DIREKTIVA (EU) 2024/1640 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 31. maja 2024 o mehanizmih, ki jih morajo vzpostaviti države članice za preprečevanje uporabe finančnega sistema za pranje denarja ali financiranje terorizma, spremembi Direktive (EU) 2019/1937 ter spremembi in razveljavitvi Direktive (EU) 2015/849 (Besedilo velja za EGP)

(1)

Direktiva (EU) 2015/849 Evropskega parlamenta in Sveta (4) je glavni pravni instrument pri preprečevanju uporabe finančnega sistema Unije za pranje denarja in financiranje terorizma. Navedena direktiva določa celovit pravni okvir, ki je bil z Direktivo (EU) 2018/843 Evropskega parlamenta in Sveta (5) nadalje okrepljen z obravnavanjem nastajajočih tveganj in večjo preglednostjo dejanskega lastništva. Ne glede dosežke v okviru tega pravnega okvira pa so izkušnje pokazale, da bi bilo treba Direktivo (EU) 2015/849 še izboljšati, da bi se ustrezno zmanjšala tveganja in učinkovito odkrili poskusi kaznivih dejanj zlorabe finančnega sistema Unije v nezakonite namene ter dodatno okrepila celovitost notranjega trga.

(2)

Od začetka veljavnosti Direktive (EU) 2015/849 so bila opredeljena številna področja, na katerih bi bile potrebne spremembe, da bi se zagotovili potrebni odpornost in zmogljivost finančnega sistema Unije za preprečevanje pranja denarja in financiranje terorizma.

(3)

Pri izvajanju Direktive (EU) 2015/849 je bilo ugotovljeno, da so v praksah in pristopih pristojnih organov po vsej Uniji pomembne razlike ter da ni dovolj učinkovitih ureditev za čezmejno sodelovanje. Zato je primerno določiti jasnejše zahteve, ki bi morale prispevati k nemotenemu sodelovanju po vsej Uniji, državam članicam pa omogočiti, da upoštevajo posebnosti svojih nacionalnih sistemov.

(4)

Ta direktiva je del celovitega svežnja, katerega namen je okrepiti okvir Unije za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma (PPDFT). Ta direktiva bo skupaj z uredbami (EU) 2023/1113 (6), (EU) 2024/1624 (7) in (EU) 2024/1620 (8) Evropskega parlamenta in Sveta sestavljala pravni okvir, ki bo urejal zahteve glede PPDFT, ki jih bodo morali izpolnjevati zavezanci, in podpiral institucionalni okvir Unije za PPDFT, vključno z ustanovitvijo Organa za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma (v nadaljnjem besedilu: organ AMLA).

(5)

Pranje denarja in financiranje terorizma se pogosto izvajata na mednarodni ravni. Ukrepi, sprejeti na ravni Unije, ki ne bi upoštevali mednarodnega usklajevanja in sodelovanja, bi imeli zelo omejene učinke. Ukrepi, ki jih Unija sprejme na tem področju, bi morali biti zato združljivi z drugimi ukrepi, sprejetimi na mednarodni ravni, in biti vsaj tako strogi. Pri ukrepih Unije bi bilo treba še naprej upoštevati zlasti priporočila Projektne skupine za finančno ukrepanje (v nadaljnjem besedilu: skupina FATF) in instrumente drugih mednarodnih organov, dejavnih na področju boja proti pranju denarja in financiranju terorizma. Zaradi večje učinkovitosti boja proti pranju denarja in financiranju terorizma bi bilo treba zadevne pravne akte Unije, po potrebi, uskladiti z mednarodnimi standardi za preprečevanje pranja denarja ter financiranja terorizma in širjenja orožja, ki jih je skupina FATF sprejela februarja 2012 (v nadaljnjem besedilu: revidirana priporočila skupine FATF) in naknadnimi spremembami navedenih standardov.

(6)

Posebne grožnje in tveganja pranja denarja in financiranja terorizma ter ranljivosti za ti dejavnosti, ki vplivajo na določene gospodarske sektorje na nacionalni ravni, zmanjšujejo zmožnost držav članic, da bi prispevale k trdnosti in celovitosti finančnega sistema Unije. Zato je primerno, da se lahko države članice ob prepoznavi takih sektorjev in posebnih tveganj odločijo, da bodo zahteve glede PPDFT uporabile za dodatne sektorje in ne le za tiste, zajete z Uredbo (EU) 2024/1624. Komisija bi morala imeti možnost, da ob pomoči organa AMLA zaradi ohranjanja učinkovitosti notranjega trga in sistema Unije na področju PPDFT oceni, ali je nameravana uporaba zahtev glede PPDFT s strani držav članic upravičena za dodatne sektorje. V primerih, kadar bi bil najboljši interes Unije glede posebnih sektorjev dosežen z ukrepanjem na ravni Unije, bi morala Komisija državo članico, ki namerava za navedene sektorje uporabljati zahteve glede PPDFT obvestiti, da namerava namesto tega ukrepati na ravni Unije, države članice pa bi se morale vzdržati sprejemanja nameravanih nacionalnih ukrepov, razen če so navedeni ukrepi namenjeni odpravljanju izrednih tveganj.

(7)

Za nekatere kategorije zavezancev veljajo zahteve glede dovoljenj in regulativne zahteve za opravljanje njihovih storitev, medtem ko za druge kategorije izvajalcev dejavnosti dostop do poklica ni reguliran. Ne glede na to, kateri okvir se uporablja za opravljanje poklica ali dejavnosti, vsi zavezanci delujejo kot varuhi finančnega sistema Unije in morajo za izpolnitev te naloge razviti posebne spretnosti na področju PPDFT. Države članice bi morale razmisliti o usposabljanjih za osebe, ki želijo opravljati poklice s področja dejavnosti teh zavezancev, da bi jim omogočile opravljanje njihovih nalog. Države članice bi lahko na primer razmislile o tem, da bi v ponudbo študijev, povezano z navedenimi poklici, vključile tudi tečaje na področju PPDFT, ali da bi se povezale s poklicnimi združenji za usposabljanje začetnikov v teh poklicih.

(8)

Kadar za zavezance ne veljajo posebne zahteve glede dovoljenj ali registracije, bi morale imeti države članice vzpostavljene sisteme, ki nadzornikom omogočajo, da natančno poznajo obseg svoje nadzorne populacije, s čimer lahko v katerem koli trenutku zagotovijo ustrezen nadzor nad takimi zavezanci. To ne pomeni, da morajo uvesti posebne zahteve glede registracije na področju PPDFT, kadar to ni potrebno za identifikacijo zavezancev, na primer kadar registracija za namene DDV omogoča identifikacijo gospodarskih subjektov, ki izvajajo dejavnosti v okviru področja uporabe zahtev glede PPDFT.

(9)

Nadzorniki bi morali v primeru menjalnic, družb, ki unovčujejo čeke, ponudnikov storitev za sklade ali družbe in ponudnikov storitev iger na srečo ter mešanih finančnih holdingov zagotoviti, da imajo osebe, ki dejansko vodijo posle takih subjektov, in njihovi dejanski lastniki dober ugled in da ravnajo odkrito in pošteno ter imajo znanje in strokovne izkušnje, potrebne za opravljanje funkcij. V merilih za ugotovitev, ali oseba izpolnjuje navedene zahteve, bi morala biti izražena vsaj potreba po zaščiti takih subjektov pred tem, da bi jih vodstvo ali dejanski lastniki zlorabili v kriminalne namene. Za spodbujanje skupnega pristopa nadzornikov k preverjanju, ali vodstvo in dejanski lastniki zavezancev izpolnjujejo navedene zahteve, bi moral organ AMLA izdati smernice glede meril za oceno dobrega ugleda, odkritosti in poštenosti ter meril za oceno znanja in strokovnih izkušenj.

(10)

Vsaka izmenjava informacij o kazenskih obsodbah za namene ocenjevanja primernosti oseb, ki so na vodstvenem položaju pri zavezancih ali ki te subjekte kako drugače nadzorujejo, bi morala biti izvedena v skladu z Okvirnim sklepom Sveta 2009/315/PNZ (9) in Sklepom Sveta 2009/316/PNZ (10). Poleg tega bi morali imeti nadzorniki možnost dostopa do vseh informacij, potrebnih za preverjanje znanja in strokovnih izkušenj članov višjega vodstva, ter tudi dobrega ugleda, odkritosti in poštenosti teh članov in dejanskih lastnikov zavezanca, vključno z informacijami, ki so na voljo prek zanesljivih in neodvisnih virov.

(11)

Sheme prebivanja za vlagatelje predstavljajo tveganja in ranljivosti, predvsem v zvezi s pranjem denarja, izogibanjem omejevalnim ukrepom Unije, korupcijo in davčnimi utajami, ki bi lahko ne nazadnje privedli do določenih tveganj za varnost Unije. Pomanjkljivosti v operacijah nekaterih programov, na primer odsotnost postopkov obvladovanja tveganj ali nezadostno izvajanje teh postopkov, lahko ustvarijo priložnosti za korupcijo, medtem ko lahko šibka ali nedosledna izvedba preverjanja izvora sredstev in izvora premoženja prosilcev privede do višjih tveganj, in sicer da bi prosilci take sheme izkoristili za kriminalne namene in z namenom legitimizacije sredstev, pridobljenih na nezakonite načine. Da tveganja, ki izhajajo iz operacij takih shem, ne bi vplivala na finančni sistem Unije, bi morale države članice, katerih nacionalno pravo omogoča dodelitev pravic do prebivanja v zameno za kakršne koli naložbe, uvesti ukrepe za zmanjšanje tveganj povezanih s pranjem denarja, s tem povezanih predhodnih kaznivih dejanj in financiranja terorizma. Taki ukrepi bi morali vključevati ustrezen postopek obvladovanja tveganj, med drugim z učinkovitim spremljanjem njegovega izvajanja, pregledi profila prosilcev, vključno s pridobivanjem informacij o njihovemu izvoru sredstev in izvoru premoženja ter preverjanjem informacij o prosilcih glede na informacije, ki jih hranijo pristojni organi.

