudnike skrbniških denarnic. Zaradi hitrega tehnološkega razvoja in napredka na področju standardov skupine FATF je treba ta pristop pregledati. Prvi korak za dokončanje in posodobitev pravnega okvira Unije je bil storjen z Uredbo (EU) 2023/1114 Evropskega parlamenta in Sveta (14), v kateri so bile določene zahteve za ponudnike storitev v zvezi s kriptosredstvi, ki želijo zaprositi za dovoljenje za opravljanje svojih storitev na notranjem trgu. Z njo je bila uvedena tudi opredelitev kriptosredstev in ponudnikov storitev v zvezi s kriptosredstvi, ki vključuje širši nabor dejavnosti. Poleg tega je Uredba (EU) 2023/1113 razširila zahteve glede sledljivosti na prenose kriptosredstev, ki jih izvajajo ponudniki storitev v zvezi s kriptosredstvi iz Uredbe (EU) 2023/1114, in spremenila Direktivo (EU) 2015/849, tako da od držav članic zahteva, da te ponudnike storitev v zvezi s kriptosredstvi določi kot zavezance. Ti ponudniki storitev v zvezi s kriptosredstvi bi morali biti zajeti tudi v tej uredbi, da bi zmanjšali kakršno koli tveganje zlorabe kriptosredstev za pranje denarja ali financiranje terorizma.

(15)

Trgi edinstvenih in nezamenljivih kriptosredstev so bili vzpostavljeni šele pred kratkim, zato zakonodaja, ki bi urejala njihovo delovanje, še ni sprejeta. Razvoj teh trgov se spremlja in pomembno je, da ne povzroči novih tveganj pranja denarja in financiranja terorizma, ki jih ne bi bilo mogoče ustrezno zmanjšati. Komisija bo do 30. decembra 2024 Evropskemu parlamentu in Svetu predložila poročilo o najnovejših dogajanjih v zvezi s kriptosredstvi, vključno z oceno razvoja trgov edinstvenih in nezamenljivih kriptosredstev, ustrezno regulacijo takih kriptosredstev, tudi oceno regulacije ponudnikov storitev v zvezi z edinstvenimi in nezamenljivimi kriptosredstvi ter nujnostjo in izvedljivostjo take regulacije. Po potrebi bo temu poročilu priložila tudi zakonodajni predlog.

(16)

Ranljivost platform za množično financiranje za tveganja pranja denarja in financiranja terorizma je horizontalna in vpliva na celoten notranji trg. Doslej so se v državah članicah pojavili različni pristopi k obvladovanju navedenih tveganj. Medtem ko je z Uredbo (EU) 2020/1503 Evropskega parlamenta in Sveta (15) harmoniziran regulativni pristop za platforme za poslovne naložbe in posojilno množično financiranje po Uniji ter uvedenih več varovalnih ukrepov za obvladovanje morebitnih tveganj pranja denarja in financiranja terorizma, kot so potrebna skrbnost platform za množično financiranje v zvezi z lastniki projektov in v okviru postopkov za izdajo dovoljenj, pa se zaradi tega, ker ni usklajenega pravnega okvira, ki bi zagotavljal stroge obveznosti PPDFT za platforme za množično financiranje, ustvarjajo vrzeli in slabijo zaščitni ukrepi Unije na področju PPDFT. Zato je treba zagotoviti, da za vse platforme za množično financiranje, vključno s tistimi, ki so že pridobile dovoljenje na podlagi Uredbe (EU) 2020/1503, velja zakonodaja Unije o PPDFT.

(17)

Posredniki množičnega financiranja, ki upravljajo digitalno platformo, da bi povezali financerje z lastniki projektov, kot so združenja ali posamezniki, ki iščejo financiranje, ali olajšali njihovo povezovanje, so izpostavljeni tveganjem pranja denarja in financiranja terorizma. Podjetja, ki niso pridobila dovoljenja na podlagi Uredbe (EU) 2020/1503, so zdaj bodisi neregulirana bodisi se zanje v državah članicah uporabljajo različni regulativni pristopi, tudi v zvezi s pravili in postopki za obvladovanje tveganj pranja denarja in financiranja terorizma. Za te posrednike bi zato morale veljati obveznosti iz te uredbe, zlasti da se prepreči preusmerjanje denarnih sredstev, kot so opredeljena v členu 4, točka 25, Direktive (EU) 2015/2366, ali kriptosredstev, ki jih storilci kaznivih dejanj pridobijo za nezakonite namene. Da bi lahko zmanjšali taka tveganja, se te obveznosti uporabljajo za širok nabor projektov, med drugim za izobraževalne ali kulturne projekte in zbiranje teh denarnih sredstev ali kriptosredstev v podporo splošnejšim zadevam, na primer na humanitarnem področju ali za organizacijo ali praznovanje družinskega ali družbenega dogodka.

(18)

Namen Direktive (EU) 2015/849 je bil zmanjšati tveganja pranja denarja in financiranja terorizma, ki jih predstavljajo velika gotovinska plačila, z vključitvijo oseb, ki trgujejo z blagom, med zavezance, kadar izvajajo ali prejemajo plačila v gotovini nad 10 000 EUR, obenem pa je bilo državam članicam dovoljeno, da uvedejo strožje ukrepe. Tak pristop se je glede na slabo razumevanje in izvajanje zahtev glede PPDFT, pomanjkljiv nadzor in omejeno število sumljivih transakcij, prijavljenih finančnoobveščevalni enoti (FIU), izkazal za neučinkovitega. Za ustrezno zmanjšanje tveganj, ki izhajajo iz zlorabe velikih gotovinskih zneskov, bi bilo treba po vsej Uniji določiti omejitev za velika gotovinska plačila nad 10 000 EUR. Zato za osebe, ki trgujejo z blagom, obveznosti PPDFT ne bi več veljale, razen za osebe, ki trgujejo s plemenitimi kovinami, dragimi kamni, drugim blagom visoke vrednosti in predmeti kulturne dediščine.

(19)

Nekatere kategorije oseb, ki trgujejo z blagom, so zaradi visoke vrednosti pogosto manjšega, prenosljivega blaga, s katerim trgujejo, še posebno izpostavljene tveganjem pranja denarja in financiranja terorizma. Zato bi morale za osebe, ki trgujejo s plemenitimi kovinami in dragimi kamni ter drugim blagom visoke vrednosti, veljati zahteve glede PPDFT, kadar je tako trgovanje redna ali glavna poklicna dejavnost.

(20)

Motorna vozila, plovila in zrakoplovi v višjih tržnih segmentih so zaradi svoje visoke vrednosti in prenosljivosti izpostavljeni tveganjem zlorabe za pranje denarja in financiranje terorizma. Zato bi morale za osebe, ki trgujejo s takim blagom, veljati zahteve glede PPDFT. Prenosljivost tega blaga je še posebej privlačna za namene pranja denarja in financiranja terorizma, saj se tako blago lahko enostavno prenaša prek ali zunaj meja Unije, poleg tega pa informacije o takem blagu, ki je registrirano v tretjih državah, pristojnim organom morda niso zlahka dostopne. Za zmanjšanje tveganj, da se proizvodi Unije z visoko vrednostjo lahko zlorabijo za kriminalne namene, in zagotovitev prepoznavnosti lastništva takega blaga je treba od oseb, ki trgujejo z blagom visoke vrednosti, zahtevati, da poročajo o transakcijah v zvezi s prodajo motornih vozil, plovil in zrakoplovov. Kreditne institucije in finančne institucije opravljajo storitve, ki so bistvene za sklenitev prodaje ali prenosa lastništva takega blaga, in bi tudi morale poročati FIU o teh transakcijah. Medtem ko taka razkritja ne bi smela veljati za blago, namenjeno izključno opravljanju komercialnih dejavnosti, prodaja za zasebno, nekomercialno uporabo ne bi smela biti omejena na primere, ko je stranka fizična oseba, temveč bi se lahko nanašala tudi na prodajo pravnim subjektom in ureditvam, zlasti kadar so ustanovljene za upravljanje premoženja svojega dejanskega lastnika.

(21)

Upravljavci naložbenih migracij so zasebne družbe, organi ali osebe, ki delujejo ali sodelujejo neposredno z nacionalnimi organi, pristojnimi za podeljevanje pravic do prebivanja v imenu državljanov tretjih držav, ali zagotavljajo posredniške storitve državljanom tretjih držav, ki želijo pridobiti pravice do prebivanja v državi članici v zameno za kakršne koli naložbe, vključno s prenosom kapitala, nakupom ali najemom nepremičnine, naložbo v državne obveznice, naložbo v gospodarske subjekte, donacijo ali dotacijo sredstev za dejavnost, ki prispeva k javnemu dobremu, in prispevki v državni proračun. Programi prebivanja za vlagatelje predstavljajo tveganja in ranljivosti v zvezi s pranjem denarja, korupcijo in davčno utajo. Taka tveganja so še večja zaradi čezmejnih pravic, povezanih s prebivanjem v državi članici. Zato morajo za upravljavce naložbenih migracij veljati obveznosti glede PPDFT. Te uredbe ne bi smeli uporabljati za programe državljanstva za vlagatelje, ki imajo za posledico pridobitev državljanstva v zameno za take naložbe, saj je treba za take vizume šteti, da spodkopavajo temeljni status državljanstva Unije in lojalno sodelovanje med državami članicami.

(22)

Medtem ko so dajalci hipotekarnih in potrošniških kreditov običajno kreditne ali finančne institucije, pa obstajajo posredniki za potrošniške in hipotekarne kredite, ki ne štejejo za kreditne ali finančne institucije in za katere zahteve glede PPDFT na ravni Unije ne veljajo, vendar take obveznosti zanje veljajo v nekaterih državah članicah zaradi njihove izpostavljenosti tveganjem pranja denarja in financiranja terorizma. Taki posredniki za potrošniške in hipotekarne kredite so, odvisno od svojega poslovnega modela, lahko izpostavljeni znatnim tveganjem pranja denarja in financiranja terorizma. Pomembno je zagotoviti, da so subjekti, ki opravljajo podobne dejavnosti, izpostavljene takim tveganjem, zajeti v zahtevah glede PPDFT ne glede na to, ali se štejejo za kreditne ali finančne institucije. Zato je primerno vključiti posrednike za potrošniške in hipotekarne kredite, ki niso kreditne ali finančne institucije, vendar so zaradi svojih dejavnosti izpostavljeni tveganjem pranja denarja in financiranja terorizma. Posrednik za kredite pa v številnih primerih deluje v imenu kreditne institucije ali finančne institucije, ki odobri in sprovede posojilo. V teh primerih zahtev glede PPDFT ne bi smeli uporabljati za posrednike za potrošniške in hipotekarne kredite, temveč le za kreditne institucije ali finančne institucije.

(23)

Da bi zagotovili dosleden pristop, je treba pojasniti, za katere subjekte v naložbenem sektorju veljajo zahteve glede PPDFT. Čeprav kolektivni naložbeni podjemi že spadajo na področje uporabe Direktive (EU) 2015/849, je treba zadevno terminologijo uskladiti s sedanjo zakonodajo Unije o investicijskih skladih, zlasti z Direktivo 2009/65/ES (16) ter Direktivo 2011/61/EU (17) Evropskega parlamenta in Sveta. Ker se lahko skladi ustanovijo brez pravne osebe, je treba v področje uporabe te uredbe vključiti tudi njihove upravitelje. Zahteve glede PPDFT bi bilo treba uporabljati ne glede na obliko, v kateri so enote ali deleži sklada na voljo za nakup v Uniji, tudi če se enote ali deleži neposredno ali posredno ponujajo ali plasirajo vlagateljem s sedežem v Uniji na pobudo ali v imenu upravitelja. Ker tako skladi kot upravitelji skladov spadajo na področje uporabe zahtev glede PPDFT, je primerno pojasniti, da bi se bilo treba izogibati podvajanju prizadevanj. V ta namen ukrepi za PPDFT, sprejeti na ravni sklada in na ravni njegovega upravitelja, ne bi smeli biti enaki, temveč bi morali odražati razdelitev nalog med skladom in upraviteljem.

(24)

Dejavnosti profesionalnih nogometnih klubov in nogometnih agentov so izpostavljene tveganjem pranja denarja in s tem povezanih predhodnih kaznivih dejanj iz več razlogov, ki so neločljivo povezani z nogometnim sektorjem, kot so priljubljenost nogometa po svetu, precejšnji zneski, denarni tokovi in finančni interesi, razširjenost čezmejnih transakcij in ponekod nepregledne lastniške strukture. Nogomet je zaradi vsega tega izpostavljen morebitnim zlorabam s strani storilcev kaznivih dejanj z namenom legitimizacije nezakonitih sredstev ter zato izpostavljen pranju denarja in s tem povezanim predhodnim kaznivim dejanjem. Ključna področja tveganja vključujejo na primer transakcije z vlagatelji, sponzorji, vključno z oglaševalci, in prestope igralcev. Poklicni nogometni klubi in nogometni agenti bi zato morali uvesti stroge ukrepe za preprečevanje pranja denarja, vključno s tem, da pri vlagateljih, sponzorjih, vključno z oglaševalci, ter drugih partnerjih in nasprotnih straneh, s katerimi opravljajo transakcije, izvedejo skrbni pregled strank. Da bi se izognili vsaki nesorazmerni obremenitvi manjših klubov, ki so manj izpostavljeni tveganju kriminalne zlorabe, bi morale imeti države članice možnost, da nekatere poklicne nogometne klube v celoti ali delno izvzamejo iz zahtev te uredbe na podlagi dokazanega manjšega tveganja pranja denarja, s tem povezanih predhodnih kaznivih dejanj in financiranja terorizma.

(25)

Profesionalni nogometni klubi, ki tekmujejo v najvišjih skupinah nacionalnih nogometnih lig, so zaradi svojih dejavnosti bolj izpostavljeni višjemu tveganju pranja denarja in s tem povezanih predhodnih kaznivih dejanj v primerjavi z nogometni klubi iz nižjih skupin. Vrhunski nogometni klubi se na primer ukvarjajo z obsežnejšimi finančnimi transakcijami, kot so prestopi igralcev in sponzorske pogodbe visokih vrednosti, lahko imajo bolj kompleksne podjetniške strukture z več ravnmi lastništva in bolj verjetno je, da bodo opravljali čezmejne transakcije. Zaradi teh dejavnikov, s katerimi je povezanih tudi več priložnosti za prikrivanje nezakonitih sredstev, so ti klubi bolj privlačni za storilce kaznivih dejanj. Zato bi države članice lahko imele možnost, da profesionalne nogometne klube, ki sodelujejo v najvišji skupini, izvzamejo le, če je bilo dokazano nizko tveganje in pod pogojem, da je promet takih klubov za vsako od predhodnih dveh let znašal manj kot 5 000 000 EUR ali protivrednost v nacionalni valuti. Kljub temu tveganje pranja denarja ni pogojeno le s skupino, v kateri tekmuje nogometni klub. Tudi klubi iz nižjih skupin so lahko izpostavljeni velikim tveganjem pranja denarja in s tem povezanih predhodnih kaznivih dejanj. Države članice bi zato morale imeti možnost, da iz zahtev te uredbe izvzamejo le nogometne klube iz nižjih skupin, povezane z dokazano nizkim tveganjem pranja denarja, s tem povezanih predhodnih kaznivih dejanj ali financiranja terorizma.

(26)

V tej uredbi so harmonizirani ukrepi, ki jih je treba sprejeti za preprečevanje pranja denarja, s tem povezanih predhodnih kaznivih dejanj in financiranja terorizma na ravni Unije. Hkrati bi morale imeti države članice v skladu s pristopom, ki temelji na tveganju, možnost, da v omejenih primerih, ko se soočajo s specifičnimi tveganji, naložijo dodatne zahteve. Za zagotovitev ustreznega zmanjšanja teh tveganj bi morali zavezanci z glavnim sedežem v drugi državi članici izpolnjevati te dodatne zahteve, ne glede na to, ali v tej drugi državi članici poslujejo na podlagi svobode ustanavljanja ali na podlagi svobode opravljanja storitev, pod pogojem, da imajo v tej drugi državi članici vzpostavljeno infrastrukturo. Poleg tega je za pojasnitev razmerja med tema svoboščinama notranjega trga pomembno pojasniti, katere dejavnosti veljajo za poslovni subjekt.

(27)

V skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije ni nujno, da ima poslovni subjekt, razen če to ni izrecno določeno v sektorski zakonodaji, obliko odvisnega podjetja, podružnice ali agencije, temveč je lahko sestavljena iz pisarne, ki jo upravlja osebje zavezanca ali oseba, ki je neodvisna, vendar pooblaščena, da trajno deluje za zavezanca. V skladu s to opredelitvijo, ki zahteva dejansko opravljanje gospodarske dejavnosti na sedežu izvajalca, zgolj poštni nabiralnik ne velja za poslovni subjekt. Enako uradi ali druga infrastruktura, ki se uporablja za podporne dejavnosti, kot so zgolj operacije zalednih služb, informacijska vozlišča ali podatkovni centri, ki jih upravljajo zavezanci, ne veljajo za poslovni subjekt. Nasprotno pa dejavnosti, kot je zagotavljanje storitev v zvezi s kriptosredstvi prek bankomatov, veljajo za poslovni subjekt, ob upoštevanju omejene fizične opreme, ki jo potrebujejo upravljavci, ki svojim strankam storitve večinoma zagotavljajo prek interneta, kot to velja za ponudnike storitev v zvezi s kriptosredstvi.

(28)

Pomembno je, da se zahteve glede PPDFT uporabljajo sorazmerno in da se vse obveznosti naložijo sorazmerno z vlogo, ki jo lahko imajo zavezanci pri preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma. Zato bi morale imeti države članice v skladu s pristopom te uredbe, ki temelji na tveganju, možnost, da nekatere gospodarske subjekte izvzamejo iz zahtev glede PPDFT, kadar dejavnosti, ki jih opravljajo, predstavljajo majhna tveganja pranja denarja in financiranja terorizma in kadar je narava dejavnosti omejena. Za zagotovitev pregledne in dosledne uporabe takih izvzetij po vsej Uniji bi bilo treba vzpostaviti mehanizem, ki bi Komisiji omogočal preverjanje nujnosti odobritve izvzetij. Komisija bi morala taka izvzetja tudi vsako leto objaviti v Uradnem listu Evropske unije.

(29)

Usklajen sklop pravil o notranjih sistemih in notranjih kontrolah, ki se uporablja za vse zavezance, ki delujejo na notranjem trgu, bo okrepil zagotavljanje skladnosti z zahtevami glede PPDFT, nadzor pa bo učinkovitejši. Za zagotovitev ustreznega zmanjšanja tveganj pranja denarja in financiranja terorizma ter tveganj neizvajanja ciljnih finančnih sankcij ali izogibanja tem sankcijam bi morali imeti zavezanci vzpostavljen okvir notranjih kontrol, ki bi ga sestavljali na tveganju temelječe politike, postopki in kontrole, ter jasno razdelitev odgovornosti v celotni organizaciji. V skladu s pristopom iz te uredbe, ki temelji na tveganju, bi morali biti politike, postopki in kontrole sorazmerni z naravo poslovanja, njegovimi tveganji in kompleksnostjo, pa tudi velikostjo zavezanca, ter se odzivati na tveganja pranja denarja in financiranja terorizma, s katerimi se srečuje subjekt, vključno s transakcijami z uporabo denarnic brez gostitelja, v primeru ponudnikov storitev v zvezi s kriptosredstvi.

(30)

Ustrezen pristop, ki temelji na tveganju, od zavezancev zahteva, da prepoznajo inherentna tveganja pranja denarja in financiranja terorizma ter tveganja neizvajanja ciljnih finančnih sankcij ali izogibanja tem sankcijam, s katerimi se srečujejo zaradi svojega poslovanja, da bi jih učinkovito zmanjšali in zagotovili, da so njihove politike, postopki in notranje kontrole primerni za obravnavanje inherentnih tveganj. Pri tem bi morali zavezanci upoštevati značilnosti svojih strank, produktov, storitev ali transakcij, ki jih zagotavljajo, ponudniki storitev v zvezi s kriptosredstvi pa tudi značilnosti transakcije z uporabo denarnic brez gostitelja, zadevnih držav ali geografskih območij in distribucijskih poti, ki jih uporabljajo. Glede na spreminjajočo se naravo tveganj bi bilo treba tako oceno tveganja redno posodabljati.