(12)

Komisija je primerno usposobljena za proučitev posebnih čezmejnih groženj, ki bi lahko vplivale na notranji trg ter jih posamezne države članice ne morejo prepoznati in učinkovito preprečevati. Zato bi ji bilo treba zaupati odgovornost za usklajevanje ocen tveganj, povezanih s čezmejnimi dejavnostmi. Da bi bil postopek ocene tveganj učinkovit, je bistvena vključitev ustreznih strokovnjakov, kot so predstavniki skupine strokovnjakov za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, finančnoobveščevalnih enot (v nadaljnjem besedilu: FIU) ter po potrebi drugih organov na ravni Unije, vključno z organom AMLA. Pomemben vir informacij za ta postopek so tudi ocene tveganj in izkušnje na nacionalni ravni. Komisija v tako oceno čezmejnih tveganj ne bi smela vključiti obdelave osebnih podatkov. V vsakem primeru pa bi morali biti podatki popolnoma anonimizirani. Nadzorni organi Unije in nacionalni nadzorni organi za varstvo podatkov bi morali biti vključeni le, če ocena tveganja pranja denarja in financiranja terorizma vpliva na zasebnost posameznikov in varstvo njihovih osebnih podatkov. Za čim večje sinergije med ocenjevanjem tveganj na ravni Unije in nacionalni ravni bi si morale Komisija in države članice prizadevati za uporabo usklajenih metodologij.

(13)

Ugotovitve iz ocene tveganja na ravni Unije lahko pristojnim organom in zavezancem pomagajo prepoznati, razumeti, upravljati in zmanjšati tveganja pranja denarja in financiranja terorizma ter tveganja neizvajanja ciljno usmerjenih finančnih sankcij in izogibanja tem sankcijam. Zato je pomembno, da se ugotovitve iz ocene tveganja objavijo.

(14)

Države članice so še vedno najprimernejše za to, da prepoznajo, ocenijo in razumejo način za zmanjšanje tveganj pranja denarja in financiranja terorizma, ki vpliva neposredno nanje, ter se o njem odločajo. Zato bi morala vsaka država članica narediti ustrezne korake, da bi ustrezno prepoznala, ocenila in razumela tveganja pranja denarja in financiranja terorizma ter tveganja neizvajanja ciljno usmerjenih finančnih sankcij in izogibanja tem sankcijam in da bi opredelila usklajeno nacionalno strategijo za uvedbo ukrepov za zmanjšanje navedenih tveganj. Take nacionalne ocene tveganja bi morale zajemati opis institucionalne strukture in splošnih postopkov ureditve za PPDFT držav članic, pa tudi dodeljenih človeških in finančnih virov, če so te informacije na voljo. Države članice bi morale za stalno razumevanje tveganj redno posodabljati svoje nacionalne ocene tveganja ter bi morale imeti tudi možnost, da jih dopolnijo s ciljno usmerjenimi posodobitvami in ocenami tveganj, povezanih z določenimi sektorji, produkti ali storitvami.

(15)

Pravni subjekti in pravne ureditve lahko storilcem kaznivih dejanj ponudijo možnosti, da se skrijejo za krinko legitimnosti in jih zlorabijo za pranje nezakonito pridobljene premoženjske koristi, bodisi doma bodisi čezmejno. Za zmanjšanje teh tveganj je pomembno, da države članice razumejo tveganja, povezana s pravnimi subjekti in pravnimi ureditvami na njihovem ozemlju, bodisi zato, ker imajo subjekti tam sedež, bodisi zato, ker imajo skrbniki izrecnih skladov ali osebe na enakovrednih položajih v podobnih pravnih ureditvah tam sedež, tam prebivajo ali pa od tod upravljajo pravno ureditev. V primeru pravnih ureditev je glede na pravico ustanovitelja do izbire prava, ki se uporablja za ureditev, enako pomembno, da države članice razumejo tveganja, povezana s pravnimi ureditvami, ki jih je mogoče vzpostaviti v skladu z njihovim pravom, ne glede na to, ali jih izrecno urejajo njihovi zakoni ali pa njihova vzpostavitev izhaja iz pogodbene svobode strank in jo priznavajo nacionalna sodišča.

(16)

Glede na integrirano naravo mednarodnega finančnega sistema in odprtost gospodarstva Unije se tveganja, povezana s pravnimi subjekti in pravnimi ureditvami, širijo zunaj okvira tveganj na ozemlju Unije. Zato je pomembno, da Unija in njene države članice razumejo izpostavljenost tveganjem, ki izhajajo iz tujih pravnih subjektov in tujih pravnih ureditev. Ni potrebno, da take ocene tveganj obravnavajo vsak posamezni tuj pravni subjekt ali tujo pravno ureditev, ki je dovolj povezana z Unijo, bodisi zaradi pridobitve nepremičnin ali dodelitve pogodb po postopku za oddajo javnega naročila bodisi zaradi transakcij z zavezanci, ki pravnemu subjektu ali pravni ureditvi omogočajo dostop do finančnega sistema in gospodarstva Unije. Vendar bi morala ocena tveganja Uniji in njenim državam članicam omogočiti, da razumejo, katere vrste tujih pravnih subjektov in tujih pravnih ureditev imajo tak dostop do finančnega sistema in gospodarstva Unije ter katere vrste tveganj so povezane s tem dostopom.

(17)

Rezultati ocen tveganja bi morali biti pravočasno na voljo zavezancem, da bi lahko prepoznali, razumeli, obvladali in zmanjšali tveganja, ki so jim izpostavljeni. Ti rezultati se lahko posredujejo v obliki povzetka, ki je na voljo tudi javnosti, in ne bi smeli vključevati zaupnih informacij ali osebnih podatkov.

(18)

Za še boljše prepoznavanje, razumevanje, obvladovanje in zmanjšanje tveganj na ravni Unije bi morale države članice poleg tega druga drugi, Komisiji in organu AMLA omogočiti dostop do rezultatov ocen tveganj. Zaupne informacije ali osebni podatki ne bi smeli biti vključeni v navedene prenose informacij, razen če je to nujno potrebno za izvajanje nalog na področju PPDFT.

(19)

Države članice bi morale za učinkovito zmanjšanje tveganj, prepoznanih v okviru nacionalne ocene tveganja, zagotoviti dosledno ukrepanje na nacionalni ravni z imenovanjem organa za usklajevanje nacionalnega odziva ali z vzpostavitvijo mehanizma v ta namen. Države članice bi morale zagotoviti, da ima imenovani organ ali vzpostavljeni mehanizem zadostna pooblastila in vire za učinkovito izvajanje te naloge in za zagotavljanje ustreznih odzivov na prepoznana tveganja.

(20)

Da bi lahko države članice presojale učinkovitost svojih sistemov za preprečevanje pranja denarja in financiranje terorizma, bi morale ohranjati in izboljšati kakovost ustreznih statističnih podatkov. Komisija in organ AMLA bi morala za nadaljnje izboljšanje kakovosti in usklajenosti statističnih podatkov, zbranih na ravni Unije, po vsej Uniji spremljati stanje na področju boja proti pranju denarja in financiranju terorizma ter objavljati redne preglede.

(21)

Skupina FATF je razvila standarde, ki jih morajo jurisdikcije upoštevati pri prepoznavi in oceni tveganja morebitnega neizvajanja ciljno usmerjenih finančnih sankcij, povezanih s financiranjem širjenja orožja, ali izogibanja tem sankcijam ter pri ukrepanju za zmanjšanje navedenih tveganj. Ti novi standardi, ki jih je uvedla skupina FATF, ne nadomeščajo ali spodkopavajo veljavnih strogih zahtev, v skladu s katerimi morajo države izvajati ciljno usmerjene finančne sankcije, da bi spoštovale ustrezne resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov o preprečevanju, zatiranju in prekinitvi širjenja orožja za množično uničevanje in njegovega financiranja. Navedene veljavne obveznosti, kot se izvajajo na ravni Unije s sklepoma Sveta 2010/413/SZVP (11) in (SZVP) 2016/849 (12) ter uredbama Sveta (EU) št. 267/2012 (13) in (EU) 2017/1509 (14), ostajajo zavezujoče za vse pravne in fizične osebe v Uniji. Glede na posebna tveganja zaradi neizvajanja ciljno usmerjenih finančnih sankcij in izogibanja tem sankcijam, ki jim je izpostavljena Unija, je primerno, da se ocena tveganj razširi na vse ciljno usmerjene finančne sankcije, ki so bile sprejete na ravni Unije. Narava ukrepov PPDFT, ki upoštevajo tveganje in so povezani s ciljno usmerjenimi finančnimi sankcijami, ne odpravlja na pravilih temelječe obveznosti zamrznitve sredstev in prepovedi dajanja na voljo finančnih ali drugih sredstev osebam ali subjektom, uvrščenim na seznam, ki velja za vse fizične ali pravne osebe v Uniji.

(22)

S to direktivo bi morale biti zaradi upoštevanja razvoja dogodkov na mednarodni ravni, predvsem revidiranih priporočil skupine FATF, in zagotovitve celovitega okvira za izvajanje ciljno usmerjenih finančnih sankcij uvedene zahteve, da se prepoznajo, razumejo, upravljajo in zmanjšajo tveganja neizvajanja ciljno usmerjenih finančnih sankcij ali izogibanja tem sankcijam na ravni Unije in držav članic.

(23)

Pri preprečevanju zlorab pravnih subjektov ter pravnih ureditev so bistvenega pomena osrednji registri informacij o dejanskem lastništvu (v nadaljnjem besedilu: osrednji registri). Zato bi morale države članice poskrbeti, da se informacije o dejanskem lastništvu pravnih subjektov in pravnih ureditev, informacije o nominalnih ureditvah ter informacije o tujih pravnih subjektih in tujih pravnih ureditvah hranijo v osrednjem registru. Da bi bili osrednji registri zlahka dostopni in bi vsebovali visokokakovostne podatke, bi bilo treba uvesti dosledna pravila o zbiranju in hrambi teh informacij v registrih. Informacije v osrednjih registrih bi morale biti dostopne v lahko uporabni in strojno berljivi obliki.

(24)

Zaradi večje preglednosti bi morale države članice, da bi preprečile zlorabe pravnih subjektov, zagotoviti, da se informacije o dejanskem lastništvu ob doslednem spoštovanju prava Unije evidentirajo v osrednjem registru, ki se nahaja zunaj pravnega subjekta. V ta namen bi morale uporabljati osrednjo podatkovno zbirko za zbiranje informacij o dejanskem lastništvu ali poslovni register ali kateri koli drug osrednji register. Države članice se lahko odločijo, da so za vnašanje določenih informacij v osrednji register odgovorni zavezanci. Zagotoviti bi morale, da so te informacije v vseh primerih na voljo pristojnim organom in da se posredujejo zavezancem, ko ti izvajajo ukrepe skrbnega pregleda strank.

(25)

Informacije o dejanskem lastništvu izrecnih skladov in podobnih pravnih ureditev se registrirajo tam, kjer imajo sedež ali kjer prebivajo skrbniki in osebe z enakovrednim položajem v podobnih pravnih ureditvah, ali pa tam, kjer se upravlja pravna ureditev. Za zagotovitev učinkovitega spremljanja in registracije informacij o dejanskem lastništvu izrecnih skladov in podobnih pravnih ureditev je potrebno tudi sodelovanje med državami članicami. Če bi se registri dejanskih lastnikov izrecnih skladov in podobnih pravnih ureditev držav članic povezali, bi morale biti te informacije dostopne, izogniti pa bi se morali tudi večkratnim registracijam istih izrecnih skladov in podobnih pravnih ureditev v Uniji.

(26)

Pravočasen dostop do informacij o dejanskem lastništvu bi bilo treba zagotoviti tako, da bi se izognili vsakršnemu tveganju razkritja informacij zadevnemu pravnemu subjektu, skrbniku ali osebi na enakovrednem položaju.

(27)

Za vse ustrezne organe in druge osebe, ki jim je dovoljen dostop do navedenih podatkov, in za sprejemanje veljavnih, zakonitih odločitev na podlagi teh podatkov je bistveno, da so podatki, vključeni v osrednje registre, točni. Zato bi morale države članice poskrbeti, da subjekti, pristojni za osrednje registre v razumnem času po predložitvi informacij o dejanskem lastništvu in nato redno preverjajo, ali so predložene informacije ustrezne, točne in posodobljene. Zagotoviti bi morale, da lahko subjekti, pristojni za osrednje registre, zahtevajo kakršne koli informacije, ki jih potrebujejo za preverjanje informacij o dejanskem lastništvu in informacij o nominalno imenovanih osebah, pa tudi preverjanje primerov, v katerih dejanski lastnik ali lastniki ne obstajajo oziroma jih ni bilo mogoče določiti. V teh primerih bi bilo treba informacijam, ki so bile sporočene v osrednji register, priložiti utemeljitev, vključno z vsemi ustreznimi dokazili, da bi bilo mogoče v registru ugotoviti, ali so informacije resnične. Poleg tega bi morale subjektom, pristojnim za osrednje registre, priskrbeti ustrezna orodja za izvajanje preverjanj, vključno s samodejnimi preverjanji, in sicer tako, da se varujejo temeljne pravice in preprečijo diskriminatorni rezultati.

(28)

Pomembno je, da države članice subjektom, pristojnim za osrednje registre, zaupajo zadostna pooblastila in zagotovijo vire za preverjanje dejanskega lastništva in verodostojnosti zagotovljenih informacij ter za prijavo kakršnega koli suma njihovim FIU. Taka pooblastila bi morala vključevati pooblastilo za izvajanje inšpekcijskih pregledov v poslovnih prostorih pravnih subjektov in zavezancev, ki delujejo kot skrbniki izrecnih skladov ali osebe na enakovrednih položajih v podobnih pravnih ureditvah, ne glede na to, ali te inšpekcijske preglede izvajajo subjekti, pristojni za upravljanje osrednjih registrov, ali drugi organi v njihovem imenu. Države članice bi morale zagotoviti uporabo ustreznih jamstev, kadar so navedeni skrbniki ali osebe na enakovrednem položaju v podobni pravni ureditvi pravni strokovnjaki ali kadar imajo svoje poslovne prostore ali statutarni sedež na istem mestu kot svoje zasebno prebivališče. Taka pooblastila bi bilo treba razširiti na predstavnike tujih pravnih subjektov in tujih pravnih ureditev v Uniji, kadar imajo navedeni pravni subjekti in ureditve statutarne sedeže ali predstavnike v Uniji.

(29)

Kadar subjekt, pristojen za osrednji register, na podlagi preverjanja informacij o dejanskem lastništvu ugotovi nedoslednosti ali napake v teh informacijah ali kadar te informacije kako drugače ne izpolnjujejo zahtev, bi moral imeti možnost, da zadrži ali začasno prekliče dokazilo o registraciji v osrednjem registru, dokler se pomanjkljivosti ne odpravijo.

(30)

Subjekti, pristojni za osrednje registre, bi morali svoje naloge opravljati, ne da bi bili izpostavljeni neprimernim vplivom, med drugim neprimernim vplivom politike ali industrije, kar zadeva preverjanje informacij, uvedbo ukrepov ali sankcij in omogočanje dostopa osebam s pravnim interesom. V ta namen bi morali imeti subjekti, pristojni za osrednje registre, vzpostavljene politike za preprečevanje in obvladovanje nasprotij interesov.

(31)

Subjekti, pristojni za osrednje registre, so primerni za hitro in učinkovito identifikacijo posameznikov, ki imajo v lasti pravne subjekte in ureditve ali jih nadzirajo, vključno s posamezniki, uvrščenimi na seznam v zvezi s ciljno usmerjenimi finančnimi sankcijami. Pravočasno odkrivanje lastniških in nadzornih struktur prispeva k boljšemu razumevanju izpostavljenosti tveganjem neizvajanja ciljno usmerjenih finančnih sankcij in izogibanja tem sankcijam ter k sprejetju blažilnih ukrepov za zmanjšanje teh tveganj. Zato je pomembno zahtevati, da subjekti, pristojni za osrednje registre, informacije o dejanskem lastništvu, ki jih imajo, primerjajo z uvrstitvami na seznam v zvezi s ciljno usmerjenimi finančnimi sankcijami, in sicer takoj ob taki uvrstitvi na seznam in nato redno, da se ugotovi, ali spremembe v lastniški ali nadzorni strukturi pravnega subjekta ali pravne ureditve povzročajo tveganje izogibanja ciljnim finančnim sankcijam. Navedba v osrednjih registrih, da so pravni subjekti ali pravne ureditve povezani z osebami ali subjekti, za katere veljajo ciljno usmerjene finančne sankcije, bi morala prispevati k dejavnostim pristojnih organov in organov, pristojnih za izvajanje omejevalnih ukrepov Unije.

(32)

Poročanje o neskladnostih med informacijami o dejanskem lastništvu v osrednjih registrih in informacijami o dejanskem lastništvu, ki jih imajo na voljo zavezanci in, kadar je ustrezno, pristojni organi, je učinkovit mehanizem za preverjanje točnosti informacij. Vsako tako prepoznano neskladnost bi bilo treba hitro odpraviti, o njej poročati in jo odpraviti v skladu z zahtevami glede varstva podatkov.

(33)

Kadar bi poročanje FIU in drugih pristojnih organov o neskladnostih ogrozilo analizo sumljive transakcije ali potekajočo kazensko preiskavo, bi morali FIU ali drugi pristojni organi poročanje o neskladnosti odložiti do tedaj, ko razlogi, zaradi katerih ne poročajo, prenehajo obstajati. Poleg tega FIU in drugi pristojni organi ne bi smeli poročati o neskladnosti, kadar bi bilo to v nasprotju s katero koli določbo o zaupnosti v nacionalnem pravu ali bi pomenilo kaznivo dejanje razkritja informacij.

(34)

Da bi se pri uporabi pojma dejanskega lastništva zagotovili enaki konkurenčni pogoji, je bistveno, da za pravne subjekte in skrbnike izrecnih skladov ali osebe na enakovrednih položajih v podobnih pravnih ureditvah po vsej Uniji obstajajo enotni kanali in sredstva za poročanje. Zato bi morala biti oblika predložitve informacij o dejanskem lastništvu ustreznim osrednjim registrom enotna ter bi morala zagotavljati preglednost in pravno varnost.

(35)

Za zagotovitev enakih konkurenčnih pogojev za različne pravne oblike bi bilo treba poleg tega zahtevati, da skrbniki pridobijo in imajo na voljo informacije o dejanskem lastništvu ter da te informacije posredujejo v osrednji register ali osrednjo podatkovno zbirko.

(36)

Bistveno je, da informacije o dejanskem lastništvu ostanejo dostopne prek osrednjih registrov in sistema povezovanja osrednjih registrov še najmanj pet let po tem, ko je bil pravni subjekt likvidiran ali je pravna ureditev prenehala obstajati. Države članice bi morale imeti možnost, da zakonsko določijo dodatne razloge za obdelavo informacij o dejanskem lastništvu za namene, ki niso povezani z PPDFT, če taka obdelava izpolnjuje cilj javnega interesa ter je nujen in sorazmeren ukrep za doseganje zakonitega cilja v demokratični družbi.

(37)

FIU, drugi pristojni organi in samoregulativni organi bi morali imeti takojšen, nefiltriran, neposreden in brezplačen dostop do informacij o dejanskem lastništvu za namene preprečevanja, odkrivanja, preiskovanja in pregona pranja denarja, s tem povezanih predhodnih kaznivih dejanj ali financiranja terorizma. Zavezanci bi morali imeti pri izvajanju skrbnega pregleda stranke tudi dostop do osrednjih registrov. Države članice se lahko odločijo, da se za dostop zavezancev zahteva plačilo pristojbine. Vendar bi morale biti te pristojbine strogo omejene na to, kar je nujno potrebno za kritje stroškov zagotavljanja kakovosti informacij, ki jih hranijo navedeni registri, in za dajanje informacij na voljo ter ne bi smele ogroziti učinkovitega dostopa do informacij o dejanskem lastništvu.

(38)

Neposreden, pravočasen in nefiltriran dostop nacionalnih javnih organov do informacij o dejanskem lastništvu je prav tako ključnega pomena za pravilno izvajanje omejevalnih ukrepov Unije, preprečevanje tveganja neizvajanja omejevalnih ukrepov Unije in izogibanja tem ukrepom ter preiskovanje kršitev teh ukrepov. Zato bi morali imeti organi, pristojni za izvajanje teh omejevalnih ukrepov, ki so opredeljeni v skladu z ustreznimi uredbami Sveta, sprejetimi na podlagi člena 215 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), neposreden in takojšen dostop do informacij iz medsebojno povezanih osrednjih registrov.

(39)

Organom, uradom in agencijam Unije, katerih delo zadeva okvir Unije za PPDFT, bi moralo biti omogočeno, da imajo pri opravljanju svojih nalog dostop do informacij o dejanskem lastništvu. To velja za Evropsko javno tožilstvo (EJT) in Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) pri izvajanju preiskav, pa tudi za Europol in Eurojust pri zagotavljanju podpore preiskavam nacionalnih organov. Organ AMLA ima kot nadzorni organ pri izvajanju nadzornih dejavnosti dostop do informacij o dejanskem lastništvu. Da bi lahko učinkovito podpiral dejavnosti FIU, bi moral imeti dostop do informacij o dejanskem lastništvu, tudi v okviru skupnih analiz.

(40)

Da bi omejili poseganje v pravico do spoštovanja zasebnega življenja in varstva osebnih podatkov, bi moral biti dostop javnosti do informacij o dejanskem lastništvu iz osrednjih registrov pogojen z izkazanim pravnim interesom. Različni pristopi držav članic glede preverjanja obstoja pravnega interesa lahko ovirajo harmonizirano izvajanje okvira za PPDFT in preventivni namen, za katerega je tak dostop javnosti dovoljen. Zato je treba pripraviti okvir za priznavanje in preverjanje pravnega interesa na ravni Unije ob polnem spoštovanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina). Kadar obstaja pravni interes, bi morala imeti javnost dostop do informacij o dejanskem lastništvu pravnih subjektov in pravnih ureditvah. Za nekatere kategorije javnosti bi bilo treba predpostavljati obstoj pravnega interesa. Dostop na podlagi pravnega interesa ne bi smel biti pogojen s pravnim statusom ali obliko osebe, ki dostop zahteva.