(31)

Za podporo usklajenemu in učinkovitemu pristopu zavezancev k opredelitvi tveganj, ki vplivajo na njihovo poslovanje, bi moral organ AMLA izdati smernice o minimalnih zahtevah za vsebino ocene tveganja za celotno poslovanje in dodatnih virih informacij, ki jih je treba upoštevati. Ti viri so lahko informacije mednarodnih organov za določanje standardov na področju PPDFT, kot so poročila skupine FATF o medsebojnem ocenjevanju, ter drugi verodostojni in zanesljivi viri, ki zagotavljajo informacije o tipologijah, nastajajočih tveganjih in kriminalnih dejavnostih, vključno s korupcijo, kot so poročila organizacij civilne družbe, medijev in akademskih krogov.

(32)

Primerno je upoštevati značilnosti in potrebe manjših zavezancev ter zagotoviti obravnavanje, ki ustreza njihovim specifičnim potrebam in naravi poslovanja. To lahko vključuje izvzetje nekaterih zavezancev iz izvedbe ocene tveganja, kadar so tveganja, povezana s sektorjem, v katerem posluje subjekt, dobro razumljena.

(33)

Skupina FATF je razvila standarde, na podlagi katerih jurisdikcije opredelijo in ocenijo tveganja morebitnega neizvajanja ciljnih finančnih sankcij v zvezi s financiranjem širjenja orožja ali izogibanja tem sankcijam ter ukrepajo za zmanjšanje teh tveganj. Navedeni novi standardi, ki jih je uvedla skupina FATF, ne nadomeščajo ali spodkopavajo veljavnih strogih zahtev, v skladu s katerimi morajo države izvajati ciljne finančne sankcije, da bi spoštovale ustrezne resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov (VSZN) o preprečevanju, zatiranju in prekinitvi širjenja orožja za množično uničevanje ter njegovega financiranja. Navedene veljavne obveznosti, kot se izvajajo na ravni Unije s sklepoma Sveta 2010/413/SZVP (18) in (SZVP) 2016/849 (19) ter uredbama Sveta (EU) št. 267/2012 (20) in (EU) 2017/1509 (21), ostajajo zavezujoče za vse fizične in pravne osebe v Uniji. Glede na posebna tveganja neizvajanja ciljnih finančnih sankcij in izogibanja tem sankcijam, s katerimi se sooča Unija, je primerno, da se ocena tveganj razširi na vse ciljne finančne sankcije, sprejete na ravni Unije. Narava ukrepov za PPDFT, ki upoštevajo tveganja in so povezani s ciljno usmerjenimi finančnimi sankcijami, ne odpravlja na pravilih temelječe obveznosti, ki zavezuje vse fizične ali pravne osebe v Uniji, glede zamrznitve in prepovedi neposrednega ali posrednega dajanja finančnih ali drugih sredstev na voljo osebam ali subjektom, uvrščenim na seznam.

(34)

Da bi zagotovili ustrezno zmanjšanje tveganj neizvajanja ciljnih finančnih sankcij ali izogibanja tem sankcijam, je treba določiti ukrepe, ki jih morajo izvajati zavezanci, vključno z ukrepi preverjanja njihove baze strank glede na sezname oseb ali subjektov, uvrščenih na seznam na podlagi ciljnih finančnih sankcij. Zahteve, naložene zavezancem na podlagi te uredbe, ne odpravljajo na pravilih temelječe obveznosti, ki se uporablja za vse fizične ali pravne osebe v Uniji glede zamrznitve in prepovedi neposrednega ali posrednega dajanja finančnih in drugih sredstev na voljo posameznikom ali subjektom, za katere veljajo ciljne finančne sankcije. Poleg tega ni mišljeno, da bi zahteve iz te uredbe nadomestile obveznosti v zvezi s preverjanjem strank za namen izvajanja ciljnih finančnih sankcij na podlagi drugih pravnih aktov Unije ali nacionalnega prava.

(35)

V tej uredbi je bila zaradi upoštevanja nedavnega razvoja na mednarodni ravni uvedena zahteva po prepoznavanju, razumevanju, obvladovanju in zmanjševanju tveganja morebitnega neizvajanja ciljnih finančnih sankcij ali izogibanja tem sankcijam na ravni zavezanca.

(36)

Uvrstitve posameznikov ali subjektov na seznam, ki jih je sprejel VSZN ali Odbor ZN za sankcije, so vključene v pravo Unije s sklepi in uredbami, sprejetimi na podlagi člena 29 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) oziroma člena 215 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), s katerimi se tem posameznikom in subjektom naložijo ciljne finančne sankcije. Postopek za sprejetje takih aktov na ravni Unije zahteva preverjanje skladnosti vsake uvrstitve na seznam s temeljnimi pravicami, zagotovljenimi na podlagi Listine. Od objave Združenih narodov in do začetka uporabe aktov Unije, s katerimi se prenesejo uvrstitve s seznama ZN, in da se zagotovi učinkovita uporaba ciljnih finančnih sankcij, bi morali zavezanci voditi evidence o finančnih ali drugih sredstvih, ki jih imajo v posesti za stranke, uvrščene na seznam na podlagi finančnih sankcij ZN, ali za stranke, ki so v lasti ali pod nadzorom posameznikov ali subjektov, uvrščenih na seznam, o vseh poskusih transakcij in transakcijah, izvedenih za stranko, na primer za zadovoljevanje osnovnih potreb stranke.

(37)

Pri ocenjevanju, ali je stranka, ki je pravni subjekt, v lasti ali pod nadzorom posameznikov, uvrščenih na seznam na podlagi ciljno usmerjenih finančnih sankcij, bi morali zavezanci upoštevati smernice Sveta o izvajanju in oceni omejevalnih ukrepov (sankcij) v okviru skupne zunanje in varnostne politike Unije ter najboljše prakse za učinkovito izvajanje omejevalnih ukrepov.

(38)

Pomembno je, da zavezanci na ravni svojega vodstva sprejmejo vse ukrepe za izvajanje notranjih politik, postopkov in kontrol ter za izvajanje zahtev glede PPDFT. Čeprav bi bilo treba člana upravljalnega organa opredeliti kot osebo, odgovorno za izvajanje notranjih politik, postopkov in kontrol zavezanca, bi moral končno odgovornost za zagotavljanje skladnosti z zahtevami glede PPDFT nositi upravljalni organ subjekta. Ta dodelitev odgovornosti ne bi smela posegati v nacionalne določbe o skupni civilni ali kazenski odgovornosti upravljalnih organov. Naloge, povezane z vsakodnevnim izvajanjem notranjih politik, postopkov in kontrol zavezanca v zvezi PPDFT, bi bilo treba zaupati pooblaščencu za skladnost.

(39)

Vsaka država članica bi morala imeti možnost, da v svojem nacionalnem pravu določi, da lahko zavezanec, za katerega veljajo bonitetna pravila, na podlagi katerih je treba imenovati pooblaščenca za skladnost ali vodjo funkcije notranje revizije, tem osebam podeli funkcije in odgovornosti pooblaščenca za skladnost PPDFT in funkcijo notranje revizije za namene PPDFT. V primerih višjih tveganj ali kadar velikost zavezanca to upravičuje, bi moralo biti mogoče, da se lahko odgovornosti za nadzor skladnosti in vsakodnevnega izvajanja politik in postopkov zavezanca v zvezi z PPDFT zaupajo dvema različnima osebama.

(40)

Za učinkovito izvajanje ukrepov za PPDFT je bistveno tudi, da zaposleni pri zavezancih ter njihovi agenti in distributerji, ki imajo vlogo pri izvajanju teh ukrepov, razumejo zahteve ter notranje politike, postopke in kontrole, ki jih je sprejel subjekt. Zavezanci bi morali v ta namen uvesti ukrepe, vključno s programi usposabljanja. Zavezanci bi morali po potrebi zagotoviti osnovno usposabljanje o ukrepih za PPDFT vsem, ki imajo vlogo pri izvajanju takih ukrepov. To ne vključuje le zaposlenih pri zavezancih, temveč tudi njihove agente in distributerje.

(41)

Oceniti bi bilo treba veščine, znanje, strokovno znanje, integriteto in ravnanje posameznikov, ki so jim v zavezancu zaupane naloge zagotavljanja skladnosti z zahtevami glede PPDFT. Kadar zaposleni opravljajo naloge zagotavljanja skladnosti zavezanca z okvirom za PPDFT v zvezi s strankami, s katerimi so v tesnem zasebnem ali poslovnem odnosu, to lahko povzroči nasprotja interesov in spodkoplje integriteto sistema. Taki tesni odnosi so lahko že prisotni v času vzpostavitve poslovnega odnosa, lahko pa se razvijejo naknadno. Zato bi morali imeti zavezanci vzpostavljene postopke za obvladovanje in obravnavanje nasprotij interesov. S temi postopki bi moralo biti zagotovljeno, da se zaposlenim v takih primerih prepreči opravljanje vseh nalog zagotavljanja skladnosti zavezanca z okvirom za PPDFT v zvezi s takimi strankami.

(42)

V nekaterih primerih lahko posamezniki, ki bi veljali za zavezance, svoje storitve opravljajo interno za podjetja, katerih dejavnosti ne spadajo na področje uporabe te uredbe. Ker ta podjetja ne delujejo kot varuhi finančnega sistema Unije, je treba pojasniti, da zahteve iz te uredbe ne veljajo za take zaposlene, kot so na primer pravniki v podjetjih. Podobno posamezniki, ki opravljajo dejavnosti, ki spadajo na področje uporabe te uredbe, sami po sebi ne bi smeli šteti za zavezance kadar se te dejavnosti izvajajo v okviru zaposlitve zavezancu, na primer v primeru odvetnikov ali računovodij, zaposlenih v pravnem ali računovodskem podjetju.

(43)

Dosledno izvajanje politik in postopkov v zvezi s PPDFT na ravni skupine je ključnega pomena za zanesljivo in učinkovito obvladovanje tveganj pranja denarja in financiranja terorizma znotraj skupine. Zato bi moralo obvladujoče podjetje sprejeti in izvajati politike, postopke in kontrole na ravni skupine. Od subjektov znotraj skupine bi bilo treba zahtevati, da si izmenjajo informacije, kadar je taka izmenjava pomembna za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma. Za izmenjavo informacij bi morala veljati zadostna jamstva v smislu zaupnosti, varstva podatkov in uporabe informacij. Organ AMLA bi moral biti zadolžen za pripravo osnutka regulativnih standardov, ki določajo minimalne zahteve za postopke in politike na ravni skupine, vključno z minimalnimi standardi za izmenjavo informacij znotraj skupine ter merili za opredelitev obvladujočega podjetja za skupine, katerih glavni sedež je zunaj Unije.

(44)

Da bi zagotovili, da se zahteve glede PPDFT učinkovito uporabljajo kadar je več zavezancev, neposredno ali posredno povezanih med seboj in tvorijo skupino subjektov ali so del skupine subjektov, je treba opredelitev pojma skupina obravnavati čim širše. V ta namen bi morali zavezanci spoštovati veljavna računovodska pravila, ki omogočajo, da se strukture z različnimi vrstami gospodarskih povezav obravnavajo kot skupine. Medtem ko tradicionalna skupina vključuje obvladujoče podjetje in njegova odvisna podjetja, so enako pomembne tudi druge vrste struktur skupin, na primer strukture skupin z več obvladujočimi podjetji, ki imajo v lasti eno samo odvisno podjetje, včasih imenovane subjekti, ki so stalno povezani s centralnim organom iz člena 10 Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (22), ali finančne institucije, ki so članice iste institucionalne sheme za zaščito vlog iz člena 113(7) navedene uredbe. Vse te strukture so skupine v skladu z računovodskimi pravili in bi jih zato bilo treba obravnavati kot skupine za namene te uredbe.

(45)

Poleg skupin obstajajo druge strukture, kot so mreže ali partnerstva, v katerih imajo zavezanci morda skupno lastništvo, vodstvo in nadzor skladnosti. Da bi v vseh sektorjih zagotovili enake konkurenčne pogoje in hkrati preprečili čezmerno obremenjenost teh sektorjev, bi moral organ AMLA opredeliti primere, v katerih bi bilo treba za navedene strukture uporabljati podobne politike na ravni skupine ter pri tem upoštevati načelo sorazmernosti.

(46)

Ponekod se podružnice in odvisna podjetja zavezancev nahajajo v tretjih državah, v katerih so minimalne zahteve glede PPDFT, vključno z obveznostmi glede varstva podatkov, manj stroge od okvira Unije za PPDFT. Da bi v takih primerih v celoti preprečili uporabo finančnega sistema Unije za pranje denarja in financiranje terorizma ter zagotovili najvišji standard varstva osebnih podatkov državljanov Unije, bi morale navedene podružnice in odvisna podjetja izpolnjevati zahteve glede PPDFT, določene na ravni Unije. Kadar pravo tretje države ne dovoljuje zagotavljanja skladnosti z navedenimi zahtevami, ker je na primer zmožnost skupine za dostop do informacij, njihovo obdelavo ali izmenjavo omejena zaradi nezadostne stopnje varstva podatkov ali zakona o bančni tajnosti v tretji državi, bi morali zavezanci sprejeti dodatne ukrepe za zagotovitev, da podružnice in odvisna podjetja, ki se nahajajo v navedeni državi, učinkovito obvladujejo tveganja. Organ AMLA bi moral biti zadolžen za razvoj osnutka regulativnih tehničnih standardov, v katerih je določena vrsta takih dodatnih ukrepov, pri tem pa upoštevati načelo sorazmernosti.

(47)

Zavezanci lahko naloge v zvezi z izvrševanjem nekaterih zahtev glede PPDFT oddajo v zunanje izvajanje ponudniku storitev. V primeru zunanjega izvajanja na podlagi pogodbe med zavezanci in ponudniki storitev, za katere ne veljajo zahteve glede PPDFT, lahko kakršne koli obveznosti glede PPDFT za te ponudnike storitev izhajajo samo iz pogodbe med stranema in ne iz te uredbe. Zato bi moral biti za izpolnjevanje zahtev glede PPDFT še vedno v celoti odgovoren zavezanec. Zavezanec bi moral zlasti zagotoviti, da se v primerih, ko ponudnik storitev sodeluje pri postopku identifikacije stranke na daljavo, spoštuje pristop, ki temelji na tveganju. Postopki ali dogovori, ki prispevajo k izvrševanju zahteve iz te uredbe, pri katerih pa izvrševanja zahteve ne zagotavlja ponudnik storitev, kot so uporaba ali pridobitev programske opreme tretjih strani ali dostop zavezanca do podatkovnih zbirk ali storitev preverjanja, ne štejejo za zunanje izvajanje.

(48)

Možnost oddaje nalog v zunanje izvajanje ponudniku storitev omogoča zavezancem, da se odločijo, kako bodo razporedili svoja vire za skladnost s to uredbo, vendar jih ne odvezuje njihove obveznosti, da razumejo, ali ukrepi, ki jih sprejmejo, tudi tisti, ki jih oddajo v zunanje izvajanje ponudnikom storitev, zmanjšujejo ugotovljena tveganja pranja denarja in financiranja terorizma in ali so ti ukrepi ustrezni. Da bi zagotovili to razumevanje, bi moral končno odločitev o ukrepih, ki vplivajo na izvajanje politik, postopkov in kontrol, vedno sprejeti zavezanec.

(49)

Obvestilo nadzorniku glede dogovora o zunanjem izvajanju ne pomeni sprejetja takega dogovora. Vendar lahko te informacije iz navedenega obvestila, zlasti kadar so ključne funkcije oddane v zunanje izvajanje ali kadar zavezanec sistematično oddaja svoje funkcije v zunanje izvajanje, upoštevajo pri ocenjevanju sistemov in kontrol zavezanca ter pri določanju profila preostalega tveganja ali pri pripravi na inšpekcijske preglede.

(50)

Da bi bili odnosi v zvezi z zunanjim izvajanjem uspešni, je treba nadalje pojasniti pogoje za zunanje izvajanje. Organ AMLA bi moral biti zadolžen za pripravo smernic o pogojih za zunanje izvajanje, pa tudi o vlogah in odgovornostih zadevnih strani. Da bi zagotovili dosledni nadzor nad praksami zunanjega izvajanja po vsej Uniji bi morale smernice tudi jasno pojasniti način, kako bi morali nadzorniki upoštevati take prakse in preverjati skladnost z zahtevami glede PPDFT, kadar zavezanci uporabljajo navedene prakse.

(51)

Zahteve glede skrbnega pregleda strank so bistvene za zagotovitev, da zavezanci identificirajo, preverjajo in spremljajo poslovne odnose s svojimi strankami, kar zadeva s tem povezana tveganja pranja denarja in financiranja terorizma. Natančna identifikacija in preverjanje podatkov potencialnih in obstoječih strank sta bistvena za razumevanje tveganj pranja denarja in financiranja terorizma, povezanih s strankami, naj so to fizične ali pravne osebe. Zavezanci bi morali tudi razumeti, v čigavem imenu ali v čigavo korist se izvaja transakcija, na primer v primerih, ko kreditne institucije ali finančne institucije zagotavljajo račune pravnim strokovnjakom, da ti na njih prijemajo ali hranijo denarna sredstva svoje stranke, kot so opredeljena v členu 4, točka 25, Direktive (EU) 2015/2366. V okviru skrbnega pregleda strank se oseba, v korist katere se izvaja transakcija ali opravlja dejavnost, ne nanaša na prejemnika ali upravičenca transakcije, ki jo zavezanec izvede za svojo stranko.

(52)

V Uniji je treba doseči enoten in visok standard skrbnega pregleda strank, ki temelji na harmoniziranih zahtevah glede identifikacije strank in preverjanja njihove identitete ter zmanjšuje nacionalne razlike, da bi omogočili enake konkurenčne pogoje na celotnem notranjem trgu in dosledno uporabo določb v celotni Uniji. Hkrati je bistveno, da zavezanci uporabljajo ukrepe skrbnega pregleda strank na podlagi tveganja. Pristop, ki temelji na tveganju, ni prekomerno permisivna možnost za zavezance. Vključuje sprejemanje odločitev na podlagi dokazov za bolj učinkovito obravnavo tveganj pranja denarja in financiranja terorizma, s katerimi se soočajo Unija in akterji, ki v njej delujejo.

(53)

Organizacije civilne družbe, ki opravljajo dobrodelno ali humanitarno delo v tretjih državah, prispevajo k ciljem Unije glede doseganja miru, stabilnosti, demokracije in blaginje. Kreditne institucije in finančne institucije imajo pomembno vlogo, ki tem organizacijam omogoča opravljanje njihovih dejavnosti, saj jim dajejo dostop do finančnega sistema in pomembnih finančnih storitev, ki omogočajo, da razvojno in humanitarno financiranje doseže regije v razvoju ali konfliktna območja. Čeprav bi se morali zavezanci zavedati, da so zaradi dejavnosti, ki se izvajajo v nekaterih jurisdikcijah, izpostavljeni višjemu tveganju pranja denarja ali financiranja terorizma, pa dejavnosti organizacij civilne družbe v teh jurisdikcijah same po sebi ne bi smele biti razlog za zavrnitev zagotavljanja finančnih storitev ali prenehanja takih storitev, saj pristop, ki temelji na tveganju, zahteva celovito oceno tveganj, ki jih predstavljajo posamezni poslovni odnosi, in uporabo ustreznih ukrepov za zmanjšanje posebnih tveganj. Čeprav se kreditne institucije in finančne institucije lahko samostojno odločajo, s kom bodo sklenile pogodbena razmerja, bi se morale zavedati svoje osrednje vloge v delovanju mednarodnega finančnega sistema in pri omogočanju pretoka denarnih sredstev, kot so opredeljena v členu 4, točka 25, Direktive (EU) 2015/2366, ali kriptosredstev za pomembne razvojne in humanitarne cilje organizacij civilne družbe. Take institucije bi morale uporabljati prožnost, ki jo omogoča pristop, ki temelji na tveganju, za sorazmerno zmanjšanje tveganj, povezanih s poslovnimi odnosi. V nobenem primeru se ne bi smele sklicevati na razloge za PPDFT, da bi upravičile poslovne odločitve v zvezi s potencialnimi ali obstoječimi strankami.