(41)

Nevladne organizacije, akademiki in preiskovalni novinarji prispevajo k ciljem Unije na področju boja proti pranju denarja, s tem povezanim predhodnim kaznivim dejanjem in financiranju terorizma. Zato bi se moralo šteti, da imajo pravni interes za dostop do informacij o dejanskem lastništvu, kar je bistvenega pomena za opravljanje njihovih funkcij in izvajanje javnega nadzora, kot je ustrezno. Možnost dostopa do osrednjih registrov ne bi smela biti pogojena z medijem ali platformo, prek katere ti subjekti opravljajo svoje dejavnosti, ali s predhodnimi izkušnjami na tem področju. Da bi takim kategorijam omogočili učinkovito izvajanje njihovih dejavnosti in preprečili tveganja povračilnih ukrepov, bi jim bilo treba omogočiti dostop do informacij o pravnih subjektih in pravnih ureditvah, pri čemer jim ne bi bilo treba dokazati povezave z navedenimi subjekti ali ureditvami. Kot je določeno v pravilih Unije glede varstva podatkov, noben dostop dejanskih lastnikov do informacij o obdelavi njihovih osebnih podatkov ne bi smel negativno vplivati na pravice in svoboščine drugih, vključno s pravico do varnosti osebe. Razkritje dejanskemu lastniku, da so imele osebe, ki delujejo za namene novinarstva, ali organizacije civilne družbe vpogled v njegove osebne podatke, lahko ogrozi varnost novinarjev in članov organizacij civilne družbe, ki preiskujejo morebitne kriminalne dejavnosti. Zato za uskladitev pravice do varstva osebnih podatkov s svobodo novinarjev do izražanja in obveščanja v skladu s členom 85 Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta (15) ter za zagotovitev, da imajo organizacije civilne družbe svojo vlogo pri preprečevanju, preiskovanju in odkrivanju pranja denarja, s tem povezanih predhodnih kaznivih dejanj ali financiranja terorizma v skladu s členom 23(1), točka (d), navedene uredbe, subjekti, pristojni za osrednje registre, z dejanskimi lastniki ne bi smeli deliti informacij o obdelavi njihovih podatkov s strani navedenih kategorij javnosti, temveč le podatek, da so osebe, ki delujejo za namene novinarstva, ali organizacije civilne družbe imele vpogled v njihove podatke.

(42)

Integriteta poslovnih transakcij je ključna za dobro delovanje notranjega trga in finančnega sistema Unije. Pomembno je, da imajo v ta namen osebe, ki želijo poslovati s pravnimi subjekti ali pravnimi ureditvami v Uniji, dostop do informacij o dejanskih lastnikih teh subjektov ali pravnih ureditev, da bi preverile, da njihovi potencialni poslovni partnerji niso vpleteni v pranje denarja, s tem povezana predhodna kazniva dejanja ali financiranje terorizma. Obstajajo številni dokazi, da storilci kaznivih dejanj skrivajo svojo identiteto za podjetniškimi strukturami, zato je treba poskrbeti, da bodo tisti, ki bi lahko sklenili transakcije s pravnim subjektom ali pravno ureditvijo, vedeli, kdo so dejanski lastniki, in s tem pripomoči k boju proti zlorabi pravnih subjektov ali pravnih ureditev v kriminalne namene. Transakcija ni omejena na trgovanje ali zagotavljanje ali nakup produktov ali storitev, temveč lahko vključuje tudi primere, v katerih je verjetno, da bo oseba v pravni subjekt ali pravno ureditev vložila denarna sredstva, kakor so opredeljena v členu 4, točka 25, Direktive (EU) 2015/2366 Evropskega parlamenta in Sveta (16), ali kriptosredstva ali da bo pridobila pravni subjekt. Zato se za zahtevo za dostop do informacij o dejanskem lastništvu na podlagi pravnega interesa ne bi smelo šteti, da jo izpolnjujejo le osebe, ki opravljajo gospodarske ali komercialne dejavnosti.

(43)

Glede na čezmejno naravo pranja denarja, s tem povezanih predhodnih kaznivih dejanj in financiranja terorizma bi bilo treba organom tretjih držav priznati pravni interes za dostop do informacij o dejanskem lastništvu pravnih subjektov in pravnih ureditev Unije, kadar ti organi tak dostop potrebujejo v okviru posebnih preiskav ali analiz za opravljanje njihovih nalog v zvezi z PPDFT. Podobno bi morali imeti subjekti, za katere v tretjih državah veljajo zahteve glede PPDFT, možnost dostopa do informacij o dejanskem lastništvu v osrednjih registrih Unije, kadar morajo v zvezi s pravnimi subjekti in pravnimi ureditvami s sedežem v Uniji sprejeti ukrepe skrbnega pregleda strank v skladu z zahtevami glede PPDFT v navedenih državah. Vsak dostop do informacij iz osrednjih registrov bi moral biti skladen s pravom Unije o varstvu osebnih podatkov, predvsem s poglavjem V Uredbe (EU) 2016/679. V ta namen bi bilo treba v osrednjih registrih prav tako premisliti, ali lahko prošnje oseb s sedežem zunaj Unije spadajo v okvir pogojev, pod katerimi se lahko uporabi odstopanje iz člena 49 navedene uredbe. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Sodišče) je boj proti pranju denarja, s tem povezanim predhodnim kaznivim dejanjem in financiranju terorizma cilj splošnega javnega interesa, s katerim so povezani tudi ti cilji na področju javne varnosti. Da bi ohranili integriteto preiskav in analiz, ki jih izvajajo FIU tretjih držav, organi preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj ter sodni organi, osrednji registri dejanskim lastnikom ne bi smeli razkriti obdelave njihovih osebnih podatkov s strani navedenih organov, če bi tako razkritje negativno vplivalo na preiskave in analize s strani teh organov. Vendar osrednji registri za ohranitev pravic posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, teh informacij ne bi smeli razkriti, dokler tako razkritje ne bi več ogrožalo preiskave ali analize. Ta rok bi bilo treba določiti za obdobje največ petih let in ga podaljšati le na utemeljeno zahtevo organa v tretji državi.

(44)

Za zagotovitev ureditve dostopa, ki bi bila dovolj prožna in bi se lahko prilagodila novim okoliščinam, ki se porajajo, bi morale imeti države članice možnost, da odobrijo dostop do informacij o dejanskem lastništvu za vsak primer posebej in kateri koli osebi, ki lahko dokaže pravni interes, povezan s preprečevanjem pranja denarja, s tem povezanih predhodnih kaznivih dejanj in financiranja terorizma ter z bojem proti njim. Morale bi zbirati informacije o primerih pravnega interesa, ki presegajo kategorije iz te direktive, in o tem obvestiti Komisijo.

(45)

Storilci kaznivih dejanj lahko v katerem koli trenutku zlorabijo pravne subjekte. Vendar so nekatere faze obstoja pravnih subjektov povezane z višjimi tveganji, na primer v fazi ustanovitve družbe ali v primeru sprememb v strukturi družbe, kot so preoblikovanje, združitev ali delitev, ki storilcem kaznivih dejanj omogočajo, da pridobijo nadzor nad pravnim subjektom. Okvir Unije zagotavlja nadzor javnih organov nad navedenimi fazami obstoja pravnega subjekta v skladu z Direktivo (EU) 2017/1132 Evropskega parlamenta in Sveta (17). Da bi lahko ti javni organi učinkovito izvajali svoje dejavnosti in prispevali k preprečevanju zlorabe pravnih subjektov v kriminalne namene, bi morali imeti dostop do informacij iz medsebojno povezanih osrednjih registrov.

(46)

Za zagotovitev zakonitosti in pravilnosti odhodkov, vključenih v računovodske izkaze, ki se predložijo Komisiji v okviru programov financiranja Unije, morajo organi, pristojni za te programe, v svojih sistemih upravljanja in nadzora zbirati in hraniti informacije o dejanskih lastnikih prejemnikov sredstev Unije. Zato je treba zagotoviti, da imajo organi, pristojni za te programe, na podlagi Uredbe (EU) 2021/1060 Evropskega parlamenta in Sveta (18) za izpolnjevanje svojih dolžnosti preprečevanja, odkrivanja in odpravljanja nepravilnosti, vključno z goljufijami, ter poročanja o njih dostop do informacij o dejanskem lastništvu, ki se hranijo v medsebojno povezanih osrednjih registrih.

(47)

Za zaščito finančnih interesov Unije bi morali imeti organi držav članic, ki izvajajo Mehanizem za okrevanje in odpornost na podlagi Uredbe (EU) 2021/241 Evropskega parlamenta in Sveta (19), dostop do medsebojno povezanih osrednjih registrov za zbiranje informacij o dejanskem lastništvu, ki zadevajo prejemnika sredstev Unije ali izvajalca in ki se zahtevajo v skladu z navedeno uredbo.

(48)

Korupcija pri javnih naročilih škoduje javnemu interesu, spodkopava zaupanje javnosti in negativno vpliva na življenje državljanov. Glede na to, da so postopki javnega naročanja izpostavljeni tveganjem za korupcijo, goljufijo in druga predhodna kazniva dejanja bi moral biti nacionalnim organom, pristojnim za postopke javnega naročanja, omogočen vpogled v osrednje registre, da ugotovijo identiteto fizičnih oseb, ki so končni lastniki ponudnikov oziroma jih obvladujejo, in opredelijo primere, v katerih obstaja tveganje, da bi storilci kaznivih dejanj lahko bili vpleteni v postopek javnega naročanja. Pravočasen dostop do informacij iz osrednjega registra je ključnega pomena, da se javnim organom, ki izvajajo postopke javnega naročanja, omogoči, da učinkovito opravljajo svoje naloge, tudi z odkrivanjem primerov korupcije v postopkih javnega naročanja. V zvezi s postopki javnega naročanja bi moral pojem javnih organov zajemati tudi pojem javnih naročnikov iz pravnih aktov Unije, ki zadeva postopke javnega naročanja blaga in storitev ali koncesij, kot tudi kateri koli javni organ, ki ga države članice imenujejo za preverjanje zakonitosti postopkov javnega naročanja in ki ni pristojen za namene PPDFT.

(49)

Produkti, kot je preverjanje strank, ki ga ponujajo tretji ponudniki storitev, podpirajo zavezance pri izvajanju skrbnega pregleda strank. Taki produkti jim zagotavljajo celovit pregled nad strankami, kar jim omogoča sprejemanje informiranih odločitev glede klasifikacije tveganja, ukrepov za zmanjšanje tveganja, ki jih je treba uporabiti, in morebitnih sumov v zvezi z dejavnostmi strank. Ti produkti prispevajo tudi k delu pristojnih organov pri analizi sumljivih transakcij in preiskavah morebitnih primerov pranja denarja, s tem povezanih predhodnih kaznivih dejanj in financiranja terorizma, in sicer z dopolnjevanjem informacij o dejanskem lastništvu z drugimi tehničnimi rešitvami, ki pristojnim organom omogočajo širši pregled nad kompleksnimi kriminalnimi shemami, tudi z določanjem lokacije storilcev teh dejanj. Zato imajo ključno vlogo v sledenju vse bolj kompleksnih gibanj, ki se hitro spreminjajo in so značilna za sheme pranja denarja. Glede na njihovo dobro uveljavljeno funkcijo v infrastrukturi za zagotavljanje skladnosti je utemeljeno meniti, da imajo ponudniki storitev, ki ponujajo te produkte, pravni interes za dostop do informacij, ki jih hranijo osrednji registri, pod pogojem da se podatki, pridobljeni iz registra, ponudijo samo zavezancem in pristojnim organom v Uniji za opravljanje nalog, povezanih s preprečevanjem pranja denarja, s tem povezanih predhodnih kaznivih dejanj in financiranja terorizma ter z bojem proti njim.

(50)

Da bi se izognili različnim pristopom k izvajanju koncepta pravnega interesa za dostop do informacij o dejanskem lastništvu, bi bilo treba harmonizirati postopke za priznavanje takega pravnega interesa. To bi moralo vključevati skupne predloge za uporabo in priznavanje pravnih interesov, kar bi omogočilo lažje medsebojno priznavanje s strani osrednjih registrov v Uniji. V ta namen bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo za določitev harmoniziranih predlog in postopkov.

(51)

Da bi se izognili prevelikemu bremenu postopkov za odobritev dostopa osebam s predhodno preverjenim pravnim interesom, se lahko dostop podaljša na podlagi poenostavljenih postopkov, s katerimi subjekt, pristojen za osrednji register, zagotovi, da so informacije, ki so bile predhodno pridobljene za namene preverjanja, točne, ustrezne in po potrebi posodobljene.

(52)

Da bi zagotovili sorazmeren in uravnotežen pristop ter pravice do zasebnosti in varstva osebnih podatkov, bi morale države članice v izjemnih okoliščinah določiti izvzetja iz razkritja osebnih informacij o dejanskem lastniku prek osrednjih registrov in iz dostopa do teh informacij, kadar bi te dejanskega lastnika izpostavile nesorazmernemu tveganju prevar, ugrabitve, izsiljevanja, prisiljenja, nadlegovanja, nasilja ali ustrahovanja. Prav tako bi države članice morale imeti možnost zahtevati spletno registracijo, da bi lahko identificirale osebe, ki zahtevajo informacije iz osrednjega registra, ter plačilo pristojbine za dostop oseb s pravnim interesom do informacij v registru. Vendar bi morale biti te pristojbine strogo omejene na to, kar je nujno potrebno za kritje stroškov zagotavljanja kakovosti informacij, ki jih hranijo osrednji registri, in za dajanje informacij na voljo ter ne bi smele ogroziti učinkovitega dostopa do informacij o dejanskem lastništvu.

(53)

Za zagotovitev, da lahko do informacij o dejanskem lastništvu dostopajo le osebe s pravnim interesom, morajo biti prosilci identificirani. Vendar bi bilo treba postopek identifikacije izvesti tako, da ne vodi v diskriminacijo, med drugim na podlagi države prebivališča ali državljanstva prosilcev. V ta namen bi morale države članice zagotoviti zadostne mehanizme identifikacije, vključno s shemami elektronske identifikacije priglašenimi na podlagi Uredbe (EU) št. 910/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (20), in ustreznimi kvalificiranimi storitvami zaupanja, da se osebam s pravnim interesom omogoči učinkovit dostop do informacij o dejanskem lastništvu.

(54)

Z Direktivo (EU) 2018/843 je bilo doseženo medsebojno povezovanje osrednjih registrov držav članic z informacijami o dejanskem lastništvu prek evropske osrednje platforme, vzpostavljene z Direktivo (EU) 2017/1132. Izkazalo se je, da je medsebojno povezovanje bistveno za učinkovit čezmejni dostop pristojnih organov, zavezancev in oseb s pravnim interesom do informacij o dejanskem lastništvu. Da bi se zagotovilo izvajanje oblikovanih regulativnih zahtev, bo potreben stalni razvoj medsebojnega povezovanja. Zato bi se moralo delo v zvezi z njim nadaljevati s sodelovanjem držav članic pri delovanju celotnega sistema, kar bi bilo treba zagotoviti z rednim dialogom med Komisijo in predstavniki držav članic o vprašanjih, povezanih z delovanjem sistema in njegovim prihodnjim razvojem.

(55)

S povezovanjem osrednjih registrov držav članic bi bilo treba na podlagi opredelitve pravnega interesa zagotoviti nacionalni in čezmejni dostop do informacij o dejanskem lastništvu pravnih ureditev, ki se hranijo v osrednjem registru posamezne države članice, in sicer z odločitvijo, ki jo sprejme subjekt, pristojen za ustrezni osrednji register. Da bi zagotovili, da se lahko odločitve o omejitvi dostopa do informacij o dejanskem lastništvu preizkusijo, bi bilo treba vzpostaviti mehanizme za pritožbe zoper takšne odločitve. Države članice bi morale za usklajeno in učinkovito registracijo in izmenjavo informacij zagotoviti, da subjekt, pristojen za osrednji register v njihovi državi članici, sodeluje z enakovrednimi organi v drugih državah članicah, vključno z izmenjavo informacij o skladih in podobnih pravnih ureditvah, ki jih ureja pravo ene države članice in se upravljajo v drugi državi članici ali katerih skrbnik ima sedež v drugi državi članici ali v njej prebiva.

(56)

Za obdelavo osebnih podatkov se za namene te direktive uporablja Uredba (EU) 2016/679. Fizične osebe, katerih osebni podatki se hranijo v osrednjih registrih dejanskih lastnikov, bi bilo treba obvestiti o veljavnih pravilih glede varstva podatkov. Poleg tega bi morali biti na voljo le osebni podatki, ki so posodobljeni in se nanašajo na resnične dejanske lastnike, ti pa bi morali biti obveščeni o svojih pravicah v skladu s pravnim okvirom Unije o varstvu podatkov ter postopki, ki se uporabljajo za uresničevanje teh pravic.

(57)

Odložen dostop FIU in drugih pristojnih organov do informacij o identiteti imetnikov bančnih in plačilnih računov, računov vrednostnih papirjev, računov s kriptosredstvi ter sefov ovira odkrivanje prenosov sredstev, povezanih s pranjem denarja in financiranjem terorizma. Zato je bistveno, da se v vseh državah članicah vzpostavijo centralizirani avtomatizirani mehanizmi, kot so registri ali sistemi za pridobivanje podatkov, ki bi učinkovito omogočali pravočasen dostop do informacij o identiteti imetnikov bančnih in plačilnih računov, računov vrednostnih papirjev, računov s kriptosredstvi ter sefov, o njihovih pooblaščencih in dejanskih lastnikih. Te informacije bi morale vključevati pretekle informacije o imetnikih zaprtih računov strank, bančnih ali in plačilnih računih vključno z virtualnimi mednarodnimi številkami bančnih računov (IBAN), računih vrednostnih papirjev, računih s kriptosredstvi ter sefih. Pri izvajanju določb o dostopu je primerno uporabiti že obstoječe mehanizme, pod pogojem, da lahko nacionalne FIU nemudoma in nefiltrirano dostopajo do podatkov, o katerih poizvedujejo. Države članice bi morale razmisliti o tem, da bi v take mehanizme vnašale druge informacije, ki jih štejejo kot potrebne in sorazmerne, da bi dosegle učinkovitejše zmanjšanje tveganj, povezanih s pranjem denarja, s tem povezanih predhodnih kaznivih dejanj in financiranjem terorizma. FIU, organ AMLA v okviru skupnih analiz in nadzorni organi bi morali zagotoviti popolno zaupnost glede takšnih poizvedb o zadevnih informacijah in zahtev zanje.

(58)

Virtualne številke IBAN so virtualne številke, ki jih izdajo kreditne institucije in finančne institucije ter omogočajo preusmerjanje plačil na fizične bančne ali plačilne račune. Čeprav jih lahko podjetja uporabljajo za zakonite namene, na primer za racionalizacijo postopka čezmejnega zbiranja in pošiljanja plačil, so povezane tudi s povečanimi tveganji pranja denarja, s tem povezanih predhodnih kaznivih dejanj ali financiranja terorizma, saj se lahko uporabijo za prikrivanje identitete imetnika računa, zaradi česar FIU težje sledijo toku sredstev, identificirajo lokacijo računa in uvedejo potrebne ukrepe, vključno z začasnim preklicem ali spremljanjem računa. Da bi se navedena tveganja zmanjšala in da bi FIU lažje sledile in odkrivale nezakonite tokove, bi morale biti v centralizirane avtomatizirane mehanizme vključene informacije o virtualnih številkah IBAN, povezanih z bančnim računom ali plačilnim računom.

(59)

Da se zagotovita spoštovanje zasebnosti in varstvo osebnih podatkov, bi morali biti v centraliziranih avtomatiziranih mehanizmih za bančne račune ali plačilne račune, račune vrednostnih papirjev in račune s kriptosredstvi shranjeni vsaj podatki, potrebni za izvajanje preiskav na področju PPDFT. Države članice bi morale imeti možnost določiti, katere dodatne podatke je koristno in sorazmerno zbirati. Pri prenosu določb, povezanih z navedenimi mehanizmi, bi morale opredeliti obdobja hrambe, ki so enaka obdobju hrambe dokumentacije in informacij, pridobljenih v okviru uporabe ukrepov skrbnega pregleda strank. Imeti bi morale možnost, da obdobje hrambe izjemoma podaljšajo, pod pogojem da podajo ustrezno utemeljene razloge. Dodatno obdobje hrambe ne bi smelo presegati dodatnih petih let. To obdobje ne bi smelo vplivati na nacionalno pravo, ki določa drugačne zahteve glede hrambe podatkov, ki omogočajo odločitve za posamezne primere, da se olajša potek kazenskih ali upravnih postopkov. Dostop do navedenih mehanizmov bi moral temeljiti na potrebi po seznanitvi.