(54)

Zavezanci bi morali opredeliti in sprejeti razumne ukrepe za preverjanje identitete dejanskega lastnika z uporabo zanesljivih dokumentov in informacij iz različnih virov. Vpogled v osrednje registre dejanskega lastništva (v nadaljnjem besedilu: osrednji registri) zavezancem omogoča, da zagotovijo skladnost z informacijami, pridobljenimi s postopkom preverjanja, in ga zavezanec ne bi smel uporabljati kot glavni vir za namen preverjanja. Kadar zavezanci odkrijejo neskladja med informacijami iz osrednjih registrov in informacijami, ki jih pridobijo od stranke ali iz drugih zanesljivih virov med postopkom skrbnega pregleda strank, bi morali o teh neskladnostih poročati subjektom, odgovornim za ustrezni osrednji register, da bi lahko sprejeli ukrepe za odpravo neskladnosti. Ta proces prispeva h kakovosti in zanesljivosti informacij iz registrov dejanskega lastništva in je del večplastnega pristopa, s katerim se zagotavlja, da so informacije v osrednjih registrih točne, ustrezne in posodobljene. V primerih z nizkim tveganjem in kadar zavezanec pozna dejanske lastnike, bi morali zavezanci imeti možnost, da stranki dovolijo, da poroča o odkritih neskladnostih, če so to manjše in po naravi tipografske oziroma podobne tehnične napake.

(55)

Tveganja, ki jih predstavljajo tuji pravni subjekti in tuje pravne ureditve, je treba ustrezno zmanjšati. Kadar je pravni subjekt, ki je ustanovljen zunaj Unije, ali izrecni sklad ali podobna pravna ureditev, ki se upravlja zunaj Unije ali katere skrbnik ali oseba na enakovrednem položaju ima prebivališče ali sedež ali zunaj Unije, tik pred vzpostavitvijo poslovnih odnosov z zavezancem, bi morala biti registracija informacij o dejanskem lastništvu v osrednjem registru države članice predpogoj za vzpostavitev poslovnega odnosa. Vendar bi se morala zahteva za pravne subjekte, ustanovljene zunaj Unije, uporabljati le v primeru srednjih ali visokih tveganj pranja denarja, s tem povezanimi predhodnimi kaznivimi dejanji ali financiranjem terorizma, povezanih s kategorijo tujega pravnega subjekta, sektorja, v katerem tuj pravni subjekt deluje, ali v primeru srednjega ali visokega tveganja pranja denarja, s tem povezanih predhodnih kaznivih dejanj ali financiranja terorizma, povezanih s sektorjem, v katerem deluje zavezanec. Registracija informacij o dejanskem lastništvu bi morala biti predpogoj za nadaljevanje poslovnega odnosa s pravnim subjektom, ustanovljenim zunaj Unije, tudi v primeru, ko se ta odnos poveže s takimi srednje visokimi ali visokimi tveganji po vzpostavitvi tega odnosa.

(56)

Postopek vzpostavitve poslovnega odnosa ali izvedbe ukrepov, potrebnih za izvedbo občasne transakcije, se začne, ko stranka izrazi interes za nakup produkta ali prejem storitve od zavezanca. Storitve, ki jih ponujajo nepremičninski posredniki, vključujejo pomoč stranki pri iskanju nepremičnine za nakup, prodajo, najem ali zakup, odvisno od primera. Take storitve postanejo pomembne za namene PPDFT, kadar obstajajo jasni znaki, da so stranke pripravljene nadaljevati z nakupom, prodajo, najemom ali zakupom ali sprejeti potrebne pripravljalne ukrepe. To je lahko na primer trenutek, ko strani pripravita ponudbo za nakup ali najem nepremičnine in jo sprejmeta. Skrbni pregled potencialne stranke do tega trenutka ne bi bilo potrebno. Podoben primer nesorazmernosti bi bilo izvajanje skrbnega pregleda strank pri osebah, ki še niso izrazile interesa za nadaljevanje nakupa ali najema določene nepremičnine ali pa tega interesa morda nikoli ne bodo izrazile.

(57)

Nepremičninske transakcije so izpostavljene tveganjem pranja denarja in financiranja terorizma. Za zmanjšanje teh tveganj bi morale za upravljavce nepremičnin, ki posredujejo pri nakupu, prodaji in najemu nepremičnin, veljati zahteve iz te uredbe, ne glede na njihov naziv ali glavno dejavnost ali poklic, vključno z investitorji, kadar posredujejo in v obsegu, v katerem posredujejo, pri nakupu, prodaji in dajanju nepremičnin v najem.

(58)

Zaradi anonimnosti, povezane z nekaterimi produkti elektronskega denarja, so izpostavljeni tveganjem pranja denarja in financiranja terorizma. Vendar so med sektorji velike razlike in vsi produkti elektronskega denarja nimajo enake stopnje tveganja. Na primer, nekateri produkti elektronskega denarja nizke vrednosti, kot so predplačniške darilne kartice ali predplačniški kuponi, lahko predstavljajo nizko tveganje pranja denarja ali financiranja terorizma. Za zagotovitev, da so zahteve, naložene sektorju, sorazmerne z tveganjem v tem sektorju, in da te zahteve v praksi ne ovirajo njegovega delovanja, bi moralo biti v nekaterih primerih, ko je dokazano, da je tveganje nizko, in pod strogimi pogoji za zmanjšanje tveganja mogoče te produkte izvzeti iz nekaterih ukrepov skrbnega pregleda strank, kot sta identifikacija in preverjanje stranke in dejanskega lastnika, ne pa iz spremljanja transakcij ali poslovnih odnosov. Nadzorniki bi morali imeti možnost, da tako izvzetje odobrijo le po preverjanju dokazanega nizkega tveganja ter ob upoštevanju ustreznih dejavnikov tveganja, ki jih opredeli organ AMLA, in na način, ki učinkovito zmanjša vsako tveganje pranja denarja ali financiranja terorizma ter prepreči izogibanje pravilom o PPDFT. V vsakem primeru bi moralo biti kakršno koli izvzetje pogojeno s strogimi omejitvami glede najvišje vrednosti produkta, njegove izključne uporabe za nakup blaga ali storitev in pod pogojem, da shranjenega zneska ni mogoče zamenjati za drugo vrednost.

(59)

Od zavezancev ne bi smeli zahtevati, naj uporabljajo ukrepe skrbnega pregleda strank, ki izvajajo občasne ali povezane transakcije pod določeno vrednostjo, razen če obstaja sum pranja denarja ali financiranja terorizma. Čeprav se za večino občasnih transakcij uporablja prag 10 000 EUR ali protivrednost v nacionalni valuti, pa bi bilo treba od zavezancev, ki delujejo v sektorjih ali izvajajo transakcije, ki predstavljajo višje tveganje pranja denarja in financiranja terorizma, zahtevati, naj uporabljajo skrbni pregled strank tudi pri transakcijah z nižjimi mejnimi vrednostmi. Za opredelitev sektorjev ali transakcij in tudi ustreznih pragov za navedene sektorje ali transakcije bi moral organ AMLA pripraviti namenski osnutek regulativnih tehničnih standardov.

(60)

Obstajajo posebni primeri, v katerih stranka za namene skrbnega pregleda strank ni omejena na osebo, ki opravlja transakcijo z zavezancem. To na primer velja, kadar je pri nepremičninski transakciji udeležen samo en notar. Da bi v takšnih primerih zagotovili, da se izvajajo ustrezni pregledi transakcije za odkrivanje morebitnih primerov pranja denarja, s tem povezanih predhodnih kaznivih dejanj ali financiranja terorizma, bi morali zavezanci kupca in prodajalca obravnavati kot stranki ter izvajati ukrepe skrbnega pregleda strank za obe strani. V tej uredbi je določen seznam takšnih primerov, v katerih stranka ni neposredna stranka zavezanca ali ni omejena nanjo. Tak seznam bi dopolnjeval razumevanje tega, kdo je stranka v običajnih primerih, in ga ne bi smeli razumeti, kot da predstavlja izčrpno razlago tega pojma. Podobno poslovni odnos ne bi smel vedno zahtevati pogodbenega razmerja ali drugega formalnega dogovora, če se storitve opravljajo večkrat ali v določenem časovnem obdobju, tako da vključujejo element trajanja. Kadar nacionalno pravo zavezancem, ki so javni uslužbenci, prepoveduje sklepanje pogodbenih razmerij s strankami, ga ne bi smeli razlagati tako, kot da jim je prepovedano, da niz transakcij obravnavajo kot poslovni odnos za namene PPDFT.

(61)

Z uvedbo omejitve za velika gotovinska plačila na ravni Unije se zmanjšujejo tveganja, povezana z uporabo takih plačil. Vendar zavezanci, ki izvajajo transakcije z gotovino pod tem zneskom, ostajajo izpostavljeni tveganjem pranja denarja in financiranja terorizma, saj zagotavljajo vstopno točko v finančni sistem Unije. Zato je treba zahtevati uporabo ukrepov skrbnega pregleda strank, da se zmanjšajo tveganja zlorabe gotovine. Da bi zagotovili, da so ukrepi sorazmerni s tveganji, ki jih predstavljajo transakcije v vrednosti, nižji od 10 000 EUR, bi morali biti taki ukrepi omejeni na identifikacijo in preverjanje stranke in dejanskega lastnika pri izvajanju občasnih gotovinskih transakcij v višini vsaj 3 000 EUR. Ta omejitev zavezanca ne odvezuje dolžnosti izvajanja vseh ukrepov skrbnega pregleda strank, kadar obstaja sum pranja denarja ali financiranja terorizma, ali prijave sumljivih transakcij FIU.

(62)

Nekateri poslovni modeli temeljijo poslovnem odnosu, ki ga ima zavezanec s trgovcem za zagotavljanje storitev odreditve plačil in v okviru katerega trgovec prejme plačilo za zagotavljanje blaga ali storitev, in ne s stranko trgovca, ki odobri storitev odreditve plačil za odreditev ene ali enkratne transakcije trgovcu. V takem poslovnem modelu je stranka zavezanca za namene pravil o PPDFT trgovec in ne stranka trgovca. Zato bi moral zavezanec v zvezi s storitvami odreditve plačil ukrepe skrbnega pregleda strank izvajati v zvezi s trgovcem. V zvezi z drugimi finančnimi storitvami, ki spadajo na področje uporabe te uredbe, tudi kadar jih opravljajo isti gospodarski subjekti, bi bilo treba pri določitvi stranke upoštevati opravljene storitve.

(63)

Dejavnosti iger na srečo se razlikujejo po naravi, geografskem obsegu in povezanih tveganjih. Da bi zagotovili sorazmerno in na tveganju temelječo uporabo te uredbe, bi moralo biti državam članicam omogočeno, da opredelijo storitve iger na srečo, povezane z majhnimi tveganji pranja denarja in financiranja terorizma, kot so državne ali zasebne loterije ali dejavnosti iger na srečo, ki jih upravlja država, in se odločijo, da zanje ne bodo uporabljale vseh ali nekaterih zahtev iz te uredbe. Glede na morebitne čezmejne učinke nacionalnih izjem je treba zagotoviti dosledno uporabo strogega pristopa, ki temelji na tveganju, po vsej Uniji. V ta namen bi bilo treba Komisiji omogočiti, da odobri odločitve držav članic ali jih zavrne, kadar izjema ni utemeljena z dokazano nizkim tveganjem. V nobenem primeru ne bi smela biti odobrena nobena izjema v zvezi z dejavnostmi, povezanimi z višjimi tveganji. To velja za dejavnosti, kot so igralnice, spletne igre na srečo in športne stave, ne pa za dejavnosti spletnih iger na srečo, ki jih izvaja država, bodisi z neposrednim zagotavljanjem teh storitev bodisi z urejanjem načina organiziranja, upravljanja in upravljanja teh storitev iger na srečo. Glede na tveganja za javno zdravje ali kriminalne dejavnosti, ki so lahko povezani z igrami na srečo, lahko nacionalni ukrepi, s katerimi se ureja njihova organizacija, delovanje in upravljanje, prispevajo k zmanjšanju tveganj, ki so povezana s to dejavnostjo, kadar dejansko uresničujejo cilje javnega reda, javne varnosti ali javnega zdravja.

(64)

Prag 2 000 EUR ali protivrednost v nacionalni valuti, ki se uporablja za ponudnike storitev iger na srečo, je dosežen ne glede na to, ali stranka opravi eno transakcijo v višini vsaj tega zneska ali več manjših transakcij, katerih skupna vrednost ustreza temu znesku. V ta namen bi morali imeti ponudniki storitev iger na srečo možnost pripisati transakcije določeni stranki, tudi če še niso preverili njene identitete, da bi lahko ugotovili, ali je bil prag dosežen in kdaj. Zato bi morali imeti gospodarski subjekti vzpostavljene sisteme, ki omogočajo pripisovanje in spremljanje transakcij pred začetkom uporabe zahteve glede izvajanja skrbnega pregleda strank. V primeru igralnic ali drugih prostorov za igre na srečo je lahko preverjanje identitete stranke pri vsaki transakciji nepraktično. V takšnih primerih bi moralo biti mogoče identificirati stranko in preveriti njeno identiteto ob vstopu v prostore za igre na srečo, če so vzpostavljeni sistemi za pripisovanje transakcij, opravljenih v teh prostorih, vključno z nakupom ali izmenjavo čipov za igre na srečo, tej stranki.

(65)

Čeprav je Direktiva (EU) 2015/849 do določene mere harmonizirala pravila držav članic na področju obveznosti identifikacije strank, pa ni določila podrobnih pravil glede postopkov, ki bi jih morali upoštevati zavezanci. Glede na ključni pomen tega vidika pri preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma, je primerno, da se v skladu s pristopom, ki temelji na tveganju, uvedejo bolj specifične in podrobnejše določbe o identifikaciji stranke in preverjanju identitete stranke, tako v zvezi s fizičnimi kot pravnimi osebami, pravnimi ureditvami, kot so skladi ali subjekti s pravno sposobnostjo na podlagi nacionalnega prava.

(66)

Tehnološki razvoj in napredek na področju digitalizacije omogočata varno daljinsko upravljano ali elektronsko identifikacijo in preverjanje potencialnih in obstoječih strank ter lahko olajšata izvajanje skrbnega pregleda strank na daljavo. Rešitve v zvezi z identifikacijo, kot so določene v Uredbi (EU) št. 910/2014 Evropskega parlamenta (23), omogočajo varne in zanesljive načine identifikacije in preverjanja potencialnih in obstoječih strank ter lahko olajšajo izvajanje skrbnega pregleda strank na daljavo. Zavezanci bi morali elektronsko identifikacijo, kot je določena v navedeni uredbi, upoštevati in sprejeti za postopek za identifikacijo stranke. Kadar so vzpostavljeni ustrezni ukrepi za zmanjšanje tveganja, lahko uporaba teh načinov identifikacije zmanjša raven tveganja na standardno ali celo nizko stopnjo. Kadar taka elektronska identifikacija stranki ni na voljo, na primer zaradi narave njenega statusa rezidenta v določeni državi članici ali njenega prebivališča v tretji državi, bi bilo treba preverjanje opraviti z ustreznimi kvalificiranimi storitvami zaupanja.

(67)

Da bi zagotovili, da okvir za PPDFT preprečuje vstop nezakonitih sredstev v finančni sistem, bi morali zavezanci v skladu s pristopom, ki temelji na tveganju, skrbni pregled strank izvajati pred začetkom poslovnega odnosa s potencialnimi strankami. Kljub temu bi zavezanci morali imeti možnost, da zbirajo informacije pri potencialnih strankah med vzpostavitvijo poslovnega odnosa, da ne bi po nepotrebnem odlagali običajnega poslovanja. Kreditne institucije in finančne institucije bi morale imeti možnost, da pridobijo potrebne informacije od potencialnih strank po vzpostavitvi odnosa, če se transakcije ne začnejo do uspešnega zaključka postopka skrbnega pregleda strank.

(68)

Postopek skrbnega pregleda strank ni omejen na identifikacijo stranke in preverjanje njene identitete. Zavezanci bi morali pred začetkom poslovnega odnosa ali izvajanjem občasnih transakcij oceniti tudi namen in naravo poslovnega odnosa ali občasne transakcije. Informacije pred sklenitvijo pogodbe ali druge informacije o predlaganem produktu ali storitvi, ki se sporočajo potencialni stranki, lahko prispevajo k razumevanju navedenega namena. Zavezanci bi morali biti vselej zmožni nedvoumno oceniti namen in naravo potencialnega poslovnega odnosa ali občasne transakcije. Kadar ponujena storitev ali produkt strankam omogoča izvajanje različnih vrst transakcij ali dejavnosti, bi morali zavezanci pridobiti zadostne informacije o namenu stranke glede uporabe navedenega odnosa.

(69)

Da bi zagotovili učinkovitost okvira za PPDFT, bi morali zavezanci v skladu s pristopom, ki temelji na tveganju, redno pregledovati informacije, ki so jih pridobili od svojih strank. Poslovni odnosi se bodo verjetno razvijali, ker se bodo okoliščine stranke in dejavnosti, ki jih izvaja v okviru poslovnega odnosa, sčasoma spremenile. Da bi ohranili celovito razumevanje profila tveganja strank in izvajali smiselni pregled transakcij, bi morali zavezanci redno pregledovati informacije, ki so jih pridobili od svojih strank, v skladu s pristopom, ki temelji na tveganju Takšne preglede bi bilo treba izvajati redno, vendar bi jih bilo treba izvesti tudi v primeru sprememb pomembnih okoliščin stranke, kadar dejstva in informacije kažejo na morebitno spremembo profila tveganja ali identifikacijskih podatkov stranke. V ta namen bi moral zavezanec razmisliti, ali je potreben pregled dokumentacije stranke v odziv na pomembne spremembe, kot so na primer sprememba v jurisdikcijah, s katerimi se izvajajo transakcije, v vrednosti ali obsegu transakcij, oziroma na zahteve za nove produkte ali storitve, ki se bistveno razlikujejo z vidika tveganja ali spremembe dejanskega lastništva.

(70)

V zvezi s rednimi strankami, za katere so bili pred kratkim izvedeni ukrepi skrbnega pregleda strank, se lahko zadevni ukrepi izpolnijo tako, da se od stranke pridobi potrdilo, da se informacije in dokumenti iz evidence niso spremenili. Takšna metoda olajšuje uporabo obveznosti glede PPDFT v primerih, ko je zavezanec prepričan, da se informacije, ki se nanašajo na stranko, niso spremenile, saj morajo zavezanci zagotoviti, da sprejmejo ustrezne ukrepe skrbnega pregleda strank. V vseh primerih bilo treba zabeležiti potrdilo, prejeto od stranke, in vse spremembe informacij o stranki.

(71)

Zavezanci lahko zagotavljajo več kot en produkt ali storitev v okviru poslovnega odnosa. V teh okoliščinah zahteve glede rednega posodabljanja informacij, podatkov in dokumentov niso usmerjene v posamezen produkt ali storitev, ampak na poslovni odnos v celoti. Zavezanci morajo za celoten nabor produktov ali storitev, ki se zagotavljajo, oceniti, kdaj se spremenijo pomembne okoliščine stranke ali kdaj so izpolnjeni drugi pogoji, zaradi katerih je treba posodobiti skrbni pregled strank, in pregledati dokumentacijo o stranki v zvezi s celotnim poslovnim odnosom.

(72)

Zavezanci bi morali vzpostaviti tudi sistem spremljanja za odkrivanje transakcij, ki bi lahko vzbudile sume o pranju denarja ali financiranju terorizma. Da bi zagotovili učinkovitost spremljanja transakcij, bi morala dejavnost spremljanja zavezancev načeloma zajemati vse storitve in produkte, ki se zagotavljajo strankam, ter vse transakcije, ki se izvajajo v imenu stranke ali jih stranki zagotavlja zavezanec. Vendar pa ni treba posebej pregledovati vseh transakcij. Pri intenzivnosti spremljanja bi bilo treba upoštevati pristop, ki temelji na tveganju, načrtovana pa bi morala biti na podlagi natančnih in ustreznih meril, ob upoštevanju zlasti značilnosti strank in stopnje tveganja v zvezi z njimi, produktov in storitev, ki se zagotavljajo, ter zadevnih držav ali geografskih območij. Organ AMLA bi moral pripraviti smernice, s katerimi bi zagotovil, da je intenzivnost spremljanja poslovnih odnosov in transakcij ustrezna in sorazmerna s stopnjo tveganja.

(73)

Kadar ni mogoče izpolniti ukrepov skrbnega pregleda strank, lahko prekinitev poslovnega odnosa zmanjša izpostavljenost zavezanca tveganjem, ki jih predstavljajo morebitne spremembe v profilu stranke. Vendar pa lahko obstajajo primeri, v katerih zaradi ciljev javnega interesa poslovnih odnosov ne bi smeli prekiniti. To na primer velja za pogodbe o življenjskem zavarovanju, pri katerih bi morali zavezanci po potrebi namesto prekinitve sprejeti ukrepe za zamrznitev poslovnega odnosa, vključno s prepovedjo vseh nadaljnjih storitev za to stranko in zadržanjem izplačila upravičencem, dokler ni mogoče izpolniti zahtev glede ukrepov skrbnega pregleda strank. Poleg tega se za nekatere produkte in storitve od zavezanca zahteva, da še naprej hrani ali prejema sredstva stranke, kot so opredeljena v členu 4, točka (25), Direktive (EU) 2015/2366, na primer v okviru posojanja, plačilnih računov ali sprejemanja depozitov. Vendar tega ne bi smeli obravnavati kot oviro za zahtevo po prekinitvi poslovnega odnosa, ki se lahko doseže z zagotovitvijo, da se za stranko ne izvajajo transakcije ali dejavnosti.

(74)

Da bi zagotovili dosledno uporabo te uredbe, bi moral biti organ AMLA zadolžen za pripravo osnutka regulativnih tehničnih standardov za skrbni pregled strank. V navedenih regulativnih tehničnih standardih bi moral biti določen minimalen nabor informacij, ki jih morajo pridobiti zavezanci za začetek novega poslovnega odnosa s strankami ali oceno obstoječih v skladu s stopnjo tveganja, povezano z vsako stranko. Poleg tega bi moral osnutek regulativnih tehničnih standardov zagotavljati zadostno jasnost, da bi lahko udeleženci na trgu razvili varne, dostopne in inovativne načine preverjanja identitete strank in izvajanja skrbnega pregleda strank, tudi na daljavo, hkrati pa upoštevali načelo tehnološke nevtralnosti. Te posebne naloge so v skladu z vlogo in pristojnostmi organa AMLA, kot so določene v Uredbi (EU) 2024/1620.

(75)

Harmonizacija ukrepov skrbnega pregleda strank bo prispevala k doseganju usklajenega in dosledno učinkovitega razumevanja tveganj v zvezi z obstoječo ali potencialno stranko, ne glede na to, kje v Uniji se začne poslovni odnos. Zagotavljati bi morala tudi, da zavezanci informacij, pridobljenih pri izvajanju skrbnega pregleda strank, ne uporabljajo za izvajanje praks zmanjševanja tveganj, ki bi lahko povzročile izogibanje drugim pravnim obveznostim, zlasti tistim, ki so določene v Direktivi 2014/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta (24) ali Direktivi (EU) 2015/2366, ne da bi se dosegli cilji Unije na področju preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma. Da bi omogočili pravilen nadzor nad zagotavljanjem skladnosti z obveznostmi skrbnega pregleda strank, je pomembno, da zavezanci hranijo evidenco izvedenih ukrepov in informacij, pridobljenih med postopkom skrbnega pregleda strank, ne glede na to, ali je z njimi vzpostavljen nov poslovni odnos in ali so po tem, ko so zavrnili vzpostavitev poslovnega odnosa, prijavili sumljivo transakcijo. Kadar se zavezanec odloči, da ne bo sklenil poslovnega odnosa s potencialno stranko ali prekinil obstoječega poslovnega odnosa, zavrnil izvedbo občasne transakcije ali uporabil alternativne ukrepe za prekinitev poslovnega odnosa, bi morale evidence o skrbnem preverjanju strank vsebovati razloge za tako odločitev. Na podlagi tega bodo lahko nadzorni organi ocenili, ali so zavezanci ustrezno uskladili svoje prakse skrbnega pregleda strank in kako se spreminja izpostavljenost subjekta tveganju, poleg tega jim bo to pomagalo pri zbiranju statističnih dokazov o uporabi pravil skrbnega pregleda strank s strani zavezancev po vsej Uniji.

(76)

Pristop k preverjanju obstoječih strank v trenutnem okviru za PPDFT izhaja iz pristopa, ki že temelji na oceni tveganja. Vendar pa v zvezi z višjim tveganjem pranja denarja, s tem povezanih predhodnih kaznivih dejanj in financiranja terorizma, ki je povezano z določenimi posredniškimi strukturami, ta pristop morda ne omogoča pravočasnega odkrivanja in ocene tveganj. Zato je treba zagotoviti, da se prav tako redno spremljajo jasno opredeljene kategorije že obstoječih strank.

(77)

Narava samega tveganja je spremenljiva, pri čemer lahko spremenljivke same po sebi ali skupaj z drugimi spremenljivkami povečajo ali zmanjšajo potencialno tveganje ter na ta način vplivajo na ustrezno raven preventivnih ukrepov, kot so ukrepi skrbnega pregleda stranke.

(78)

V primerih majhnega tveganja bi bilo treba zavezancem omogočiti uporabo poenostavljenih ukrepov skrbnega pregleda. To ne pomeni izvzetja ali neobstoja ukrepov skrbnega pregleda stranke. Namesto tega to vključuje poenostavljen ali manjši sklop ukrepov preverjanja, ki pa bi moral zajemati vse elemente standardnega postopka skrbnega pregleda strank. V skladu s pristopom, ki temelji na tveganju, bi bilo treba zavezancem kljub temu omogočiti, da zmanjšajo pogostost ali intenzivnost svojega preverjanja strank ali transakcij ali da se oprejo na ustrezne domneve v zvezi z namenom poslovnega odnosa ali uporabo enostavnih produktov. V regulativnih tehničnih standardih za skrbni pregled strank bi morali biti določeni posebni poenostavljeni ukrepi, ki jih lahko zavezanci uporabijo v primerih manjših tveganj, ugotovljenih v oceni tveganja na ravni Unije, ki jo pripravi Komisija. Pri pripravi osnutka regulativnih tehničnih standardov bi moral organ AMLA ustrezno upoštevati ohranjanje socialne in finančne vključenosti.

(79)

Priznati bi bilo treba, da nekatere situacije predstavljajo večje tveganje pranja denarja ali financiranja terorizma. Čeprav bi bilo treba z redno uporabo ukrepov glede skrbnega pregleda strank ugotoviti identiteto in poslovni profil vseh strank, obstajajo primeri, v katerih so potrebni posebno strogi postopki identifikacije in preverjanja strank. Zato je treba določiti podrobna pravila o takih ukrepih poglobljenega skrbnega pregleda, vključno s posebnimi ukrepi poglobljenega skrbnega pregleda za čezmejne korespondenčne odnose.

(80)

Za čezmejne korespondenčne odnose z respondenčnimi institucijami iz tretjih držav je značilno, da so stalni in se ponavljajo. Poleg tega ne predstavljajo vse čezmejne korespondenčne bančne storitve enake stopnje tveganj pranja denarja in financiranja terorizma. Zato bi bilo treba intenzivnost ukrepov poglobljenega skrbnega pregleda določiti z uporabo načel pristopa, ki temelji na tveganju. Vendar pa pristopa, ki temelji na tveganju, ne bi smeli uporabljati za sodelovanje z respondenčnimi institucijami tretje države, ki niso fizično prisotne tam, kjer so ustanovljene, ali z neregistriranimi subjekti in subjekti brez dovoljenja, ki opravljajo storitve v zvezi s kriptosredstvi. Glede na visoko tveganje pranja denarja in financiranja terorizma, ki je neločljivo povezano s slamnatimi podjetji, kreditne institucije in finančne institucije ne bi smele imeti korespondenčnih odnosov s takimi slamnatimi podjetji in drugimi partnerji v tretjih državah, ki omogočajo, da njihove račune uporabljajo slamnata podjetja. Da bi preprečili zlorabo finančnega sistema Unije za zagotavljanje nereguliranih storitev, bi morali ponudniki storitev v zvezi s kriptosredstvi zagotoviti tudi, da njihovih računov ne uporabljajo ugnezdene borze, ter bi morali imeti vzpostavljene politike in postopke za odkrivanje takih poskusov.

(81)

Nadzorniki lahko v okviru izvajanja svoje nadzorne funkcije opredelijo primere, v katerih kršitve zahtev glede PPDFT s strani respondenčnih institucij iz tretjih držav ali slabosti pri njihovem izvajanju zahtev glede PPDFT povzročajo tveganja za finančni sistem Unije. Da bi zmanjšali ta tveganja, bi moral imeti organ AMLA možnost, da na kreditne institucije in finančne institucije v Uniji naslovi priporočila, v katerih jih obvesti o svojih stališčih glede pomanjkljivosti navedenih respondenčnih institucij iz tretjih držav. Ta priporočila bi bilo treba izdati, kadar se organ AMLA in finančni nadzorniki v Uniji strinjajo, da bodo kršitve in slabosti v respondenčnih institucijah tretjih držav verjetno vplivale na izpostavljenost korespondenčnih odnosov kreditnih institucij in finančnih institucij v Uniji tveganju, in pod pogojem, da sta imela respondenčna institucija iz tretje države in njen nadzornik priložnost, da predložita svoja stališča. Da bi ohranili dobro delovanje finančnega sistema Unije, bi morale kreditne institucije in finančne institucije sprejeti ustrezne ukrepe na podlagi priporočil organa AMLA, tudi tako, da ne bi sklenile ali nadaljevale korespondenčnega odnosa, razen če lahko uvedejo zadostne ukrepe za zmanjšanje tveganja, ki jih predstavlja korespondenčni odnos.

(82)

V okviru ukrepov poglobljenega skrbnega pregleda ni nujno, da pridobitev odobritve višjega vodstva za vzpostavitev poslovnih odnosov pomeni, da je treba pridobiti odobritev uprave v vseh primerih. Moralo bi biti mogoče, da se takšna odobritev pridobi od nekoga, ki je dovolj dobro seznanjen z izpostavljenostjo subjekta tveganju pranja denarja in financiranja terorizma ter je na dovolj visokem položaju, da sprejema odločitve, ki vplivajo na njegovo izpostavljenost tveganju.

(83)

Za zaščito pravilnega delovanja finančnega sistema Unije pred pranjem denarja in financiranjem terorizma bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastila, da v skladu s členom 290 sprejme akte, da se opredelijo tretje države, ki imajo v svojih nacionalnih ureditvah PPDFT pomanjkljivosti, ki ogrožajo celovitost notranjega trga Unije. Kar zadeva tretje države, so za učinkovito spopadanje z obstoječimi tveganji in preprečevanje pojava novih zaradi spreminjajoče se narave nevarnosti pranja denarja in financiranja terorizma iz držav zunaj Unije, ki je posledica stalnega razvoja tehnologije in sredstev, ki so na voljo storilcem kaznivih dejanj, potrebne hitre in nenehne prilagoditve pravnega okvira. Komisija bi morala kot izhodišče za svojo oceno upoštevati informacije mednarodnih organizacij in organov za določanje standardov na področju PPDFT, kot so javne izjave skupine FATF, poročila o vzajemnem vrednotenju ali podrobni oceni ali objavljena poročila o nadaljnjem ukrepanju, in svoje ocene po potrebi prilagoditi spremembam v njih. Komisija bi morala ukrepati v 20 dneh po ugotovitvi pomanjkljivosti v ureditvi za PPDFT tretje države, ki ogrožajo celovitost notranjega trga Unije.

(84)

Tretje države, za katere „velja poziv k ukrepanju“ s strani relevantnega mednarodnega postavljavca standardov, in sicer skupine FATF, imajo v svojih pravnih in institucionalnih okvirih za PPDFT in pri njihovem izvajanju znatne, stalno prisotne strateške pomanjkljivosti, ki verjetno pomenijo visoko tveganje za finančni sistem Unije. Stalna prisotnost znatnih strateških pomanjkljivosti, ki odražajo pomanjkanje zavezanosti ali nenehno nezmožnost tretje države, da bi jih odpravila, so znak višje stopnje nevarnosti, ki izvira iz navedenih tretjih držav, in zahteva učinkovit, dosleden in harmoniziran odziv na ravni Unije za njeno znižanje. Zato bi bilo treba od zavezancev zahtevati, naj v zvezi z občasnimi transakcijami in poslovnimi odnosi, ki vključujejo tretje države z velikim tveganjem, uporabijo celoten razpoložljiv nabor ukrepov poglobljenega skrbnega pregleda za obvladovanje in zmanjšanje z njimi povezanih tveganj. Poleg tega visoka stopnja tveganja upravičuje uporabo dodatnih posebnih protiukrepov bodisi na ravni zavezancev bodisi na ravni držav članic. S takim pristopom bi se preprečila razlika v določitvi ustreznih protiukrepov, s katero bi bil celoten finančni sistem Unije izpostavljen tveganjem. Kadar države članice ugotovijo posebna tveganja, ki niso zmanjšana, bi morale imeti možnost, da uporabijo dodatne protiukrepe, vendar bi v tem primeru morale o tem uradno obvestiti Komisijo. Kadar Komisija meni, da so navedena tveganja pomembna za notranji trg, bi morala imeti možnost, da zadevni delegirani akt posodobi tako, da vključi potrebne dodatne protiukrepe za zmanjšanje teh tveganj. Kadar Komisija meni, da ti protiukrepi niso potrebni in ogrožajo pravilno delovanje notranjega trga Unije, bi morala biti pooblaščena za odločitev o tem, da mora država članica odpraviti določen protiukrep. Komisija bi morala pred začetkom postopka za sprejetje te odločitve zadevni državi članici omogočiti, da predloži svoja stališča o njenih ugotovitvah. Organ AMLA lahko glede na svoje tehnično strokovno znanje Komisiji zagotovi koristne informacije pri opredeljevanju ustreznih protiukrepov.

(85)

Storilci kaznivih dejanj bi lahko izkoristili pomanjkljive skladnosti v pravnem in institucionalnem okviru za PPDFT ter pri njegovem izvajanju v tretjih državah, ki jih skupina FATF „poglobljeno spremlja“. To verjetno pomeni tveganje za finančni sistem Unije, ki ga je treba obvladovati in zmanjšati. Zaveza teh tretjih držav obravnavanju ugotovljenih pomanjkljivosti, ki sicer ne bo odpravilo tveganja, upravičuje odziv za njegovo zmanjšanje, ki pa je manj strog od odziva, ki se uporablja za države z visokim tveganjem. Kadar bi se take tretje države zavezale, da bodo obravnavale ugotovljene pomanjkljivosti, bi morali zavezanci Unije pri poslovanju s fizičnimi osebami ali pravnimi subjekti s sedežem v navedenih tretjih državah za občasne transakcije in poslovne odnose uporabiti ukrepe poglobljenega skrbnega pregleda, prilagojene specifični pomanjkljivosti, ugotovljeni v posamezni tretji državi. Taka razčlenjena identifikacija ukrepov poglobljenega skrbnega pregleda, ki bi jo bilo treba uporabljati, bi v skladu s pristopom, ki temelji na tveganju, zagotovila tudi, da so ukrepi sorazmerni s stopnjo tveganja. Da bi zagotovili tak usklajen in sorazmeren pristop, bi morala biti Komisija zmožna opredeliti, kateri specifični ukrepi poglobljenega skrbnega pregleda so potrebni za blažitev tveganj v zvezi s posamezno državo. Glede na tehnično strokovno znanje lahko organ AMLA Komisiji zagotovi koristen prispevek za opredelitev ustreznih ukrepov poglobljenega skrbnega pregleda.

(86)

Države, ki jih organi za določanje mednarodnih standardov niso javno opredelili kot države, za katere veljajo pozivi k ukrepanju ali poglobljeno spremljanje, bi lahko konkretno in resno ogrožale celovitost finančnega sistema Unije, kar je lahko posledica pomanjkljivosti v zvezi s skladnostjo ali znatnih trajnih strateških pomanjkljivosti v njihovi ureditvi za PPDFT. Da bi zmanjšali ta posebna tveganja, ki jih ni mogoče zmanjšati z ukrepi, ki se uporabljajo za države s strateškimi pomanjkljivostmi ali države s pomanjkljivo skladnostjo, bi morala imeti Komisija možnost, da v izjemnih okoliščinah ukrepa, tako da identificira take tretje države na podlagi jasnega sklopa meril in ob podpori organa AMLA. Komisija bi morala glede na stopnjo tveganja za finančni sistem Unije zahtevati uporabo vseh ukrepov poglobljenega skrbnega pregleda in protiukrepov za posamezno državo, kot to velja za tretje države z visokim tveganjem, ali poglobljen skrbni pregled strank za posamezno državo, kot to velja za tretje države s pomanjkljivo skladnostjo.

(87)

Da bi zagotovili usklajeno identifikacijo takšnih tretjih držav, ki predstavljajo posebno in resno grožnjo finančnemu sistemu Unije, čeprav jih FATF ni javno opredelil kot države, za katere veljajo pozivi k ukrepanju ali poglobljenemu spremljanju, bi morala Komisija imeti možnost, da z izvedbenim aktom določi metodologijo za identifikacijo takih tretjih držav v izjemnih okoliščinah. Ta metodologija bi morala vključevati zlasti način ocenjevanja meril in postopek za sodelovanje s takimi tretjimi državami ter za sodelovanje držav članic in organa AMLA v pripravljalnih fazah take opredelitve.

(88)

Glede na to, da se lahko okviri tretjih držav, opredeljenih na podlagi te uredbe, za PPDFT ali njihovo izvajanje spremenijo, na primer zaradi zaveze države obravnavanju ugotovljenih pomanjkljivosti ali sprejetja ustreznih ukrepov za PPDFT za njihovo odpravo, zaradi česar bi se spremenili narava in stopnja tveganj, ki izhajajo iz njih, bi morala Komisija redno pregledovati opredelitev navedenih posebnih ukrepov poglobljenega skrbnega pregleda, da bi zagotovila, da so še naprej sorazmerni in ustrezni.

(89)

Morebitne zunanje nevarnosti za finančni sistem Unije ne izhajajo le iz tretjih držav, temveč se lahko pojavijo tudi v zvezi s specifičnimi dejavniki tveganja v zvezi s strankami, produkti, storitvami, transakcijami ali distribucijskimi potmi, ki se ugotavljajo v zvezi s specifičnim geografskim območjem zunaj Unije. Zato je treba opredeliti trende, tveganja in metode pranja denarja in financiranja terorizma, ki so jim lahko izpostavljeni zavezanci Unije. Organ AMLA je najprimernejši za odkrivanje vseh nastajajočih tipologij pranja denarja in financiranja terorizma zunaj Unije in za spremljanje njihovega razvoja, da bi se zavezancem Unije zagotovile smernice v zvezi s potrebo po uporabi ukrepov poglobljenega skrbnega pregleda, namenjenih zmanjšanju takih tveganj.

(90)

Odnosi s posamezniki, ki so ali so bili na vidnih javnih položajih v Uniji ali v mednarodnem merilu, zlasti pa s posamezniki iz držav z razširjeno korupcijo lahko finančni sektor izpostavijo znatnim tveganjem v zvezi z ugledom in pravnimi tveganji. Mednarodno prizadevanje v boju proti korupciji upravičuje tudi potrebo, da se takšnim osebam posveti posebna pozornost in da se uporabijo ustrezni ukrepi poglobljenega skrbnega pregleda v zvezi z osebami, ki so ali so bile na vidnem javnem položaju, ter v zvezi s posamezniki na višjih položajih v mednarodnih organizacijah. Zato je treba določiti ukrepe, ki bi jih morali zavezanci uporabljati v zvezi s transakcijami ali poslovnimi odnosi s politično izpostavljenimi osebami. Za lažjo uporabo pristopa, ki temelji na tveganju, bi bilo treba organ AMLA zadolžiti za izdajanje smernic o ocenjevanju stopnje tveganj, povezanih z določeno kategorijo politično izpostavljenih oseb, njihovih družinskih članov ali oseb, za katere je znano, da so ožji sodelavci.

(91)

Tveganja, povezana z osebami, ki so ali so bile na vidnih javnih položajih, niso omejena na nacionalno raven, temveč lahko obstajajo tudi na regionalni ali občinski ravni. To velja zlasti na lokalni ravni za gosto poseljena območja, kot so mesta, ki poleg regionalne ravni pogosto upravljajo znatna javna sredstva in dostop do kritičnih storitev ali dovoljenj, kar povzroča tveganje korupcije in z njo povezanega pranja denarja. Zato je treba v kategorijo oseb, ki so ali so bile na vidnih javnih položajih vključiti vodje regionalnih in lokalnih organov, vključno z združenji občin in metropolitanskih regij z najmanj 50 000 prebivalci. Hkrati je treba upoštevati, da se geografske in upravne ureditve držav članic zelo razlikujejo, zato bi države članice morale imeti možnost, da po potrebi na podlagi tveganja določijo nižji prag, ki bi zajemal ustrezne lokalne organe. Kadar se države članice odločijo za določitev nižjih pragov, bi jih morale sporočiti Komisiji.