(60)

Nacionalne FIU bi lahko z medsebojnim povezovanjem centraliziranih avtomatiziranih mehanizmov držav članic hitro pridobile čezmejne informacije o identiteti imetnikov bančnih računov in plačilnih računov, računov vrednostnih papirjev, računov s kriptosredstvi in sefov v drugih državah članicah, s čimer bi se okrepila njihova zmožnost za učinkovito opravljanje finančne analize in sodelovanje z enakovrednimi organi iz drugih držav članic. Neposreden čezmejni dostop do informacij o bančnih računih in plačilnih računih, računih vrednostnih papirjev, računih s kriptosredstvi ter sefih bi FIU omogočil, da bi v dovolj kratkem roku izdelale finančno analizo, da bi se izsledila sredstva, ki se prenašajo prek različnih računov, tudi z uporabo virtualnih številk IBAN, da bi se odkrili morebitni primeri pranja denarja in financiranja terorizma ter da bi se hitro preprečevala, odkrivala in preiskovala kazniva dejanja. Organu AMLA bi bilo treba zagotoviti tudi neposreden dostop do medsebojno povezanih centraliziranih avtomatiziranih mehanizmov, da se FIU zagotovi operativna podpora v okviru skupnih analiz. Države članice bi morale zagotoviti, da se neposreden dostop do medsebojno povezanih centraliziranih avtomatiziranih mehanizmov razširi na nadzorne organe, da se jim omogoči učinkovito opravljanje njihovih nalog.

(61)

Obseg informacij, ki je na voljo prek sistema povezovanja registrov bančnih računov, bi bil zaradi spoštovanja pravice do varstva osebnih podatkov in pravice do zasebnosti ter omejitve čezmejnega dostopa do informacij v nacionalnih centraliziranih avtomatiziranih mehanizmih v skladu z načelom o najmanjšem obsegu podatkov omejen na to, kar je najmanj potrebno za identifikacijo katere koli fizične ali pravne osebe, ki ima ali obvladuje bančne račune ali plačilne račune, račune vrednostnih papirjev, račune s kriptosredstvi ter sefe. FIU in organu AMLA ter nadzornim organom bi moralo biti dovoljeno, da nemudoma in nefiltrirano dostopajo do sistema povezovanja registrov bančnih računov. Države članice bi morale zagotoviti, da osebje FIU ohranja visoko raven poklicnih standardov zaupnosti in varstva podatkov, da ima visoko integriteto ter je ustrezno usposobljeno. Poleg tega bi morale vzpostaviti tehnične in organizacijske ukrepe za zagotovitev varnosti podatkov v skladu z visokimi tehnološkimi standardi.

(62)

Za povezovanje centraliziranih avtomatiziranih mehanizmov držav članic (osrednjih registrov ali osrednjih elektronskih sistemov za pridobivanje podatkov), ki vsebujejo informacije o bančnih računih in plačilnih računih, računih vrednostnih papirjev, računih s kriptosredstvi prek sistema povezovanja registrov bančnih računov je treba uskladiti nacionalne sisteme, ki imajo različne tehnične značilnosti. Zato bi bilo treba razviti tehnične ukrepe in specifikacije, pri katerih bi se upoštevale razlike med nacionalnimi centraliziranimi avtomatiziranimi mehanizmi.

(63)

Nepremičnine so za storilce kaznivih dejanj privlačno blago za pranje premoženjske koristi, pridobljene z nezakonitimi dejavnostmi, saj omogočajo, da se lahko pravi izvor sredstev in identiteta dejanskega lastnika skrijeta. Pomembno je, da za odkrivanje shem pranja denarja ter za zamrznitev in odvzem sredstev, kot tudi za upravne ukrepe zamrznitve, s katerimi se izvajajo ciljno usmerjene finančne sankcije, FIU in drugi pristojni organi pravilno in pravočasno identificirajo nepremičnine ter fizične osebe, pravne subjekte in pravne ureditve, ki imajo v lasti nepremičnine. Zato je pomembno tudi, da države članice FIU in drugim pristojnim organom zagotovijo takojšen in neposreden dostop do informacij, ki omogočajo pravilno izvedbo analiz in preiskav morebitnih kazenskih zadev v zvezi z nepremičninami. Da bi olajšali učinkovit dostop, bi bilo treba te informacije zagotoviti brezplačno prek enotne točke dostopa, z digitalnimi sredstvi in, kadar je to mogoče, v strojno berljivi obliki. Informacije bi morale vključevati pretekle informacije, vključno z zgodovino lastništva nepremičnin, cenami, po katerih je bila nepremičnina pridobljeno v preteklosti, in s tem povezanimi obremenitvami v določenem preteklem obdobju, da bi FIU in drugi pristojni organi v tej državi članici lahko analizirali in prepoznali morebitno sumljivo dejavnost, ki zadeva transakcije v zvezi nepremičninami, vključno z zemljišči, in bi lahko kazala na pranje denarja ali drugo obliko kriminalitete. Take pretekle informacije se nanašajo na vrste informacij, ki so bile zbrane že pri izvajanju transakcij v zvezi z nepremičninami. Zato za osebe, ki jih to zadeva, ne veljajo nobene nove obveznosti, s čimer je zagotovljeno, da se ustrezno upoštevajo njihova legitimna pričakovanja. Glede na pogosto čezmejno naravo kriminalnih shem, ki zadevajo nepremičnine, je primerno opredeliti minimalni nabor informacij, do katerih bi morali imeti pristojni organi dostop in ki bi jih lahko delili z enakovrednimi organi v drugih državah članicah.

(64)

Države članice so ustanovile ali bi morale ustanoviti operativno neodvisne in avtonomne FIU za zbiranje in analizo informacij, katerih namen je ugotavljanje povezav med sumljivimi transakcijami in dejavnostmi ter osnovnim kaznivim dejanjem, za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma ter za boj proti njima. FIU bi morala biti enotna osrednja nacionalna enota, pristojna za prejem in analizo prijav sumljivih transakcij, prijav čezmejnih fizičnih pretokov gotovine prek carinskega informacijskega sistema in prijav transakcij ob prekoračitvi določenih pragov (razkritje na podlagi praga) ter drugih informacij, ki jih predložijo zavezanci in zadevajo pranje denarja, s tem povezana predhodna kazniva dejanja ali financiranje terorizma. Zagotoviti bi ji bilo treba operativno neodvisnost in samostojnost s podelitvijo pristojnosti in sposobnosti, da svobodno opravlja naloge, vključno z zmožnostjo avtonomnega odločanja o analizi posebnih informacij, zahtevah zanje in njihovem razširjanju. V vseh primerih bi morala imeti neodvisno pravico do pošiljanja ali posredovanja informacij ustreznim pristojnim organom. Zagotovljeni bi ji morali biti ustrezni finančni, človeški in tehnični viri tako, da bi imela zagotovljeni avtonomijo in neodvisnost ter bi lahko učinkovito izvajala svoja pooblastila. Zmožna bi morala biti pridobiti in uporabiti sredstva, potrebna za posamično ali rutinsko opravljanje nalog, pri čemer ne bi smeli neupravičeno vplivati ali se vmešavati politika, vlada ali sektor, kar bi lahko ogrozilo njeno operativno neodvisnost. Za oceno izpolnjevanja navedenih zahtev ter opredelitev pomanjkljivosti in dobrih praks bi moral biti organ AMLA pooblaščen za usklajevanje organizacije medsebojnih strokovnih pregledov FIU.

(65)

Osebje FIU bi moralo imeti visoko integriteto, biti ustrezno usposobljeno in ohranjati visoko raven poklicnih standardov. FIU bi morale imeti vzpostavljene postopke za učinkovito preprečevanje in obvladovanje nasprotij interesov. Glede na naravo svojega dela prejmejo velike količine občutljivih osebnih in finančnih informacij ter imajo do njih tudi dostop. Zato bi njihovo osebje moralo imeti ustrezne spretnosti v zvezi z etično uporabo analitičnih orodij za masovne podatke. Poleg tega bi lahko dejavnosti FIU vplivale na temeljne pravice posameznikov, kot so pravica do varstva osebnih podatkov, pravica do zasebnega življenja in lastninska pravica. FIU bi zato morale imenovati uradnika za temeljne pravice, ki je lahko član njihovega obstoječega osebja. Naloge uradnika za temeljne pravice bi morale brez oviranja dejavnosti FIU ali povzročanja zamud pri teh dejavnostih vključevati spremljanje in spodbujanje spoštovanja temeljnih pravic s strani FIU, zagotavljanje svetovanja in smernic FIU o vplivu njihovih politik in praks na temeljne pravice, ob tem pa bi moral tudi nadzirati zakonitost in etičnost njihovih dejavnosti ter podajati nezavezujoča mnenja. Imenovanje uradnika za temeljne pravice bi pomagalo zagotoviti, da FIU pri opravljanju svojih nalog spoštujejo in varujejo temeljne pravice zadevnih posameznikov.

(66)

FIU bi morale imeti možnost, da informacije posredujejo pristojnim organom, ki so odgovorni za boj proti pranju denarja, s tem povezanim predhodnim kaznivim dejanjem in financiranju terorizma. Take organe bi bilo treba razumeti tako, da zadeva tudi organe za preiskovanje in kazenski pregon ali sodne organe. V državah članicah imajo drugi organi posebne vloge, povezane z bojem proti pranju denarja, s tem povezanim predhodnim kaznivim dejanjem in financiranju terorizma, prav tako pa bi moralo biti FIU omogočeno, da tem organom zagotovijo rezultate svojih operativnih ali strateških analiz, kadar menijo, da so ti rezultati pomembni za funkcije organov. Rezultati teh analiz zagotavljajo smiselne obveščevalne podatke, ki se uporabljajo za opredelitev indicev med preiskovalnim delom in delom tožilstva. Vir, ki je prijavil sumljivo transakcijo ali dejavnost, se med razširjanjem informacij ne sme razkriti. Vendar se to ne bi smelo FIU ovirati pri razširjanju ustreznih informacij, na primer informacij o številkah IBAN ter kodah BIC ali SWIFT. Poleg tega bi morale imeti FIU možnost izmenjave drugih informacij, s katerimi razpolagajo, tudi na zahtevo drugih pristojnih organov. FIU bi morale pri izvajanju svoje avtonomije in neodvisnosti upoštevati, kako bi lahko zavrnitev predložitve informacij vplivala na sodelovanje in širši cilj boja proti pranju denarja, s tem povezanim predhodnim kaznivim dejanjem in financiranju terorizma. Zavrnitve bi morale biti omejene na izjemne okoliščine, na primer kadar je vir informacij druga FIU, ki ni dala soglasja za nadaljnje razširjanje teh informacij, ali kadar FIU utemeljeno domneva, da se informacije ne bodo uporabljale za namene, za katere so bile zahtevane. V takih primerih bi morala FIU navesti razloge za zavrnitev. Taki razlogi bi lahko vključevali pojasnitev, da FIU z informacijami ne razpolaga ali da soglasje za nadaljnje razširjanje ni bilo dano.