(92)

Člani upravnih, poslovodnih ali nadzornih organov podjetij, ki so pod nadzorom države ali regionalnih ali lokalnih organov, so prav tako lahko izpostavljeni tveganjem korupcije in z njo povezanega pranja denarja. Glede na velikost proračuna takih podjetij in denarnih sredstev, s katerimi upravljajo, so takšna tveganja še posebej velika v zvezi z višjimi izvršnimi člani v podjetjih, ki jih nadzoruje država. Tveganja se lahko pojavijo tudi v zvezi z zelo velikimi podjetji, ki jih nadzorujejo regionalni in lokalni organi. Zato bi bilo treba višje vodstvene delavce v podjetjih, ki so pod nadzorom regionalnih ali lokalnih organov, šteti za politično izpostavljene osebe, kadar ta podjetja štejejo za srednja ali velika podjetja ali skupine, kot so opredeljeni v členu 3 Direktive 2013/34/EU Evropskega parlamenta in Sveta (25). Vendar bi glede na geografske in upravne organizacijske razlike ter pooblastila in odgovornosti, povezane s temi podjetji in njihovimi vodstvenimi delavci, države članice morale imeti možnost, da na podlagi tveganja določijo nižji prag letnega prometa. V tem primeru bi morale ustrezno obvestiti Komisijo o tej odločitvi.

(93)

Za identifikacijo politično izpostavljenih oseb v Uniji bi države članice morale izdati sezname z navedbo specifičnih funkcij, ki se v skladu z nacionalnimi zakoni in drugimi predpisi štejejo za vidne javne položaje. Države članice bi morale od vsake mednarodne organizacije, ki je akreditirana na njihovem ozemlju, zahtevati, da izda in posodablja seznam vidnih javnih položajev pri tej mednarodni organizaciji. Komisijo bi bilo treba zadolžiti za pripravo in izdajo seznama v zvezi z osebami, ki delujejo na vidnih javnih položajih v institucijah ali organih Unije, veljati pa bi moral po vsej Uniji. Da bi zagotovili usklajen pristop k identifikaciji oseb na vidnih javnih položajih in obveščanju o njih, bi morala Komisija imeti možnost, da z izvedbenim aktom obliko, ki se uporablja za uradna obvestila držav članic, in bi morala imeti pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov, ki dopolnjujejo kategorije oseb na vidnih javnih položajih, opredeljene v tej uredbi, če so skupne vsem državam članicam.

(94)

Kadar stranke ne delujejo več na vidnem javnem položaju, lahko še vedno predstavljajo višje tveganje, na primer zaradi neformalnega vpliva, ki bi ga še vedno lahko imele, ali ker so njihovi prejšnji in sedanji položaji povezani. Bistveno je, da zavezanci upoštevajo navedena nadaljnja tveganja in uporabljajo enega ali več ukrepov poglobljenega skrbnega pregleda, dokler se za posameznike ne šteje, da ne predstavljajo več tveganja, v vsakem primeru pa najmanj 12 mesecev po tem, ko nehajo delovati na vidnem javnem položaju.

(95)

Zavarovalnice z upravičenci zavarovalnih polic pogosto nimajo vzpostavljenega poslovnega razmerja. Vendar pa bi morale biti zmožne opredeliti bolj tvegane primere, kot v primerih, ko premoženjsko korist na podlagi police uživa politično izpostavljena oseba. Za ugotovitev, ali je to tako, bi morala zavarovalna polica vključevati razumne ukrepe za identifikacijo upravičenca, kot če bi bila ta oseba nova stranka. Obstajati bi morala možnost, da se taki ukrepi lahko sprejmejo najpozneje v času izplačila ali prenosa police.

(96)

Tesni zasebni in poslovni odnosi se lahko zlorabljajo za pranje denarja in financiranje terorizma. Zato bi se morali ukrepi v zvezi s politično izpostavljenimi osebami uporabljati tudi za njihove družinske člane in osebe, za katere je znano, da so njihovi ožji sodelavci. Pravilna identifikacija družinskih članov in oseb, za katere je znano, da so ožji sodelavci, je lahko odvisna od socialno-ekonomske in kulturne strukture države politično izpostavljene osebe. Glede na to bi moral biti organ AMLA zadolžen za izdajanje smernic o merilih, ki jih je treba uporabiti za identifikacijo oseb, ki bi jih bilo treba šteti kot ožje sodelavce.

(97)

Odnosi z družinskimi člani, ki bi jih politično izpostavljene osebe lahko zlorabile, ne zajemajo le tistih s starši in potomci, temveč lahko vključujejo tudi tiste s sorojenci. To zlasti velja za kategorije politično izpostavljenih oseb, ki zasedajo višje položaje na centralni ravni države. Vendar bi glede na različne socialno-ekonomske in kulturne strukture, ki obstajajo na nacionalni ravni in bi lahko vplivale na možnost zlorabe sorojencev, države članice morale imeti možnost, da uporabijo širše področje uporabe za določitev sorojencev kot družinskih članov politično izpostavljenih oseb, da bi ustrezno zmanjšale tveganje zlorabe teh razmerij. Kadar se države članice odločijo za uporabo širšega področja uporabe, bi morale Komisiji sporočiti podrobnosti v zvezi z njim.

(98)

Zahteve v zvezi s politično izpostavljenimi osebami, njihovimi družinskimi člani in osebami, za katere je znano, da so ožji sodelavci so preventivne in ne kazenske narave, zato se ne bi smele razlagati tako, da pomenijo, da so politično izpostavljene osebe, njihovi družinski člani ali bližnji sodelavci vpleteni v kriminalno dejavnost. Zavrnitev poslovnega odnosa z osebo, ki temelji zgolj na ugotovitvi, da je politično izpostavljena oseba ali njen družinski član ali oseba, za katero je znano, da je ožji sodelavec politično izpostavljene osebe, je v nasprotju s črko in duhom te uredbe.

(99)

Glede na to, da so programi prebivanja za vlagatelje izpostavljeni pranju denarja, davčnim kaznivim dejanjem, korupciji, izogibanju sankcijam in morebitnim s tem povezanim znatnim varnostnim grožnjam za Unijo kot celoto, je primerno, da zavezanci izvajajo vsaj posebej poglobljen skrbni pregled v zvezi s strankami, ki so državljani tretjih držav, ki v okviru teh programov zaprosijo za pravico do prebivanja v državi članici.

(100)

Zagotavljanje storitev upravljanja premoženja, prilagojenih premožnejšim strankam, lahko kreditne institucije, finančne institucije ter ponudnike storitev za sklade ali družbe izpostavi posebnim tveganjem, vključno s tveganji, ki izhajajo iz zapletene in pogosto posamezniku prilagojene narave takih storitev. Zato je treba določiti sklop poglobljenih ukrepov skrbnega pregleda, ki bi jih bilo treba uporabiti vsaj, kadar se šteje, da taki poslovni odnosi predstavljajo visoko tveganje pranja denarja, predhodnih kaznivih dejanj ali financiranja terorizma. Pri ugotavljanju, ali poseduje stranka sredstva v višini najmanj 50 000 000 EUR ali protivrednost v nacionalni ali tuji valuti, se upošteva finančna sredstva, za naložbe razpoložljiva sredstva, vključno z denarnimi sredstvi in njihovimi ustrezniki, ne glede na to, ali se hranijo kot vloge ali varčevalni produkti, ter naložbe, kot so delnice, obveznice in vzajemni skladi, tudi če so v okviru dolgoročnih sporazumov s tem zavezancem. Poleg tega bi bilo treba upoštevati vrednost nepremičnih sredstev stranke, razen njenega zasebnega prebivališča. Za namene te ugotovitve kreditnim institucijam, finančnim institucijam ter ponudnikom storitev za sklade ali družbe ni treba opraviti ali zahtevati natančnega izračuna skupnega premoženja stranke. Namesto tega bi morali taki subjekti sprejeti ukrepe, s katerimi bi ugotovili, ali stranka poseduje sredstva v vrednosti najmanj 50 000 000 EUR ali protivrednost v nacionalni ali tuji valuti, v obliki finančnih sredstev, za naložbe razpoložljivih sredstev ali nepremičnin..

(101)

Da bi preprečili ponavljanje postopkov identifikacije strank, je primerno zavezancem ob ustreznih zaščitnih ukrepih omogočiti, da se zanesejo na informacije o strankah, ki jih zberejo drugi zavezanci. Kadar se zavezanec zanaša na drug zavezanec, bi moral končno odgovornost za skrbni pregled strank še vedno nositi zavezanec, ki se odloči, da se bo zanesel na skrbni pregled strank, ki ga opravi drug zavezanec. Tudi zavezanec, na katerega se zanaša, bi moral ohraniti svojo odgovornost za izpolnjevanje zahtev glede PPDFT, vključno z zahtevo glede prijave sumljivih transakcij in hrambe evidenc.

(102)

Uvedba harmoniziranih zahtev glede PPDFT po vsej Uniji, tudi v zvezi s politikami in postopki na ravni skupine, izmenjavo informacij in zanašanjem nanje, zavezancem, ki delujejo v skupini, omogoča, da v primerih, ki zadevajo iste stranke, kar najbolj izkoristijo vzpostavljene sisteme znotraj te skupine. Ta pravila ne omogočajo le doslednega in učinkovitega izvajanja pravil o PPDFT v skupini, temveč tudi koristi od ekonomije obsega na ravni skupine, na primer tako, da zavezancem v skupini omogočajo, da se pri izpolnjevanju zahtev glede identifikacije in preverjanja strank zanašajo na rezultate postopkov, ki so jih sprejeli drugi zavezanci znotraj skupine.

(103)

Da bi odnosi v zvezi z zanašanjem na ukrepe, ki jih je izvedla tretja oseba, uspešno delovali, je treba nadalje pojasniti pogoje za tako zanašanje. Organ AMLA bi moral biti zadolžen za pripravo smernic o pogojih za zanašanje na tretje osebe, pa tudi o vlogah in odgovornostih zadevnih strank. Da bi zagotovili dosleden nadzor nad zanašanjem po vsej Uniji, bi morale smernice zagotoviti tudi jasnost glede načina, kako bi morali nadzorniki upoštevati take prakse in preverjati izpolnjevanje zahtev glede PPDFT, kadar zavezanci uporabljajo navedene prakse.

(104)

Pojem dejanskega lastništva je bil uveden, da bi se povečala preglednost zapletenih podjetniških struktur. Potreba po dostopu do točnih, posodobljenih in ustreznih informacij o dejanskem lastniku je ključni dejavnik pri iskanju storilcev kaznivih dejanj, ki bi svojo identiteto sicer lahko skrili za take nepregledne strukture. Od držav članic se trenutno zahteva, da zagotovijo, da gospodarski in drugi pravni subjekti, pa tudi ekspresni skladi in druge podobne pravne ureditve pridobijo ter imajo na voljo ustrezne, točne in posodobljene informacije o svojem dejanskem lastništvu. Vendar države članice nalagajo različne stopnje preglednosti. Pravila se različno razlagajo, to pa povzroča različne metode za identifikacijo dejanskih lastnikov zadevnega pravnega subjekta ali pravne ureditve. To je med drugim posledica nedoslednih načinov izračunavanja posrednega lastništva pravnega subjekta ali pravne ureditve, ter razlik med pravnimi sistemi držav članic. To ovira preglednost, ki naj bi bila dosežena. Zato je treba pojasniti pravila za doseganje usklajene opredelitve dejanskega lastnika in njene uporabe na celotnem notranjem trgu.

(105)

Pri uporabi pravil za identifikacijo dejanskega lastništva gospodarskih in drugih pravnih subjektov ter pravnih ureditev se lahko pojavijo vprašanja glede njihovega izvajanja, kadar se zadevni deležniki soočajo s konkretnimi primeri, zlasti v primerih kompleksnih podjetniških struktur, pri katerih soobstajajo merila glede lastniškega deleža in nadzora, ali za namene določanja posrednega lastništva ali nadzora. Da bi se podprla uporaba teh pravil s strani pravnih subjektov, skrbnikov ali oseb na enakovrednem položaju v podobnih pravnih ureditvah ter zavezancev in v skladu s ciljem harmonizacije iz te uredbe, bi morala imeti Komisija možnost, da sprejme smernice, v katerih določi, kako bi bilo treba uporabljati pravila za identifikacijo dejanskih lastnikov v različnih scenarijih, tudi z navedbo primerov.

(106)

Za smiselno identifikacijo dejanskih lastnikov je treba ugotoviti, ali se nadzor izvaja na druge načine. Ugotavljanje obstoja lastniškega deleža ali nadzora prek lastniškega deleža je potrebno, vendar ne zadostuje ter ne izključuje potrebnih preverjanj za ugotavljanje dejanskih lastnikov. Pri preskušanju, ali katera koli fizična oseba izvaja nadzor na druge načine, ne gre za naknadno preskušanje, ki ga je treba opraviti le, kadar ni mogoče določiti lastniškega deleža. Ti preskušanji, in sicer preskušanje obstoja lastniškega deleža ali nadzora prek lastniškega deleža ter preskušanje izvajanja nadzora na druge načine, bi bilo treba opraviti vzporedno.

(107)

Lastništvo 25 % ali več delnic ali glasovalnih pravic ali drugega lastniškega deleža na splošno pomeni dejansko lastništvo gospodarskega subjekta. Lastniški delež bi moral zajemati tako pravice do nadzora kot tudi pravice, ki so pomembne v smislu pridobivanja koristi, kot je pravica do udeležbe pri dobičku ali drugih notranjih virih ali likvidacijski bilanci. Vendar lahko obstajajo primeri, v katerih je tveganje zlorabe nekaterih kategorij gospodarskih subjektov za pranje denarja ali financiranje terorizma večje, na primer zaradi posebnih sektorjev z višjim tveganjem, v katerih delujejo ti gospodarski subjekti. V takšnih primerih so potrebni strožji ukrepi za preglednost, da bi storilce kaznivih dejanj odvrnili od ustanavljanja ali vdora v te subjekte prek neposrednega ali posrednega lastništva ali nadzora. Da bi zagotovili, da lahko Unija ustrezno zmanjša tako različne stopnje tveganja, je treba Komisijo pooblastiti za identifikacijo tistih kategorij gospodarskih subjektov, za katere bi morale veljati nižji pragi za preglednost dejanskega lastništva. V ta namen bi morale države članice Komisijo obvestiti, kadar identificirajo kategorije gospodarskih subjektov, ki so izpostavljeni večjim tveganjem pranja denarja in financiranja terorizma. Državam članicam bi moralo biti omogočeno, da v teh uradnih obvestilih navedejo tudi nižji prag za lastništvo, za katerega menijo, da bi lahko zmanjšal navedena tveganja. Takšna identifikacija bi morala biti kontinuirana in temeljiti na rezultatih ocen tveganja na ravni Unije in nacionalnih ocenah tveganja ter na ustreznih analizah in poročilih, ki jih pripravijo organ AMLA, Europol ali drugi organi Unije, ki imajo vlogo pri preprečevanju, preiskovanju in pregonu pranja denarja in financiranja terorizma. Ta nižji prag bi moral biti na dovolj nizki ravni, da bi zmanjšali višja tveganja zlorabe gospodarskih subjektov za kriminalne namene. V ta namen ta nižji prag na splošno ne bi smel biti višji od 15 % delnic ali glasovalnih pravic ali drugega lastniškega deleža. Vendar lahko obstajajo primeri, v katerih bi bil na podlagi ocene, v kateri je upoštevano tveganje, višji prag bolj sorazmeren za obravnavanje ugotovljenih tveganj. V teh primerih bi morala imeti Komisija možnost, da določi prag na ravni med 15 % in 25 % lastniškega deleža.

(108)

Pri večplastnih lastniških in nadzornih strukturah je zaradi njihove kompleksne narave težje identificirati dejanske lastnike. Namen pojma „lastništvo ali nadzorna struktura“ je opisati, na kakšen način je pravni subjekt posredno v lasti ali pod nadzorom ali je pravna ureditev pod posrednim nadzorom zaradi razmerij, ki obstajajo med pravnimi subjekti ali ureditvami na več ravneh. Da bi zagotovili dosleden pristop na celotnem notranjem trgu, je treba pojasniti pravila, ki se uporabljajo v takšnih primerih. V ta namen je treba hkrati oceniti, ali ima katera koli fizična oseba neposreden ali posreden delež s 25 % ali več delnic ali glasovalnih pravic ali drugega lastniškega deleža in ali katera koli fizična oseba nadzoruje neposrednega delničarja s 25 % ali več delnic ali glasovalnih pravic ali drugega lastniškega deleža v gospodarskem subjektu. V primeru posrednega lastništva bi bilo treba dejanske lastnike identificirati z množenjem deležev v lastniški verigi. V ta namen bi bilo treba sešteti vse delnice, ki so v neposredni ali posredni lasti iste fizične osebe. Pri tem je treba upoštevati delež na vseh ravneh lastništva. Kadar je 25 % delnic ali glasovalnih pravic ali drugega lastniškega deleža v gospodarskem subjektu v lasti delničarja, ki je pravna oseba, ki ni gospodarski subjekt, bi bilo treba pri določanju dejanskega lastništva upoštevati posebne strukture delničarja, vključno s tem, ali katera koli fizična oseba izvaja nadzor nad delničarjem na druge načine.

(109)

Glede na razlike v naravi in merilih za identifikacijo dejanskih lastnikov med pravnimi subjekti in pravnimi ureditvami je morda težje določiti dejanskega lastnika gospodarskega subjekta, kadar so delnice gospodarskega subjekta v lasti pravne ureditve ali kadar so v lasti fundacije ali podobnega pravnega subjekta. Zato je treba določiti jasna pravila za obravnavanje takšnih primerov večplastne strukture. V takšnih primerih bi morali biti vsi dejanski lastniki pravne ureditve ali podobne pravne osebe, kot je fundacija, dejanski lastniki gospodarskega subjekta, katerega delnice so v lasti pravne ureditve ali v lasti fundacije.

(110)

Za zagotovitev dosledne uporabe pravil na celotnem notranjem trgu sta potrebna skupno razumevanje koncepta nadzora in natančnejša opredelitev načinov nadzora. Nadzor bi bilo treba razumeti kot dejansko sposobnost uveljavljanja lastne volje pri odločanju gospodarskega subjekta o vsebinskih vprašanjih. Običajno sredstvo nadzora je večinski delež glasovalnih pravic. Položaj dejanskega lastnika se lahko vzpostavi tudi z obvladovanjem na druge načine, brez znatnega oziroma kakršnega koli lastniškega deleža. Zato bi bilo treba za identificiranje vseh posameznikov, ki so dejanski lastniki pravnega subjekta, ugotoviti, kdo izvaja nadzor, neodvisno od lastniškega deleža. Nadzor se lahko na splošno izvaja na kakršen koli način, vključno s pravnimi in nepravnimi sredstvi. Ta sredstva se lahko upoštevajo pri ocenjevanju, ali se nadzor izvaja na druge načine, odvisno od posebnega položaja vsakega pravnega subjekta.

(111)

V posredno lastništvo ali nadzor je lahko vključenih več členov v verigi ali več posameznih ali medsebojno povezanih verig. Člen v verigi je lahko katera koli fizična ali pravna oseba ali pravna ureditev. Razmerja med povezavami lahko vključujejo lastniški delež ali glasovalne pravice ali druga sredstva nadzora. V takšnih primerih, ko v lastniški strukturi soobstajata lastniški delež in nadzor, je potrebno posebno in podrobno pravilo o identifikaciji dejanskega lastništva, da se podpre usklajen pristop k identifikaciji dejanskih lastnikov.

(112)

Da bi zagotovili učinkovito preglednost, bi moral biti s pravili o dejanskem lastništvu zajet čim širši nabor pravnih subjektov in pravnih ureditev, ustanovljenih ali vzpostavljenih na ozemlju držav članic. To vključuje gospodarske subjekte, za katere je značilna možnost posedovanja lastniškega deleža v njih, ter druge pravne subjekte, in pravne ureditve, podobne izrecnim skladom. Zaradi razlik v pravnih sistemih držav članic navedene široke kategorije zajemajo najrazličnejše organizacijske strukture. Države članice bi morale Komisiji priglasiti seznam vrst pravnih subjektov, kadar so dejanski lastniki identificirani v skladu s pravili za identifikacijo dejanskih lastnikov, tako za gospodarske kot za druge pravne subjekte.