(67)

Učinkovito sodelovanje in izmenjava informacij med FIU in nadzorniki sta ključnega pomena za celovitost in stabilnost finančnega sistema. Zagotavljata celovit in dosleden pristop k preprečevanju pranja denarja, s tem povezanih predhodnih kaznivih dejanj in financiranja terorizma ter k boju proti njim, povečujeta učinkovitost ureditve Unije za PPDFT in ščitita gospodarstvo pred grožnjami zaradi nezakonitih finančnih dejavnosti. Informacije, s katerimi razpolagajo FIU, ki zadevajo na primer kakovost in število prijav sumljivih transakcij, ki so jih predložili zavezanci, kakovost in pravočasnost odgovorov zavezancev na zahteve FIU po informacijah ter informacije o pranju denarja, s tem povezanih predhodnih kaznivih dejanjih in financiranju terorizma, tipologijah, trendih in metodah na področju pranja denarja in financiranja terorizma, lahko nadzornikom pomagajo opredeliti področja, na katerih so tveganja večja ali kjer je skladnost šibka, in jim tako zagotovijo vpogled v to, ali bi bilo treba okrepiti nadzor v zvezi z določenimi zavezanci ali sektorji. V ta namen bi morale FIU nadzornikom spontano ali na zahtevo zagotoviti določene vrste informacij, ki bi lahko bile pomembne za namene nadzora.

(68)

FIU imajo pomembno vlogo pri odkrivanju finančnih operacij terorističnih mrež, zlasti tistih čezmejne narave, in njihovih finančnih podpornikov. Finančni obveščevalni podatki lahko bistveno prispevajo k temu, da se odkrije omogočanje terorističnih kaznivih dejanj ter mrež in shem terorističnih organizacij. Med FIU obstajajo precejšnje razlike v njihovih nalogah, pristojnostih in pooblastilih. Sedanje razlike pa vseeno ne bi smele vplivati na njihovo dejavnost, še posebej na njihovo zmožnost preventivnega analiziranja, kar zagotavlja podporo vsem organom, pristojnim za obveščevalne podatke, preiskovalne in pravosodne dejavnosti ter mednarodno sodelovanje. Za FIU je pri opravljanju nalog postalo bistveno, da opredelijo minimalni nabor podatkov, do katerih morajo imeti hiter dostop in so jih brez ovir zmožne izmenjati z enakovrednimi organi iz drugih držav članic. V vseh primerih domnevnega pranja denarja, s tem povezanih predhodnih kaznivih dejanj ter financiranja terorizma, bi moral biti pretok informacij izveden neposredno, hitro med FIU in brez nepotrebnega odlašanja. Zato je bistveno, da se dodatno okrepita učinkovitost in uspešnost FIU s pojasnitvijo pooblastil in sodelovanja med FIU.

(69)

Pooblastila FIU vključujejo pravico neposrednega ali posrednega dostopa do „finančnih“ in „upravnih“ informacij ter informacij „v zvezi s preprečevanjem, odkrivanjem in preiskovanjem kaznivih dejanj“, ki jih potrebujejo za preprečevanje pranja denarja, s tem povezanih predhodnih kaznivih dejanj in financiranja terorizma. Ker vrsta informacij, vključenih v te splošne kategorije, ni bila opredeljena, je bil FIU odobren dostop do precej raznovrstnih naborov informacij, kar je vplivalo na analitične funkcije teh enot, pa tudi na njihovo zmogljivost za učinkovito sodelovanje z enakovrednimi organi v drugih državah članicah, tudi v okviru skupnih analiz. Zato je treba opredeliti minimalni nabor „finančnih“ in „upravnih“ informacij ter informacij „v zvezi s preprečevanjem, odkrivanjem in preiskovanjem kaznivih dejanj“, ki bi morale biti neposredno ali posredno na voljo vsaki FIU v Uniji. FIU v svoje podatkovne zbirke prejemajo in v njih hranijo tudi informacije v zvezi s transakcijami, ki se prijavijo ob prekoračitvi določenih pragov (prijave na podlagi praga), ali imajo do njih dostop. Te prijave so pomemben vir informacij, FIU pa jih pogosto uporabljajo v okviru notranjih in skupnih analiz. Zato prijave na podlagi praga spadajo v vrsto informacij, ki se izmenjajo prek mreže FIU.net. Neposreden dostop je pomemben pogoj za operativno učinkovitost in odzivnost FIU. V ta namen bi morale imeti države članice možnost, da FIU zagotovijo neposreden dostop do širšega nabora informacij, kot se zahtevajo s to direktivo. Hkrati ta direktiva od držav članic ne zahteva vzpostavitve novih podatkovnih zbirk ali registrov v primerih, ko se nekatere vrste informacij, na primer informacije o javnih naročilih, razširjajo po različnih zbirkah ali arhivih. Kadar podatkovna zbirka ali register nista bila vzpostavljena, bi morale države članice sprejeti druge potrebne ukrepe za zagotovitev, da lahko FIU te informacije hitro pridobijo. Poleg tega bi morale biti FIU zmožne od katerega koli zavezanca hitro pridobiti vse potrebne informacije o njegovih funkcijah. Prav tako bi morale biti zmožne pridobiti take informacije na zahtevo druge FIU ter si z njo izmenjati te informacije.

(70)

Dostop bi bilo treba šteti za neposreden in takojšen, kadar so informacije zbrane v podatkovni zbirki, registru ali elektronskem sistemu za pridobivanje podatkov, ki FIU omogoča, da te informacije pridobi neposredno prek avtomatiziranega mehanizma in brez posredovanja posrednika. Kadar informacije hrani drug subjekt ali organ, neposreden dostop pomeni, da jih ti organi ali subjekti hitro posredujejo FIU, ne da bi posegali v vsebino zahtevanih podatkov ali informacij, ki bi jih bilo treba zagotoviti. Informacije se ne bi smele filtrirati. Vendar v nekaterih primerih informacij zaradi zahtev glede zaupnosti, povezanih z informacijami, morda ni mogoče zagotoviti brez filtriranja. To na primer velja takrat, ko se lahko davčne informacije FIU zagotovijo le na podlagi soglasja davčnega organa v tretji državi, kadar bi lahko neposreden dostop do informacij o preprečevanju, odkrivanju in preiskovanju kaznivih dejanj ogrozil preiskavo v teku, pa tudi v primeru podatkov iz evidence podatkov o potnikih, zbranih na podlagi Direktive (EU) 2016/681 Evropskega parlamenta in Sveta (21). V takih primerih bi si morale države članice po najboljših močeh prizadevati, da FIU zagotovijo učinkovit dostop do informacij, tudi tako, da jim omogočijo dostop pod podobnimi pogoji, kot so tisti, ki veljajo za druge organe na nacionalni ravni, da se omogoči lažje izvajanje njihovih analitičnih dejavnosti.

(71)

Velika večina FIU je bila pooblaščenih za sprejetje nujnih ukrepov in začasno ustavitev ali zadržanje odobritve transakcije, da bi izvedle analize, potrdile sum in rezultate analitične dejavnosti poslale pristojnim organom. Vendar v državah članicah obstajajo določene razlike glede pooblastil za začasno ustavitev, ki ne vplivajo le na odlog dejavnosti čezmejne narave s sodelovanjem med FIU, pač pa tudi na temeljne pravice posameznikov. Da bi lahko FIU takoj omejile sredstva ali premoženjsko korist, pridobljeno s kriminalnimi dejavnostmi, in preprečile njihovo izginotje, tudi za namene zasega, bi jim bilo prav tako treba podeliti pooblastilo za začasni preklic uporabe bančnega računa ali plačilnega računa, računa s kriptosredstvi ali poslovnega odnosa, da bi analizirale transakcije, izvedene prek tega računa ali poslovnega odnosa, in potrdile sum, rezultate analize pa poslale ustreznim pristojnim organom. Ob upoštevanju, da bi tak začasni preklic vplival na lastninsko pravico, bi morale imeti FIU možnost, da za omejeno obdobje začasno ustavijo transakcije, začasno prekličejo račune ali poslovne odnose, da lahko ohranijo sredstva, izvedejo potrebne analize in rezultate analiz pošljejo pristojnim organom za morebitno sprejetje ustreznih ukrepov. Glede na to, da ima začasni preklic računa ali poslovnega odnosa večji vpliv na temeljne pravice zadevne osebe, bi bilo treba ta ukrep uvesti za omejeno obdobje, ki bi moralo biti določeno na pet delovnih dni. Države članice lahko določijo daljše obdobje začasnega preklica, kadar FIU na podlagi nacionalnega prava izvaja pristojnosti na področju odvzema premoženjske koristi in opravlja funkcije sledenja, zasega, začasnega zavarovanja ali odvzema sredstev, pridobljenih s kriminalnimi dejavnostmi. V takih primerih bi bilo treba zagotoviti varstvo temeljnih pravic zadevnih oseb, FIU pa bi morale svoje funkcije opravljati v skladu z ustreznimi nacionalnimi zaščitnimi ukrepi. FIU bi morale odpraviti začasno ustavitev transakcije, začasni preklic računa ali poslovnega odnosa takoj, ko taka začasna ustavitev oziroma preklic ni več potreben. Kadar je določeno daljše obdobje začasne ustavitve oziroma preklica, bi morale imeti zadevne osebe, katerih transakcije, računi ali poslovni odnosi so bili začasno ustavljeni oziroma preklicani, možnost, da odločitev o začasni ustavitvi oziroma preklicu izpodbijajo pred sodiščem.

(72)

V posebnih okoliščinah bi morale imeti FIU možnost, da tudi v svojem imenu ali v imenu druge FIU zahtevajo, da zavezanec določeno obdobje spremlja transakcije ali dejavnosti, ki se izvajajo prek bančnega računa ali plačilnega računa, računa s kriptosredstvi ali druge vrste poslovnega odnosa v zvezi z osebami, ki predstavljajo znatno tveganje pranja denarja, s tem povezanih predhodnih kaznivih dejanj ali financiranja terorizma. S podrobnejšim spremljanjem računa ali poslovnega odnosa se lahko FIU zagotovi dodaten vpogled v vzorce transakcij imetnika računa in omogoči pravočasno odkritje nenavadnih ali sumljivih transakcij ali dejavnosti, ki bi lahko zahtevale nadaljnje ukrepanje s strani FIU, vključno z začasnim preklicem računa ali poslovnega odnosa, analizo zbranih obveščevalnih podatkov ter njihovim posredovanjem organom za preiskovanje in kazenski pregon. FIU bi morale imeti tudi možnost, da zavezance opozorijo na informacije, ki so pomembne za izvajanje skrbnega pregleda strank. Taka opozorila lahko zavezancem pomagajo izboljšati postopke skrbnega pregleda strank, zagotoviti njihovo skladnost glede na tveganja in ustrezno posodobiti sisteme ocenjevanja in obvladovanja tveganj ter jim zagotovijo dodatne informacije, ki bi lahko sprožile potrebo po okrepljenem skrbnem pregledu za določene stranke ali transakcije, ki predstavljajo višja tveganja.