(113)

Posebna narava nekaterih pravnih subjektov, kot so združenja, sindikati, politične stranke ali cerkve, ne omogoča smiselne identifikacije dejanskih lastnikov na podlagi lastniških deležev ali članstva. V takšnih primerih pa se lahko zgodi, da osebe na položaju višjega vodstva izvajajo nadzor nad pravnim subjektom na druge načine. V takšnih primerih bi bilo treba o takih osebah na položaju poročati kot o dejanskih lastnikih.

(114)

Da bi zagotovili usklajeno identifikacijo dejanskih lastnikov ekspresnih skladov in podobnih pravnih subjektov, kot so fundacije, ali podobnih pravnih ureditev, je treba določiti harmonizirana pravila o dejanskem lastništvu. Države članice morajo Komisiji priglasiti seznam vrst pravnih subjektov in pravnih ureditev, podobnih ekspresnim skladom, kadar so dejanski lastniki identificirani v skladu z identifikacijo dejanskih lastnikov za ekspresne sklade in podobne pravne subjekte ali ureditve. Komisijo bi morala imeti možnost, da z izvedbenim aktom sprejme seznam pravnih ureditev in pravnih subjektov, ki jih urejajo pravo držav članic ter imajo strukturo ali funkcije, podobne strukturi ali funkcijam ekspresnega sklada.

(115)

Diskrecijski skladi svojim skrbnikom omogočajo diskrecijsko pravico glede dodelitve sredstev skladov ali koristi, ki iz njih izhajajo. Zato se na začetku ne določi nobenih upravičencev ali razreda upravičencev, temveč skupina oseb, med katerimi lahko skrbniki izberejo upravičence ali osebe, ki bodo postale upravičenci, če skrbniki ne bodo izvrševali svoje diskrecijske pravice. Kot je bilo ugotovljeno v nedavni reviziji standardov skupine FATF v zvezi s pravnimi ureditvami, se taka diskrecijska pravica lahko zlorabi in omogoči prikrivanje dejanskih lastnikov, če ni uvedena minimalna raven preglednosti za diskrecijske sklade, saj bi bila preglednost za upravičence dosežena samo, če bi skrbniki izvajali diskrecijske pravice. Da bi zagotovili ustrezno in dosledno preglednost za vse vrste pravnih ureditev, je zato pomembno, da se v primeru diskrecijskih skladov zbirajo tudi informacije o potencialnih upravičencih diskrecijskih skladov in privzetih upravičencih diskrecijskih skladov, ki bi prejeli sredstva ali koristi, če skrbniki ne bi uveljavili svoje diskrecijske pravice. Obstajajo primeri, v katerih se potencialnih upravičencev diskrecijskega sklada ali privzetih upravičencev diskrecijskega sklada ne da identificirati posamezno, temveč kot razred. V teh primerih bi bilo treba zbrati informacije o razredu in podatke o posameznih osebah, izbranih iz zadevnega razreda.

(116)

Značilnosti izrecnih skladov in podobnih pravnih ureditev v državah članicah se lahko razlikujejo. Da bi zagotovili usklajen pristop, je primerno določiti skupna načela za opredelitev takih ureditev. Izrecni skladi so skladi, vzpostavljeni na pobudo ustanovitelja. Sklade, vzpostavljene z zakonom, ali sklade, ki ne izhajajo iz izrecne namere ustanovitelja, da jih vzpostavi, bi bilo treba izključiti iz področja uporabe te uredbe. Izrecni sklad se običajno vzpostavi z dokumentom, npr. pisno listino ali pisnim instrumentom o vzpostavitvi izrecnega sklada in običajno izpolnjuje poslovno ali osebno potrebo. Pravne ureditve, podobne izrecnim skladom, so ureditve brez pravne osebnosti, ki so po strukturi ali funkcijah podobne. Odločilen dejavnik ni določitev vrste pravne ureditve, temveč izpolnjevanje osnovnih značilnosti opredelitve izrecnega sklada, tj. namera ustanovitelja, da sredstva postavi pod upravljanje in nadzor določene osebe za določen namen, običajno poslovne ali osebne narave, kot je korist upravičencev. Da bi zagotovili dosledno identifikacijo dejanskih lastnikov pravnih ureditev, podobnih izrecnim skladom, bi morale države članice Komisiji priglasiti seznam vrst pravnih ureditev, podobnih izrecnim skladom. Takemu obvestilu bi morala biti priložena ocena, s katero se utemelji opredelitev nekaterih pravnih ureditev kot podobnih izrecnim skladom in pojasni, zakaj se druge pravne ureditve po strukturi ali funkciji razlikujejo od izrecnih skladov. Države članice bi morale pri izvajanju take ocene upoštevati vse pravne ureditve, ki jih ureja njihovo pravo.

(117)

V zvezi z nekaterimi pravnimi subjekti, kot so fundacije, izrecni skladi in podobne pravne ureditve, ni mogoče identificirati posameznih upravičencev, saj jih je treba šele določiti, zato bi v takšnih primerih morale informacije o dejanskem lastništvu namesto tega vključevati opis kategorije upravičencev in njegovih značilnosti. Takoj ko so upravičenci v kategoriji imenovani, so dejanski lastniki. Poleg tega obstajajo posebne vrste pravnih oseb in pravnih ureditev, v katerih upravičenci obstajajo, vendar njihova identifikacija ni sorazmerna glede na tveganja pranja denarja in financiranja terorizma, povezana s temi pravnimi osebami ali pravnimi ureditvami. To velja v zvezi z reguliranimi produkti, kot so pokojninski načrti, ki spadajo na področje uporabe Direktive (EU) 2016/2341 Evropskega parlamenta in Sveta (26), ter bi lahko veljalo, na primer, v zvezi s shemami finančnega lastništva ali udeležbe zaposlenih ali pravnih subjektov ali pravnimi ureditvami z neprofitnim ali dobrodelnim namenom, če so tveganja, povezana s takimi pravnimi osebami in pravnimi ureditvami, majhna. V takšnih primerih bi morala zadostovati opredelitev kategorije upravičencev.

(118)

Pokojninski načrti, ki jih ureja Direktiva (EU) 2016/2341, so regulirani produkti, za katere veljajo strogi nadzorni standardi in predstavljajo majhno tveganje pranja denarja in financiranja terorizma. Kadar so taki pokojninski načrti vzpostavljeni v obliki pravne ureditve, so upravičenci do njih zaposleni in delavci, ki se pri upravljanju pokojninskih prejemkov zanašajo na te produkte, povezane s pogodbami o zaposlitvi. Zaradi posebne narave pokojnine, ki pomeni nizko tveganje pranja denarja in financiranja terorizma, zahteva po identifikaciji vsakega od teh upravičencev ne bi bila sorazmerna, opredelitev zadevne kategorije in njenih značilnosti pa bi morala zadostovati za izpolnitev obveznosti glede preglednosti.

(119)

Da bi zagotovili usklajeno identifikacijo dejanskih lastnikov kolektivnih naložbenih podjemov, je treba določiti harmonizirana pravila o dejanskem lastništvu. Ne glede na to, ali kolektivni naložbeni podjemi obstajajo v državi članici v obliki pravnega subjekta s pravno osebnostjo, kot pravna ureditev brez pravne osebnosti ali v kateri koli drugi obliki, bi moral biti pristop k identifikaciji dejanskega lastnika skladen z njihovim namenom in funkcijo.

(120)

Da bi zagotovili usklajen pristop k sistemu preglednosti dejanskega lastništva, je treba poleg tega zagotoviti, da se na celotnem notranjem trgu zbirajo iste informacije o dejanskih lastnikih. Primerno je uvesti natančne zahteve glede informacij, ki bi jih bilo potreba zbirati v posameznem primeru. Te informacije vključujejo minimalni nabor osebnih podatkov o dejanskem lastniku, naravi in obsegu deleža v pravnem subjektu ali pravni ureditvi ter informacije o pravnem subjektu ali pravni ureditvi, ki so potrebni za zagotovitev ustrezne identifikacije fizične osebe, ki je dejanski lastnik, in razloge, zakaj je bila ta fizična oseba identificirana kot dejanski lastnik.

(121)

Da bi zagotovili učinkovit okvir preglednosti dejanskega lastništva, je treba informacije zbirati na različne načine. Takšen večplastnen pristop vključuje informacije, ki jih ima pravni subjekt ali skrbnik izrecnega sklada ali osebe z enakovrednim položajem v podobni pravni ureditvi, informacije, ki jih zavezanci pridobijo v okviru skrbnega pregleda strank, ter informacije iz osrednjih registrov. Navzkrižno preverjanje informacij med temi stebri prispeva k zagotavljanju, da ima vsak steber ustrezne, točne in posodobljene informacije. V ta namen in zato, da bi se izognili neskladnosti zaradi različnih pristopov, je treba opredeliti tiste kategorije podatkov, ki bi jih bilo treba vedno zbirati, da bi zagotovili ustreznost informacij o dejanskem lastništvu. To vključuje osnovne informacije o pravnem subjektu in pravni ureditvi ki so predpogoj, ki samemu subjektu ali organizaciji omogoča, da razume svojo strukturo, bodisi z lastništvom bodisi preko nadzora.

(122)

Kadar so pravni subjekti in pravne ureditve del kompleksne strukture, je jasnost glede njihovega lastništva ali nadzorne strukture ključnega pomena za identifikacijo dejanskih lastnikov. V ta namen je pomembno, da pravni subjekti in pravne ureditve jasno razumejo razmerja, v katerih so posredno v lasti ali pod nadzorom, vključno z vsemi vmesnimi koraki med dejanskimi lastniki in pravnim subjektom ali samo pravno ureditvijo, ne glede na to, ali so ta razmerja v obliki drugih pravnih subjektov in pravnih ureditev ali v obliki nominalnih razmerij. Identifikacija lastniške in nadzorne strukture omogoča opredelitev načinov, na katere se lastništvo vzpostavi ali se lahko izvaja nadzor nad pravnim subjektom, zato je bistvena za celovito razumevanje položaja dejanskega lastnika. Informacije o dejanskem lastniku bi zato morale vedno vključevati opis strukture odnosa.

(123)

Učinkovit okvir preglednosti dejanskega lastništva temelji na seznanjenosti pravnih subjektov z informacijami o tem, kdo so fizične osebe, ki so njihovi dejanski lastniki. Vsi pravni subjekti v Uniji bi torej morali pridobiti in imeti na voljo ustrezne, natančne in posodobljene informacije o dejanskem lastništvu. Navedene informacije bi bilo treba hraniti pet let, identiteto osebe, odgovorne za hrambo informacij, pa bi bilo treba sporočiti osrednjim registrom. Navedeno obdobje hrambe je enakovredno obdobju hrambe informacij, pridobljenih v okviru uporabe zahtev glede PPDFT, kot so ukrepi skrbnega pregleda strank. Da bi zagotovili možnost navzkrižnega in navadnega preverjanja informacij, na primer prek mehanizma poročanja o neskladnostih, je upravičeno zagotoviti, da so zadevna obdobja hrambe podatkov usklajena.

(124)

Da bi zagotovili, da so informacije o dejanskem lastništvu posodobljene, bi moral pravni subjekt te informacije posodobiti takoj po vsaki spremembi in jih redno preverjati na primer ob predložitvi računovodskih izkazov ali ob drugih ponavljajočih se stikih z javnimi organi.. Rok za posodobitev informacij bi moral biti razumen glede na morebitne kompleksne situacije. Pravočasnost podatkov bi bilo treba redno potrjevati in v ta namen se lahko uporabijo različni mehanizmi.

(125)

Pravni subjekti bi morali sprejeti vse potrebne ukrepe za identifikacijo svojih dejanskih lastnikov. Lahko se seveda zgodi, da ni mogoče identificirati nobene fizične osebe, ki končno poseduje ali nadzoruje subjekt. V takih izjemnih primerih in pod pogojem, da so vsa sredstva za identifikacijo izčrpana, bi morala obstajati možnost, da se lahko pri zagotavljanju informacij o dejanskem lastništvu zavezancem med postopkom skrbnega pregleda strank ali pri predložitvi informacij osrednjemu registru namesto dejanskih lastnikov sporočijo osebe na položaju višjega vodstva. Čeprav so v teh primerih opredeljeni, osebe na položaju višjega vodstva niso dejanski lastniki. Pravni subjekti bi morali voditi evidence ukrepov, sprejetih za identifikacijo svojih dejanskih lastnikov, zlasti kadar uporabijo ta ukrep zadnje možnosti, ki bi morali biti ustrezno utemeljeni in dokumentirani.

(126)

Težave pri pridobivanju informacij ne bi smele biti veljaven razlog za to, da si ne bi prizadevali za identifikacijo in da bi namesto tega poročali o višjem vodstvu. Zato bi morali biti pravni subjekti vedno zmožni utemeljiti svoje dvome v verodostojnost zbranih informacij. Taka utemeljitev bi morala biti sorazmerna s tveganjem pravnega subjekta in kompleksnostjo njegove lastniške strukture. Zlasti bi bilo treba, pristojnim organom na zahtevo nemudoma predložiti evidenco sprejetih ukrepov, ob upoštevanju tveganja pa bi moralo biti mogoče, da ta evidenca vključuje sklepe upravnega odbora in zapisnike njegovih sestankov, sporazume o partnerstvu, skrbniške pogodbe, neformalne dogovore o pooblastilih, enakovredne pisnim pooblastilom, ali druge pogodbene dogovore in dokumentacijo. V primerih, ko je neobstoj dejanskih lastnikov očiten zaradi posebne oblike in strukture pravne osebe, bi bilo treba utemeljitev razumeti kot sklicevanje na to dejstvo, tj. da pravni subjekt zaradi svoje posebne oblike in strukture. Taka odsotnost dejanskih lastnikov bi lahko nastala, na primer, kadar v pravnem subjektu ni lastniških deležev ali kadar pravnega subjekta ni mogoče na koncu nadzirati z drugimi sredstvi..

(127)

Glede na namen določitve dejanskega lastništva, ki je zagotoviti učinkovito preglednost pravnih subjektov, je sorazmerno, da se nekateri subjekti izvzamejo iz obveznosti identifikacije svojega dejanskega lastnika. Taka ureditev se lahko uporablja le za subjekte, za katere identifikacija in registracija njihovih dejanskih lastnikov nista koristni in pri katerih se podobna raven preglednosti doseže z informacijami, ki se ne nanašajo na dejansko lastništvo. V tem smislu osebe javnega prava držav članic ne bi smele biti obvezane določiti svojega dejanskega lastnika. Z Direktivo 2004/109/ES Evropskega parlamenta in Sveta (27) so bile uvedene stroge zahteve glede preglednosti za družbe, katerih vrednostni papirji so sprejeti v trgovanje na reguliranem trgu. V nekaterih okoliščinah je z navedenimi zahtevami glede preglednosti mogoče zagotoviti ureditev preglednosti, ki je enakovredna pravilom o preglednosti dejanskega lastništva iz te uredbe. Tako je v primeru, ko se nadzor nad družbo izvaja prek glasovalnih pravic, v lastniško ali nadzorno strukturo družbe pa so vključene le fizične osebe. V navedenih okoliščinah za navedene družbe, ki kotirajo na borzi, ni treba uveljavljati zahtev glede dejanskega lastništva. Izvzetje pravnih subjektov iz obveznosti določitve njihovega lastnega dejanskega lastnika in njegove registracije ne bi smelo vplivati na obveznost zavezancev, da pri izvajanju skrbnega pregleda strank identificirajo njihovega dejanskega lastnika.

(128)

Zagotoviti je treba enake konkurenčne pogoje za različne vrste pravnoorganizacijskih oblik ter preprečiti zlorabo izrecnih skladov in pravnih ureditev, ki so pogosto zapletene, večplastne strukture, za nadaljnje prikrivanje dejanskega lastništva. Skrbniki katerega koli izrecnega sklada, ki se upravlja v državi članici ali ima sedež ali stalno prebivališče v državi članici, bi torej morali biti odgovorni, da pridobijo in imajo na voljo ustrezne, natančne in posodobljene informacije o dejanskem lastništvu izrecnega sklada, ter za razkritje njihovega statusa in zagotavljanje teh informacij zavezancem, ki izvajajo skrbni pregled strank. Skrbniku bi morali pri pridobivanju takih informacij pomagati vsi drugi dejanski lastniki izrecnega sklada.

(129)

Skrbniki ali osebe na enakovrednih položajih v podobnih pravnih ureditvah imajo zaradi narave pravnih ureditev in neobjavljanja informacij o njihovih strukturah in namenu konkretno dolžnost, da pridobijo in hranijo vse ustrezne informacije o pravni ureditvi. Take informacije bi morale omogočati identifikacijo pravne ureditve, sredstev, ki so vložena vanjo ali se upravljajo prek nje, ter vsakega agenta sklada ali ponudnika storitev za sklad. Da bi olajšali dejavnosti pristojnih organov pri preprečevanju, odkrivanju in preiskovanju pranja denarja, s tem povezanih predhodnih kaznivih dejanj in financiranja terorizma, je pomembno, da skrbniki te informacije posodabljajo in jih hranijo dovolj dolgo po tem, ko prenehajo opravljati svojo dolžnosti skrbnikov ali oseb na enakovrednem položaju. Zagotavljanje osnovnih informacij o pravni ureditvi zavezancem je potrebno tudi zato, da se slednjim omogoči, da v celoti ugotovijo namen poslovnega odnosa ali občasne transakcije, v katero je vključena pravna ureditev, ustrezno ocenijo povezana tveganja in izvedejo sorazmerne ukrepe za zmanjšanje teh tveganj.

(130)

Glede na specifično strukturo nekaterih pravnih ureditev ter potrebo po zagotavljanju zadostne preglednosti glede njihovega dejanskega lastništva, bi za take pravne ureditve, podobne izrecnim skladom, morale veljati zahteve glede dejanskega lastništva, enakovredne tistim, ki se uporabljajo za izrecne sklade.

(131)

Nominalne ureditve lahko omogočajo prikrivanje identitete dejanskih lastnikov, saj lahko nominalno imenovana oseba deluje kot direktor ali delničar pravnega subjekta, oseba, ki jo je imenovala, pa ni vedno razkrita. Navedene ureditve lahko prikrijejo dejansko lastništvo in nadzorno strukturo, kadar dejanski lastniki ne želijo razkriti svoje identitete ali vloge, ki jo imajo v njej. Zato je treba uvesti zahteve glede preglednosti, da bi se preprečila zloraba takih ureditev, storilcem kaznivih dejanj pa onemogočilo, da se skrivajo za osebami, ki delujejo v njihovem imenu. Razmerje med nominalno imenovano osebo in osebo, ki jo je imenovala, ni odvisno od tega, ali vpliva na javnost ali tretje osebe. Čeprav bi nominalni imetniki delnic, katerih ime je navedeno v javnih ali uradnih evidencah, uradno imeli neodvisni nadzor nad družbo, bi bilo treba zahtevati, da razkrijejo, ali delujejo po navodilih nekoga drugega na podlagi zasebnega dogovora. Nominalni imetniki delnic in nominalni direktorji gospodarskih ali drugih pravnih subjektov bi morali hraniti zadostne informacije o identiteti osebe, ki jih je imenovala, in tudi o dejanskem lastniku osebe, ki jih je imenovala, in jih skupaj s svojim statusom razkriti pravnim subjektom. Kadar se izvajajo ukrepi skrbnega pregleda strank bi enake informacije morali pravni subjekti sporočati tudi zavezancem in osrednjim registrom.

(132)

Zmanjšati je treba tveganja zlorabe tujih pravnih subjektov in tujih pravnih ureditev za preusmerjanje sredstev v finančni sistem Unije. Ker standardi glede dejanskega lastništva, vzpostavljeni v tretjih državah, morda ne zadostujejo za zagotavljanje enake stopnje preglednosti in pravočasne razpoložljivosti informacij o dejanskem lastništvu, kot velja v Uniji, je treba zagotoviti ustrezna sredstva za identifikacijo dejanskih lastnikov tujih pravnih subjektov ali tujih pravnih ureditev v posebnih okoliščinah. Zato bi bilo treba od pravnih subjektov, ustanovljenih zunaj Unije, in izrecnih skladov ali podobnih pravnih ureditev, ki se upravljajo zunaj Unije, ali katerih skrbniki ali osebe z enakovrednim položajem prebivajo ali imajo sedež zunaj Unije, zahtevati, da razkrijejo svoje dejanske lastnike, kadar delujejo v Uniji in pri tem vzpostavijo poslovni odnos s zavezancem Unije, ali kadar od zavezancev s sedežem v Uniji pridobijo nepremičnino v Uniji ali določeno blago velike vrednosti ali kadar pridobijo javno naročilo za blago ali storitve ali koncesije. Med državami članicami se lahko izpostavljenost tveganju razlikuje, tudi glede na kategorijo ali vrsto dejavnosti, ki jih izvajajo zavezanci, in glede na to, kako privlačne so nepremičnine na njihovem ozemlju za storilce kaznivih dejanj. Zato bi morale imeti države članice, kadar ugotovijo primere višjega tveganja, možnost sprejeti dodatne blažilne ukrepe za obravnavanje teh tveganj.

(133)

Zahteve za registracijo tujih pravnih subjektov in tujih pravnih ureditev bi morale biti sorazmerne s tveganji, povezanimi z njihovim poslovanjem v Uniji. Glede na odprto naravo notranjega trga Unije in glede na dejstvo, da tuji pravni subjekti uporabljajo storitve, ki jih ponujajo zavezanci s sedežem v Uniji, med katerimi so številni povezani z manjšimi tveganji pranja denarja, s tem povezanih predhodnih kaznivih dejanj ali financiranja terorizma, je primerno, da se zahteva za registracijo omeji na pravne subjekte, ki spadajo v sektorje z visokim tveganjem ali delujejo v kategorijah višjega tveganja ali pridobivajo storitve od zavezancev, ki delujejo v sektorjih, povezanih z višjimi tveganji. V primeru tujih pravnih ureditev je zaradi njihove zasebne narave in ovir pri dostopu do informacij o dejanskem lastništvu uporaba zahteve za registracijo upravičena ne glede na stopnjo tveganja, povezanega z zavezancem, ki opravlja storitve za zadevno pravno ureditev, ali, če je ustrezno, s sektorjem, v katerem pravna ureditev deluje. Sklicevanje na oceno tveganja na ravni Unije v skladu s členom 7 Direktive (EU) 2024/1640 bi bilo treba do prve izdaje poročila v skladu s členom 7 Direktive (EU) 2024/1640 razumeti kot sklicevanje na oceno tveganja, ki jo je Komisija izdala v skladu s členom 6 Direktive (EU) 2015/849.

(134)

Da bi se spodbudilo zagotavljanje skladnosti in zagotovila učinkovita preglednost dejanskega lastništva, je treba izvrševati zahteve glede dejanskega lastništva. V ta namen bi morale države članice uporabiti kazni za kršitve navedenih zahtev. Navedene kazni bi morale biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne ter ne bi smele presegati tistega, kar je potrebno za spodbujanje izpolnjevanja obveznosti. Kazni za kršitve zahtev glede dejanskega lastništva, ki bi jih uvedle države članice, bi morale imeti enak odvračilen učinek po vsej Uniji. Obstajati bi morala možnost, da kazni na primer vključujejo globe za pravne subjekte in skrbnike ali osebe na enakovrednem položaju v podobni pravni ureditvi, ki se jim naložijo, če ne posedujejo točnih, pravilnih in posodobljenih podatkov o dejanskem lastništvu, izbris pravnih subjektov, ki ne izpolnjujejo obveznosti glede hranjenja informacij o dejanskem lastništvu ali njihove predložitve v določenem roku, globe za dejanske lastnike in druge osebe, ki ne sodelujejo s pravnim subjektom ali skrbnikom izrecnega sklada ali osebo, ki zaseda enakovreden položaj v podobni pravni ureditvi, globe za nominalne imetnike delnic in nominalne direktorje, ki ne izpolnjujejo obveznosti razkritja, ali zasebnopravne posledice za nerazkrite dejanske lastnike, kot sta prepoved izplačila dobička ali prepoved uveljavljanja glasovalnih pravic.

(135)

Da bi zagotovili dosleden pristop k izvrševanju zahtev glede dejanskega lastništva na notranjem trgu, se bi na Komisijo moralo prenesti pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov, s katerimi opredeli kategorije kršitev, za katere veljajo kazni, in osebe, odgovorne za take kršitve, ter kazalnike stopnje resnosti in merila za določitev ravni kazni. Poleg tega bi morala imeti Komisija možnost, da v pomoč pri določanju teh ravni in v skladu s ciljem harmonizacije iz te uredbe sprejme smernice, v katerih določi osnovne zneske, ki se uporabljajo za posamezne kategorije kršitev.

(136)

Sumljive transakcije, vključno s poskusi transakcij, in druge informacije, pomembne z vidika pranja denarja, s tem povezanih predhodnih kaznivih dejanj in financiranja terorizma, bi bilo treba prijaviti FIU, ki bi morale delovati kot ena osrednja nacionalna enota za sprejemanje in analizo sporočenih sumov ter posredovanje rezultatov svoje analize pristojnim organom. Prijaviti bi bilo treba vse sumljive transakcije, vključno s poskusi transakcij, ne glede na njihovo vrednost, sklicevanje na sume pa bi bilo treba razlagati tako, da vključuje sumljive transakcije, dejavnosti, ravnanja in vzorce transakcij. Med sporočenimi informacijami so lahko tudi informacije v zvezi s pragi. Organ AMLA bi moral v podporo zavezancem pri odkrivanju sumov izdati smernice o kazalnikih sumljive dejavnosti ali ravnanja. Glede na spreminjajoče se okolje tveganja bi bilo treba te smernice redno pregledovati in ne bi smele vplivati na izdajanje smernic ali kazalnikov o tveganjih pranja denarja in financiranja terorizma in metodah, opredeljenih na nacionalni ravni, s strani FIU. Kadar zavezanec ali zaposleni ali direktor takšnega subjekta v dobri veri razkrije informacije FIU, se takšno razkritje ne bi smelo šteti za kršitev omejitve razkrivanja informacij in ne bi smelo predstavljati nikakršne odgovornosti za škodo s strani zavezanca ali njegovega direktorja ali zaposlenih.

(137)

Zavezanci bi morali vzpostaviti celovite ureditve za prijavljanje vseh sumov, ne glede na vrednost ali zaznano resnost z njimi povezane kriminalne dejavnosti. Zavedati bi se morali pričakovanj FIU in svoje sisteme odkrivanja in analitične postopke čim bolj prilagoditi tveganjem, ki vplivajo na državo članico, v kateri imajo sedež, ter po potrebi dati prednost analizi za obravnavanje teh ključnih tveganj.

(138)

Transakcije bi bilo treba oceniti na podlagi informacij, ki so zavezancu znane ali bi mu morale biti znane. To vključuje ustrezne informacije, prejete od agentov, distributerjev in ponudnikov storitev. Kadar zavezancu predhodno kaznivo dejanje ni znano ali se mu ne zdi očitno, svojo nalogo odkrivanja sumljivih transakcij in njihove prijave učinkoviteje izpolni z osredotočanjem na odkrivanje sumov in hitro predložitev prijave. V takih primerih zavezancu ob prijavi sumljive transakcije FIU ni treba navesti predhodnega kaznivega dejanja, če mu slednje ni znano. Kadar so te informacije na voljo, jih je treba vključiti v prijavo. Zavezanci bi kot varuhi finančnega sistema Unije prav tako morali imeti možnost, da predložijo prijavo, kadar vedo ali sumijo, da so bila sredstva uporabljena ali da bodo uporabljena za izvajanje kriminalnih dejavnosti, kot je nakup nezakonitega blaga, tudi če na podlagi informacij, ki so jim na voljo, ni mogoče sklepati, da uporabljena sredstva izvirajo iz nezakonitih virov.

(139)

Razlike v obveznostih prijave sumljivih transakcij med državami članicami lahko poglobijo težave z zagotavljanjem skladnosti na področju PPDFT, s katerimi se srečujejo zavezanci s čezmejno prisotnostjo ali dejavnostjo. Poleg tega struktura in vsebina prijav sumljivih transakcij vplivata na zmogljivost FIU za izvajanje analize in na naravo navedene analize, pa tudi na sposobnosti FIU za sodelovanje in izmenjavo informacij. Da bi zavezanci lažje izpolnjevali svoje obveznosti prijave in da bi se omogočilo učinkovitejše delovanje analitičnih dejavnosti in sodelovanje FIU, bi moral organ AMLA pripraviti osnutek izvedbenih tehničnih standardov, v katerih bi bila določena skupna predloga za prijavo sumljivih transakcij, ki bi jo bilo treba uporabljati kot enotno podlago po vsej Uniji.

(140)

FIU bi morale biti zmožne od katerega koli zavezanca hitro pridobiti vse potrebne informacije o njegovih funkcijah. Njihov neomejen in hiter dostop do informacij je bistven, saj zagotavlja ustrezno sledenje tokom denarja ter zgodnje odkrivanje nezakonitih mrež in tokov. Potreba FIU po pridobitvi dodatnih informacij od zavezancev na podlagi suma pranja denarja ali financiranja terorizma bi lahko temeljila bodisi na predhodni prijavi sumljive transakciji, predloženi FIU, bodisi na drugih sredstvih, kot so lastna analiza FIU oziroma obveščevalni podatki, ki jih priskrbijo pristojni organi, ali informacije, ki jih ima druga FIU. FIU bi morale biti zato v okviru svojih nalog zmožne pridobiti informacije od katerega koli zavezanca, tudi če posamezni zavezanec predhodno ni predložil prijave. Za analitično delo FIU so ključne zlasti evidence o finančnih transakcijah in prenosih, izvedenih prek bančnega ali plačilnega računa ali računa s kriptosredstvi. Ker pa ni harmonizacije, kreditne institucije in finančne institucije trenutno FIU zagotavljajo evidence transakcij v različnih oblikah, ki jih ni mogoče zlahka uporabiti za analizo. Glede na čezmejno naravo analitičnih dejavnosti FIU razlike v obliki in težave pri obdelavi evidenc transakcij ovirajo izmenjavo informacij med FIU in razvoj čezmejnih finančnih analiz. Organ AMLA bi zato moral pripraviti osnutke izvedbenih tehničnih standardov, ki bi določali skupno predlogo, ki bi jo kreditne institucije in finančne institucije uporabljale za zagotavljanje evidenc transakcij FIU in ki bi jo bilo treba uporabljati kot enotno podlago po vsej Uniji.

(141)

Zavezanci bi morali čim hitreje odgovoriti na zahtevo FIU za informacije, vsekakor pa v petih dneh od prejema zahteve ali v katerem koli krajšem ali daljšem roku, ki ga določi FIU. V utemeljenih in nujnih primerih bi moral zavezanec na zahtevo FIU odgovoriti v 24 urah. Navedeni roki bi se morali uporabljati za zahteve za informacije, ki temeljijo na dovolj opredeljenih pogojih. FIU bi morale biti prav tako zmožne pridobiti take informacije na podlagi zahteve druge FIU v Uniji ter izmenjati informacije s FIU, ki informacije zahteva. Zahteve, naslovljene na zavezance, se po svoji naravi razlikujejo. Za kompleksne zahteve je lahko na primer potrebnega več časa in daljši rok za odgovor. V ta namen bi morale imeti FIU možnost, da zavezancem odobrijo daljše roke, če to ne vpliva negativno na analizo FIU.

(142)

Za določene zavezance bi morale imeti države članice možnost, da določijo ustrezen samoregulativni organ, ki se obvesti na prvi stopnji namesto FIU. Sistem, v katerem se najprej obvesti samoregulativni organ, v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice predstavlja pomemben zaščitni ukrep za zagotavljanje varstva temeljnih pravic, kar zadeva obveznosti prijave, ki veljajo za odvetnike. Države članice bi morale zagotoviti sredstva in načine za zagotavljanje varovanja poslovne skrivnosti, zaupnosti in zasebnosti.

(143)

Notarjem, odvetnikom, drugim neodvisnim pravnim strokovnjakom, revizorjem, zunanjim računovodjem in davčnim svetovalcem bi bilo treba dovoliti, da FIU ali samoregulativnemu organu ne posredujejo nobenih informacij, ki so jih prejeli od ene od svojih strank ali pridobili v zvezi z njo med ugotavljanjem njenega pravnega položaja ali med opravljanjem nalog obrambe ali zastopanja te stranke v sodnem postopku ali v zvezi z njim, vključno s svetovanjem o sprožitvi postopka ali izogibanju postopku, ne glede na to, ali so take informacije pridobili pred takim postopkom, med njim ali po njem. Vendar se taka izjema ne bi smela uporabljati, kadar je pravni strokovnjak, revizor, zunanji računovodja ali davčni svetovalec udeležen pri pranju denarja ali financiranju terorizma, kadar je pravno svetovanje opravljeno za namene pranja denarja ali financiranja terorizma ali kadar pravni strokovnjak, revizor, zunanji računovodja ali davčni svetovalec ve, da stranka potrebuje pravno svetovanje za namene pranja denarja ali financiranja terorizma. O takem zavedanju in namenu je mogoče sklepati iz objektivnih dejanskih okoliščin. Pravno svetovanje v zvezi s sodnimi postopki, ki so v teku, se ne bi smelo šteti za pravno svetovanje za namene pranja denarja ali financiranja terorizma. V skladu s pristopom, ki temelji na tveganju, bi morale imeti države članice možnost, da opredelijo dodatne primere, v katerih se glede na visoko tveganje pranja denarja, s tem povezanih predhodnih kaznivih dejanj ali financiranja terorizma, ki je povezano z nekaterimi vrstami transakcij, izvzetje iz zahteve glede prijave ne uporablja. Države članice morajo pri opredelitvi takih dodatnih primerov zagotoviti skladnost zlasti s členoma 7 in 47 Listine.

(144)

Zavezancem bi moralo biti izjemoma omogočeno, da izvedejo sumljive transakcije, preden o tem obvestijo FIU, kadar je opustitev izvedbe take transakcije nemogoča ali bi utegnila preprečiti prizadevanja za pregon upravičencev sumljive transakcije pranja denarja ali financiranja terorizma. Vendar se na to izjemo ne bi smelo sklicevati v zvezi s transakcijami, za katere veljajo kakršne koli mednarodne obveznosti, ki jih je sprejela država članica FIU za takojšnjo zamrznitev finančnih ali drugih sredstev teroristov, terorističnih organizacij ali tistih, ki financirajo terorizem, v skladu z zadevnimi resolucijami VSZN.

(145)

Zaupnost v zvezi s prijavo sumljivih transakcij in zagotavljanjem drugih ustreznih informacij FIU je bistvena, da se pristojnim organom omogočita zamrznitev in zaseg sredstev, ki so morda povezana s pranjem denarja, s tem povezanimi predhodnimi kaznivimi dejanji ali financiranjem terorizma. Sumljiva transakcija ni znak kriminalne dejavnosti. Razkritje prijave suma lahko škodi ugledu oseb, vključenih v transakcijo, ter ogrozi opravljanje analiz in preiskav. Zato zavezanci ter njihovi direktorji in zaposleni ali osebe v primerljivem položaju, vključno z agenti in distributerji, zadevne stranke ali tretje osebe ne bi smeli obvestiti o tem, da so ali bodo neposredno ali prek samoregulativnega organa predložili informacije FIU oziroma da taka prijava poteka ali da je ali bi lahko bila uvedena preiskava o pranju denarja ali financiranju terorizma. Prepoved razkritja se ne bi smela uporabljati v posebnih okoliščinah, na primer v zvezi z razkritji pristojnim in samoregulativnim organom, kadar opravljajo nadzorne funkcije, ali razkritji za namene kazenskega pregona ali kadar razkritja potekajo med zavezanci, ki pripadajo isti skupini.

(146)

Storilci kaznivih dejanj nezakonito premoženjsko korist prenašajo prek številnih posrednikov, da bi se izognili odkritju. Zato je pomembno, da se zavezancem omogoči izmenjava informacij ne le med člani skupine, temveč v nekaterih primerih tudi med kreditnimi institucijami in finančnimi institucijami in drugimi subjekti, ki delujejo znotraj mrež, ob ustreznem upoštevanju pravil o varstvu podatkov. Zunaj partnerstva za izmenjavo informacij bi se moralo razkritje, dovoljeno med nekaterimi kategorijami zavezancev v primerih, ki vključujejo isto transakcijo, izvesti le v zvezi s specifično transakcijo, ki jo izvedejo ali omogočijo navedeni zavezanci, ne pa tudi v zvezi s povezanimi predhodnimi ali naknadnimi transakcijami.

(147)

Z izmenjavo informacij med zavezanci in po potrebi pristojnimi organi je mogoče povečati možnosti za odkrivanje nezakonitih finančnih tokov v zvezi s pranjem denarja, financiranjem terorizma in premoženjsko koristjo, pridobljeno s kriminalno dejavnostjo. Zato bi morali imeti zavezanci in pristojni organi možnost izmenjave informacij v okviru partnerstva za izmenjavo informacij, če menijo, da je taka izmenjava potrebna za izpolnjevanje njihovih obveznosti in nalog na področju PPDFT. Za izmenjavo informacij bi morali veljati strogi zaščitni ukrepi v zvezi z zaupnostjo, varstvom podatkov, uporabo informacij in kazenskim postopkom. Zavezanci se pri oblikovanju zaključkov o tveganjih pranja denarja in financiranja terorizma v zvezi s stranko ali transakcijo ali pri sprejemanju odločitev o vzpostavitvi ali prekinitvi poslovnega odnosa ali izvedbi transakcije ne bi smeli zanašati zgolj na informacije, prejete z izmenjavo. Kot je navedeno v Direktivi 2014/92/EU, sta nemoteno delovanje notranjega trga ter razvoj sodobnega in socialno vključujočega gospodarstva vedno bolj odvisna od splošne dostopnosti plačilnih storitev. Zato se dostop do osnovnih finančnih storitev ne bi smel zavrniti na podlagi informacij, izmenjanih med zavezanci oziroma med zavezanci in pristojnimi organi ali organom AMLA.

(148)

Skladnost z zahtevami iz te uredbe pregledujejo nadzorniki. Če zavezanci izmenjujejo informacije v okviru partnerstva za izmenjavo informacij, bi morali ti pregledi vključevati tudi skladnost s pogoji iz te uredbe, ki veljajo za te izmenjave informacij. Nadzorni pregledi bi morali temeljiti na tveganju, vendar bi jih bilo treba v vsakem primeru izvesti pred začetkom dejavnosti partnerstva za izmenjavo informacij. Partnerstva za izmenjavo informacij, ki vključujejo obdelavo osebnih podatkov, lahko predstavljajo veliko tveganje za pravice in svoboščine posameznikov. Zato bi bilo treba pred začetkom dejavnosti partnerstva izvesti oceno učinka v zvezi z varstvom podatkov v skladu z Uredbo (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta (28). V okviru nadzornih pregledov bi se morali nadzorniki po potrebi posvetovati z organi za varstvo podatkov, ki so edini pristojni za ocenjevanje ocene učinka v zvezi z varstvom podatkov. Za informacije, ki se izmenjujejo v okviru partnerstva, se uporabljajo določbe o varstvu podatkov in vse zahteve glede zaupnosti informacij o sumljivih transakcijah iz te uredbe. V skladu z Uredbo (EU) 2016/679 bi države članice morale imeti možnost, da ohranijo ali uvedejo podrobnejše določbe za prilagoditev uporabe navedene uredbe, da se določijo bolj specifične zahteve v zvezi z obdelavo osebnih podatkov, ki se izmenjajo v okviru partnerstva za izmenjavo informacij.

(149)

Čeprav partnerstvo za izmenjavo informacij omogoča izmenjavo operativnih informacij in osebnih podatkov pod strogimi zaščitnimi ukrepi, te izmenjave ne bi smele nadomestiti zahtev iz te uredbe, da se vsak sum prijavi pristojni FIU. Zato bi morali zavezanci, kadar sumljive dejavnosti odkrijejo na podlagi informacij, pridobljenih v okviru partnerstva za izmenjavo informacij, ta sum prijaviti FIU v državi članici, v kateri imajo sedež. Za informacije, ki kažejo na sumljivo dejavnost, veljajo strožja pravila, ki prepovedujejo njihovo razkritje, in bi jih moralo biti dovoljeno izmenjevati le, če je to potrebno za namene preprečevanja pranja denarja, s tem povezanih predhodnih kaznivih dejanj in financiranja terorizma ter boja proti njim, ob upoštevanju zaščitnih ukrepov za varstvo temeljnih pravic, zaupnosti dela FIU in integritete preiskav s strani organov preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj.

(150)

Za obdelavo osebnih podatkov za namene te uredbe se uporablja Uredba (EU) 2016/679. Vse države članice priznavajo, da je boj proti pranju denarja in financiranju terorizma pomemben javni interes. Zavezanci bi morali posebno pozornost nameniti načelom, v skladu s katerimi morajo biti osebni podatki, ki jih obdelujejo v okviru izpolnjevanja svojih obveznosti na področju PPDFT, točni, zanesljivi in posodobljeni. Za namene skladnosti s to uredbo lahko zavezanci sprejmejo postopke, ki omogočajo avtomatizirano sprejemanje posameznih odločitev, vključno z oblikovanjem profilov, kot je določeno v členu 22 Uredbe (EU) 2016/679. Pri tem bi se morale zahteve iz te uredbe za zaščito pravic oseb, za katere veljajo taki postopki, uporabljati poleg vseh drugih ustreznih zahtev, določenih v pravu Unije v zvezi z varstvom osebnih podatkov.

(151)

Bistveno je, da se uskladitev okvira za PPDFT z revidiranimi priporočili skupine FATF izvede ob doslednem upoštevanju prava Unije, zlasti kar zadeva pravo Unije o varstvu podatkov in varstvo temeljnih pravic, kot so določene v Listini. Določeni vidiki izvajanja okvira za PPDFT vključujejo zbiranje, analizo, shranjevanje in izmenjavo podatkov. Takšna obdelava osebnih podatkov bi morala ob doslednem spoštovanju temeljnih pravic biti dovoljena zgolj za namene iz te uredbe in za izvajanje skrbnega pregleda strank, stalno spremljanje, analizo in prijavljanje sumljivih transakcij, identifikacijo dejanskega lastnika pravne osebe ali pravne ureditve, identifikacijo politično izpostavljene osebe ter izmenjavo informacij med kreditnimi institucijami in finančnimi institucijami in drugimi zavezanci. Zbiranje in nadaljnja obdelava osebnih podatkov, ki ju izvajajo zavezanci, bi morala biti omejena na to, kar je nujno za namen izpolnjevanja zahtev glede PPDFT, osebni podatki pa se ne bi smeli nadalje obdelovati na način, ki ni skladen s tem namenom. Zlasti bi morala biti strogo prepovedana nadaljnja obdelava osebnih podatkov za komercialne namene.

(152)

Obdelava nekaterih vrst občutljivih podatkov, kot so opredeljeni v členu 9 Uredbe (EU) 2016/679, lahko povzroči tveganje za temeljne pravice in svoboščine posameznikov, na katere se nanašajo ti podatki. Da bi čim bolj zmanjšali tveganje, da bi obdelava takih podatkov s strani zavezancev privedla do diskriminatornih ali pristranskih rezultatov, ki bi negativno vplivali na stranko, kot je prekinitev ali zavrnitev sklenitve poslovnega odnosa, zavezanci ne bi smeli sprejemati odločitev zgolj na podlagi informacij, ki jih imajo v zvezi s posebnimi vrstami osebnih podatkov v smislu Uredbe (EU) 2016/679, če te informacije niso relevantne za tveganje pranja denarja in financiranja terorizma, ki ga predstavlja posamezna transakcija ali odnos. Podobno, da bi zagotovili, da intenzivnost skrbnega pregleda strank temelji na celostnem razumevanju tveganj, povezanih s stranko, zavezanci uporabe višje ali nižje ravni ukrepov skrbnega pregleda strank ne bi smeli utemeljiti zgolj na podlagi občutljivih podatkov, ki jih imajo o stranki.

(153)

Iz revidiranih priporočil skupine FATF je razvidno, da bi morali zavezanci, da bi lahko v celoti sodelovali in hitro izpolnjevali zahteve pristojnih organov po informacijah za namene preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja pranja denarja in financiranja terorizma, najmanj pet let hraniti potrebne informacije, pridobljene z ukrepi skrbnega pregleda strank, in evidence o transakcijah. Da bi se izognili različnim pristopom in izpolnili zahteve v zvezi z varstvom osebnih podatkov in pravne varnosti, bi bilo treba to obdobje hrambe določiti na pet let po zaključku poslovnega odnosa ali občasne transakcije. V nekaterih primerih pristojni organi ne morejo učinkovito izvajati svojih nalog, če se zadevne informacije, ki jih hranijo zavezanci, izbrišejo zaradi izteka obdobja hrambe. V takih primerih bi morali imeti pristojni organi možnost, da za vsak primer posebej od zavezancev zahtevajo, da hranijo informacije za daljše obdobje, ki pa ne bi smelo biti daljše od petih let.

(154)

Kadar se pojem pristojnih organov nanaša na preiskovalne organe in organe kazenskega pregona, bi ga bilo treba razlagati tako, da, kar zadeva države članice, vključene v okrepljeno sodelovanje v zvezi z ustanovitvijo EJT, vključuje Evropsko javno tožilstvo (EJT).

(155)

Razširjanje informacij s strani FIU ima ključno vlogo pri odkrivanju morebitnih kriminalnih dejavnosti, ki so v pristojnosti EJT ali Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) ali v zvezi s katerimi lahko Europol in Eurojust v zgodnji fazi zagotovita operativno podporo v skladu s svojimi pooblastili, ter lahko podpira hitre in učinkovite preiskave in pregon. Informacije, ki jih FIU posredujejo EJT in OLAF, bi morale vključevati razloge za sum, da bi lahko bilo ali da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki spada v pristojnost EJT oziroma OLAF, spremljati pa bi jih morale vse ustrezne informacije, ki jih ima FIU in ki lahko podpirajo ukrepe, vključno z ustreznimi finančnimi in upravnimi informacijami. Kadar EJT in OLAF od FIU zahtevata informacije, je enako pomembno, da lahko FIU izmenjajo vse informacije, ki jih imajo v zvezi z zadevo. EJT in OLAF bi morala v skladu z veljavnimi določbami iz njunih ustanovnih pravnih instrumentov FIU obvestiti o ukrepih, sprejetih v zvezi z informacijami, ki so bile sporočene, in o vseh ustreznih rezultatih.

(156)

Za zagotavljanje ustreznega in učinkovitega delovanja pravosodnega sistema v obdobju med začetkom veljavnosti in uporabo te uredbe ter da se omogoči njena nemotena interakcija z nacionalnim postopkovnim pravom, bi bilo treba informacije in dokumente v zvezi s tekočimi pravnimi postopki za namene preprečevanja, odkrivanja ali preiskovanja morebitnega pranja denarja ali financiranja terorizma, kadar ti postopki v državah članicah na datum začetka veljavnosti te uredbe še niso končani, hraniti petih let po tem datumu, to obdobje pa bi moralo biti mogoče podaljšati za nadaljnjih pet let.

(157)

Za osebne podatke, ki se obdelujejo za namen te uredbe, se uporabljajo pravice do dostopa do podatkov s strani posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki. Vendar bi dostop posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, do kakršne koli informacije v zvezi s prijavo sumljivih transakcij resno spodkopal učinkovitost boja proti pranju denarja in financiranju terorizma. Zato so lahko upravičene izjeme in omejitve te pravice v skladu s členom 23 Uredbe (EU) 2016/679. Posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, ima pravico zahtevati, da nadzorni organ iz člena 51 Uredbe (EU) 2016/679 preveri zakonitost obdelave, in ima pravico do uporabe pravnega sredstva iz člena 79 navedene uredbe. Navedeni organ lahko deluje tudi po uradni dolžnosti, kadar je to določeno v Uredbi (EU) 2016/679.Nadzorni organ bi moral imeti brez poseganja v omejitve pravice do dostopa možnost, da posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, obvesti o tem, da je opravil vsa potrebna preverjanja, in o rezultatih v zvezi z zakonitostjo zadevne obdelave.

(158)

Zavezanci lahko uporabijo storitve drugih zasebnih upravljavcev. Vendar bi se moral okvir za PPDFT uporabljati le za zavezance, zavezanci pa bi morali biti še naprej v celoti odgovorni za zagotavljanje skladnosti z zahtevami glede PPDFT. Da bi se zagotovila pravna varnost in preprečilo, da bi bile nekatere storitve nenamerno zajete v področje uporabe te uredbe, je treba pojasniti, da osebe, ki zgolj spreminjajo dokumente v papirni obliki v elektronske podatke in delujejo v okviru pogodbe z zavezancem, ter osebe, ki kreditnim institucijam ali finančnim institucijam zagotavljajo le sisteme sporočil, druge podporne sisteme za posredovanje denarnih sredstev, kot so opredeljena v členu 4, točka (25) Direktive (EU) 2015/2366, ali klirinške sisteme in sisteme poravnave, ne spadajo na področje uporabe te uredbe.

(159)

Zavezanci bi morali pridobiti in imeti na voljo ustrezne in točne informacije o dejanskem lastništvu pravnih oseb in nadzoru nad njimi. Ker prinosniške delnice podeljujejo lastništvo osebi, ki poseduje potrdilo o prinosniških delnicah, omogočajo, da ostane dejanski lastnik anonimen. Da bi se zagotovilo, da se take delnice ne zlorabljajo za pranje denarja ali financiranje terorizma, bi morale družbe, razen tistih, katerih vrednostni papirji kotirajo na reguliranem trgu ali katerih delnice so izdane kot posredniški vrednostni papirji, vse prinosniške delnice pretvoriti v imenske delnice, jih imobilizirati ali deponirati v finančni instituciji. Poleg tega bi morala biti na prinositelja izdana potrdila o lastniškem upravičenju do delnic dovoljena le v posredniški obliki.

(160)

Kriptosredstva so zaradi anonimnosti izpostavljena tveganjem zlorabe v nezakonite namene. Anonimni računi kriptosredstev in drugi anonimizirani instrumenti ne omogočajo sledljivosti prenosov kriptosredstev, hkrati pa otežujejo identifikacijo povezanih transakcij, ki lahko vzbujajo sum, ali uporabo ustrezne ravni skrbnega pregleda strank. Da bi se zagotovila učinkovita uporaba zahtev glede PPDFT v zvezi s kriptosredstvi, je treba ponudnikom storitev v zvezi s kriptosredstvi prepovedati zagotavljanje in skrbništvo anonimnih računov kriptosredstev ali računov, ki omogočajo anonimizacijo ali povečano prikrivanje transakcij s strani ponudnikov storitev v zvezi s kriptosredstvi, med drugim s kovanci, ki povečujejo anonimnost. Prepoved ne velja za ponudnike strojne in programske opreme ali ponudnike denarnic brez gostitelja, če nimajo dostopa do zadevnih denarnic za kriptosredstva ali nadzora nad njimi.

(161)

Uporaba velikih gotovinskih plačil je zelo izpostavljena tveganju pranja denarja in financiranja terorizma; to tveganje ni dovolj zmanjšano z zahtevo, da morajo za osebe, ki trgujejo z blagom veljati pravila o preprečevanju pranja denarja, kadar izvajajo ali prejemajo gotovinska plačila v višini 10 000 EUR ali več. Hkrati različni pristopi v državah članicah spodkopavajo enake konkurenčne pogoje na notranjem trgu v škodo podjetjem v državah članicah s strožjim nadzorom. Zato je treba na ravni Unije velika gotovinska plačila omejiti na 10 000 EUR. Državam članicam bi bilo treba omogočiti sprejetje nižjih pragov in dodatnih strožjih določb, če s tem uresničujejo legitimne cilje v javnem interesu. Glede na to, da okvir za PPDFT temelji na ureditvi poslovnega gospodarstva, se omejitev ne bi smela uporabljati za plačila med fizičnimi osebami, ki ne delujejo v poklicni vlogi. Poleg tega bi bilo treba iz uporabe omejitve izvzeti tudi plačila ali depozite, izvršene v prostorih kreditnih institucij, plačilnih institucij ali institucij za izdajo elektronskega denarja, da bi zagotovili, da z omejitvijo na ravni Unije ne bi nenamerno ovirali oseb, ki ne uporabljajo bančnih storitev, pri izvajanju plačil ali nimajo dostopa do njih ali podjetij pri polaganju dohodka iz njihovih dejavnosti na njihove račune.

(162)

Gotovinska plačila ali depoziti, izvršeni v prostorih kreditnih institucij, ponudnikov plačilnih storitev in ponudnikov elektronskega denarja, ki presegajo prag za velika gotovinska plačila, ne bi smeli avtomatično šteti za kazalnik ali podlago za sum, da gre za pranje denarja, s tem povezana predhodna kazniva dejanja ali financiranje terorizma. Poročanje o takih transakcijah FIU omogoča, da oceni in opredeli vzorce pri gibanju gotovine in čeprav take informacije prispevajo k operativnim ali strateškim analizam FIU, se zaradi narave takih razkritij, ki temeljijo na pragih, razlikuje od poročil o sumljivih transakcijah. V ta namen razkritja na podlagi pragov ne nadomeščajo zahteve po prijavi sumljivih transakcij ali uporabi ukrepov poglobljenega skrbnega pregleda v primerih višjega tveganja. FIU bi morale imeti možnost, da zahtevajo, da se poročila pripravijo v določenem roku, kar lahko vključuje redno predložitev na zbirni osnovi.

(163)

V nekaterih primerih lahko višja sila, na primer zaradi naravnih nesreč, povzroči splošno izgubo dostopa do negotovinskih plačilnih mehanizmov. V takih primerih bi morale imeti države članice možnost, da začasno ne uporabljajo omejitve za velika gotovinska plačila. Taka začasna neuporaba je izreden ukrep, ki bi ga bilo treba uporabljati le, kadar je to potrebno kot odziv na izjemne, ustrezno utemeljene okoliščine. Nezmožnost dostopa do finančnih storitev ni veljaven razlog za začasno neuporabo omejitve, kadar je to mogoče pripisati temu, da država članica potrošnikom ni zagotovila dostopa do finančne infrastrukture na svojem celotnem ozemlju.

(164)

Komisija bi morala oceniti stroške, koristi in učinke prilagoditve omejitve za velika gotovinska plačila na ravni Unije, da bi še bolj izenačila konkurenčne pogoje za podjetja in za storilce kaznivih dejanj zmanjšala priložnosti, da uporabljajo gotovino za pranje denarja. Pri tej oceni bi bilo treba upoštevati zlasti najustreznejšo raven za harmonizirano omejitev gotovinskih plačil na ravni Unije glede na sedanje obstoječe omejitve, ki veljajo za gotovinska plačila v velikem številu držav članic, izvršljivost take omejitve na ravni Unije ter vpliv take omejitve na status zakonitega plačilnega sredstva eura.

(165)

Komisija bi morala oceniti tudi stroške, koristi in učinke znižanja 25-odstotnega praga za identifikacijo dejanskih lastnikov, kadar se nadzor izvršuje prek lastniškega deleža. Pri tej oceni bi bilo treba upoštevati zlasti izkušnje, pridobljene v državah članicah ali tretjih državah, ki so uvedle nižje prage.

(166)

Tveganja, povezana z blagom visoke vrednosti, se lahko razširijo tudi na drugo, enostavno prenosljivo blago, kot so oblačila in oblačilni dodatki. Komisija bi zato morala oceniti, ali bi bilo treba razširiti področje uporabe pojma zavezancev, da bi vključeval osebe, ki trgujejo s takim blagom visoke vrednosti. Poleg tega bi Komisija glede na to, da se s to uredbo prvič na ravni Unije za določeno blago visoke vrednosti uvaja obveznost razkritja na podlagi praga, morala na podlagi izkušenj, pridobljenih v zvezi z izvajanjem te uredbe, oceniti, ali bi bilo treba področje uporabe glede blaga, za katerega velja obveznost razkritja na podlagi praga, razširiti in uskladiti obliko takih razkritij glede na uporabo razkritij na podlagi praga s strani FIU. Glede na tveganja, povezana z blagom visoke vrednosti na območjih proste trgovine, bi morala Komisija prav tako oceniti, ali bi bilo treba razširiti obseg informacij, ki jih morajo sporočati gospodarski subjekti, ki trgujejo z blagom visoke vrednosti in ga skladiščijo na teh območjih proste trgovine.

(167)

Za zagotovitev dosledne uporabe zahtev glede PPDFT bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi z opredelitvijo tretjih držav z visokim tveganjem, tretjih držav s pomanjkljivo skladnostjo in tretjih držav, ki predstavljajo konkretno in resno grožnjo finančnemu sistemu Unije, ter opredelitvijo protiukrepov ali posebnih ukrepov poglobljenega skrbnega pregleda za zmanjšanje tveganj, ki izhajajo iz takih tretjih držav; opredelitvijo dodatnih primerov višjega tveganja, ki vpliva na Unijo in s tem povezanih ukrepov poglobljenega skrbnega pregleda; opredelitvijo skupnih dodatnih kategorij vidnih javnih položajev; opredelitvijo kategorij gospodarskih subjektov, ki so povezani z višjimi tveganji, in s tem povezanimi nižjimi pragi za namene ugotavljanja dejanskega lastništva prek lastniškega deleža; opredelitvijo kategorij kršitev zahtev glede preglednosti dejanskega lastništva, ki se kaznujejo in zanje odgovorne osebe, kazalniki za razvrstitev stopnje resnosti teh kršitev in merila, ki jih je treba upoštevati pri določanju stopnje kazni. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (29). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov, Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se lahko sistematično udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki se nanašajo na pripravo delegiranih aktov.

(168)

Na Komisijo bilo treba prenesti tudi pooblastila za sprejetje regulativnih tehničnih standardov, ki jih je razvil organ AMLA in ki določajo minimalne zahteve glede politik, postopkov in kontrol na ravni skupine, vključno z minimalnimi standardi za izmenjavo informacij, merili za opredelitev obvladujočega podjetja in pogoje, pod katerimi se od struktur, ki imajo skupno lastništvo, vodstvo ali nadzor nad zagotavljanjem skladnosti s predpisi, zahteva uporaba politik, postopkov in kontrol na ravni skupine; določitev vrste dodatnih ukrepov, vključno z minimalnimi ukrepi, ki jih morajo sprejeti skupine, kadar pravo tretjih držav ne dovoljuje izvajanja politik, postopkov in kontrol na ravni skupine ter dodatnih nadzornih ukrepov; opredelitev zavezancev, sektorjev in transakcij, povezanih z višjim tveganjem in izvajanjem občasnih transakcij nizke vrednosti, povezanih vrednosti, meril za opredelitev občasnih transakcij in poslovnega odnosa in meril za opredelitev povezane transakcije za namene izvajanja skrbnega pregleda strank, ter opredelitev informacij, potrebnih za izvajanje skrbnega pregleda strank. Komisija bi morala te izvedbene tehnične standarde sprejeti z delegiranimi akti na podlagi člena 290 PDEU in v skladu s členom 49 Uredbe (EU) 2024/1620.

(169)

Za zagotovitev enotnih pogojev za izvajanje te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za določanje metodologije za opredelitev tretjih držav, ki predstavljajo konkretno in resno grožnjo za finančni sistem Unije; določitev oblike za pripravo in sporočanje seznamov vidnih javnih položajev v državah članicah, in opredelitev vrst pravnih subjektov in vrst pravnih ureditev, podobnih izrecnim skladom, ki jih ureja pravo držav članic. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (30). Na Komisijo bi bilo treba prenesti tudi izvedbena pooblastila za odločanje o odpravi posebnih dodatnih nacionalnih protiukrepov.

(170)

Na Komisijo bi bilo treba prenesti tudi pooblastila za sprejetje izvedbenih tehničnih standardov, ki jih je razvil organ AMLA, v katerih se določi oblika, ki jo je treba uporabljati za poročanje o sumih in zagotavljanje evidenc transakcij, ter oblika, ki jo morajo FIU uporabljati za sporočanje informacij EJT. Komisija bi morala te izvedbene tehnične standarde sprejeti z izvedbenimi akti na podlagi člena 291 PDEU in v skladu s členom 53 Uredbe (EU) 2024/1620.

(171)

Ta uredba spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, priznana v Listini, zlasti pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, pravico do varstva osebnih podatkov ter svobodo gospodarske pobude.

(172)

V skladu s členom 21 Listine, ki prepoveduje vsakršno diskriminacijo na kakršni koli podlagi, bi morali zavezanci ocene tveganj v okviru skrbnega pregleda strank izvajati brez diskriminacije.

(173)

Komisija bi morala pri pripravi poročila o oceni izvajanja te uredbe skrbno upoštevati spoštovanje temeljnih pravic in načel, priznanih v Listini.

(174)

Ker cilja te uredbe, in sicer preprečevanja uporabe finančnega sistema Unije za pranje denarja in financiranje terorizma, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se ta cilj zaradi obsega ali učinkov predlaganega ukrepa lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 PEU. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(175)

V skladu s členom 42(1) Uredbe (EU) 2018/1725 je bilo opravljeno posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov, ki je svoje mnenje podal 22. septembra 2021 (31) –