(73)

FIU bi morale zaradi večje preglednosti in odgovornosti ter okrepljene ozaveščenosti o svojih dejavnostih izdajati letna poročila o dejavnostih. V teh poročilih bi morale zagotoviti vsaj statistične podatke v zvezi s prejetimi prijavami sumljivih transakcij in izvedenimi nadaljnjimi ukrepi, številom posredovanj teh podatkov pristojnim nacionalnim organom in nadaljnjimi ukrepi glede teh posredovanj, številom zahtev, podanih drugim FIU, in zahtev, prejetih od njih, ter informacije o prepoznanih trendih in tipologijah. Ta poročila bi bilo treba objaviti, razen njihovih delov, ki vsebujejo občutljive in tajne podatke.

(74)

FIU bi morale zavezancem vsaj enkrat letno zagotoviti povratne informacije o kakovosti prijav sumljivih transakcij, njihovi pravočasnosti, opisu suma in dodatnih poslanih dokumentih. Take povratne informacije se lahko zagotovijo posameznim zavezancem ali skupinam zavezancev, njihov cilj pa bi moral biti nadaljnje izboljšanje sposobnosti zavezancev za odkrivanje in prepoznavanje sumljivih transakcij in dejavnosti, izboljšanje kakovosti prijav sumljivih transakcij, okrepitev splošnih mehanizmov poročanja ter zagotavljanje pomembnega vpogleda v trende, tipologije in tveganja, povezana s pranjem denarja, s tem povezanimi predhodnimi kaznivimi dejanji in financiranjem terorizma. FIU bi morale pri določanju vrste in pogostosti povratnih informacij, kolikor je mogoče, upoštevati področja, na katerih so morda potrebne izboljšave pri dejavnostih poročanja. Da bi se podprl dosleden pristop med različnimi FIU in ustrezne povratne informacije zavezancem, bi moral organ AMLA FIU izdati priporočila o dobrih praksah in pristopih k zagotavljanju povratnih informacij. Kadar to ne bi ogrozilo analitičnega ali preiskovalnega dela, bi lahko FIU razmislile o zagotavljanju povratnih informacij o uporabi ali izidu prijav sumljivih transakcij, bodisi o posameznih prijavah bodisi v zbirni obliki. Carinskim organom bi morale vsaj enkrat letno zagotoviti tudi povratne informacije o učinkovitosti prijav čezmejnih fizičnih prenosov gotovine in o nadaljnjem ukrepanju v zvezi z njimi.

(75)

FIU so namenjene zbiranju in analizi informacij, da se ugotovijo povezave med sumljivimi transakcijami ali dejavnostmi in povezanimi kriminalnimi dejavnostmi za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma ter za boj proti njima ter za to, da se pristojnim organom pošljejo rezultati analiz in dodatne informacije, kadar obstajajo razlogi za sum pranja denarja, s tem povezanih predhodnih kaznivih dejanj ali financiranja terorizma. Ne bi se smele spontano ali na zahtevo vzdržati izmenjave informacij z drugo FIU ali jo zavrniti zaradi razlogov, kot so na primer dejstvo, da povezano predhodno kaznivo dejanje ni bilo ugotovljeno, značilnosti nacionalnega kazenskega prava in razlike med opredelitvami predhodnih kaznivih dejanj ali odsotnost sklicevanja na določena predhodna kazniva dejanja FIU so poročale o težavah pri izmenjavi informacij zaradi razlik med nacionalnimi opredelitvami določenih predhodnih kaznivih dejanj, kot so davčna kazniva dejanja, ki niso harmonizirana s pravom Unije. Take razlike ne bi smele ovirati medsebojne izmenjave teh informacij ter njihovega posredovanja drugim pristojnim organom in njihove uporabe. FIU bi morale hitro, konstruktivno in učinkovito zagotoviti čim širše mednarodno sodelovanje s FIU iz tretjih držav na področju pranja denarja, s tem povezanih predhodnih kaznivih dejanj in financiranja terorizma v skladu z veljavnimi pravili o varstvu podatkov pri prenosu podatkov, priporočili skupine FATF in načeli skupine Egmont za izmenjavo informacij med finančnoobveščevalnimi enotami. V ta namen bi bilo treba FIU spodbujati k sklepanju dvostranskih sporazumov in memorandumov o soglasju z enakovrednimi organi iz tretjih držav ob upoštevanju vseh obveznosti na področju temeljnih pravic in potrebe po zaščiti načela pravne države.

(76)

FIU lahko v zvezi z nadaljnjo uporabo informacij, ki jih zagotovi drugi FIU, uvede nekatere omejitve. FIU, ki te informacije prejme, bi jih morala uporabljati samo za namene, za katere so bile zahtevane ali zagotovljene. Da se omogoči učinkovito širjenje informacij, bi morala FIU podati svoje predhodno soglasje drugi FIU za posredovanje informacij drugim pristojnim organom ne glede na vrsto morebitnega predhodnega kaznivega dejanja in ne glede na to, ali je bilo predhodno kaznivo dejanje ugotovljeno v času izmenjave informacij. Tako predhodno soglasje za nadaljnje posredovanje bi bilo treba izdati takoj in se ne bi smelo zavrniti, razen če bi presegalo področje uporabe določb o PPDFT ali ne bi bilo v skladu s temeljnimi načeli nacionalnega prava. FIU bi morale podati pojasnilo glede vsake zavrnitve izdaje soglasja.

(77)

FIU bi morale pri medsebojnem sodelovanju in izmenjavi informacij uporabljati varne infrastrukture, vključno z zaščitenimi komunikacijskimi kanali. V zvezi s tem bi bilo treba vzpostaviti sistem za izmenjavo informacij med FIU držav članic (v nadaljnjem besedilu: mreža FIU.net). Sistem bi moral upravljati in gostiti organ AMLA, zagotavljati pa bi moral najvišjo raven varnosti in popolno šifriranje izmenjanih informacij. FIU bi morale mrežo FIU.net uporabljati pri medsebojnem sodelovanju in izmenjavi informacij, uporabile pa bi jo lahko, po potrebi in kadar tako odloči organ AMLA, tudi pri izmenjavi informacij s FIU iz tretjih držav in z drugimi organi ter organi, uradi in agencijami Unije. Morale bi v celoti izkoristiti funkcije mreže FIU.net. Zaradi teh funkcij bi lahko FIU psevdonimno primerjale svoje podatke s podatki drugih FIU, pri čemer bi bilo zagotovljeno celovito varstvo osebnih podatkov, da bi se odkrili subjekti, ki zanimajo FIU, v drugih državah članicah ter identificirali njihovi prihodki in sredstva. Da bi se ugotovile povezave med finančnimi informacijami in obveščevalnimi podatki o kaznivih dejanjih, bi morale imeti FIU tudi možnost, da uporabljajo funkcije mreže FIU.net za psevdonimno navzkrižno primerjanje svojih podatkov z informacijami, ki jih hranijo organi, uradi in agencije Unije, če tako navzkrižno primerjanje spada v njihova zakonita pooblastila in ob doslednem spoštovanju veljavnih pravil o varstvu podatkov.

(78)

Pomembno je, da FIU učinkovito medsebojno sodelujejo in si izmenjujejo informacije. Organ AMLA bi moral v zvezi s tem zagotoviti potrebno pomoč ne le z usklajevanjem skupnih analiz prijav sumljivih čezmejnih transakcij, temveč tudi s pripravo osnutka izvedbenih in regulativnih tehničnih standardov glede oblike, ki se bo uporabila za izmenjavo informacij med FIU, predloge za predložitev prijav sumljivih transakcij ter meril za ustreznost in izbor, ki jih je treba upoštevati pri opredelitvi tega, ali se prijava sumljive transakcije nanaša na drugo državo članico, pa tudi smernic glede narave, značilnosti in ciljev operativne in strateške analize ter glede postopkov, ki jih je treba vzpostaviti pri posredovanju in prejemu prijave sumljive transakcije, ki se nanaša na drugo državo članico, in nadaljnjih ukrepov. Poleg tega bi moral vzpostaviti postopek medsebojnega strokovnega pregleda, s čimer bi okrepil doslednost in učinkovitost dejavnosti FIU ter olajšal izmenjavo dobrih praks med njimi.

(79)

FIU so odgovorne za prejemanje prijav sumljivih transakcij ali dejavnosti od zavezancev s sedežem na ozemlju njihovih držav članic. Vendar bi se lahko nekatere prijave sumljivih transakcij ali dejavnosti, prijavljene FIU, nanašale na dejavnosti, ki jih zavezanci izvajajo v drugih državah članicah, kjer ne delujejo prek vzpostavljenega poslovnega subjekta. V teh primerih je pomembno, da FIU te prijave posredujejo enakovrednemu organu v državi članici, ki jo transakcija ali dejavnost zadeva, ne da bi določile pogoje za uporabo teh prijav. Sistem mreže FIU.net omogoča posredovanje takih čezmejnih prijav. Zaradi izboljšanja te funkcije se sistem nadgrajuje, da bi omogočil hitro posredovanje takih prijav ter tako podprl pomembno izmenjavo informacij med FIU in s tem učinkovito izvajanje te direktive.

(80)

Za hitro, učinkovito in usklajeno sodelovanje so potrebni roki za izmenjavo informacij med FIU. Roke bi bilo treba določiti zato, da se zagotovi učinkovita izmenjava informacij v razumnem roku ali upoštevajo postopkovne omejitve. Krajše roke bi bilo treba določiti v izjemnih, utemeljenih in nujnih primerih, ko lahko FIU, ki prejme zahtevo, neposredno dostopa do podatkovnih zbirk, v katerih se hrani zahtevana informacija. Kadar FIU, ki prejme zahtevo, ne more zagotoviti informacij v roku, mora o tem obvestiti FIU, ki je zahtevo podala.

(81)

Tok nezakonitega denarja, ki prečka meje, lahko vpliva na različne države članice. Vedno pogostejši in vse pomembnejši postajajo čezmejni primeri, ki vključujejo več jurisdikcij, tudi zaradi dejavnosti, ki jih zavezanci izvajajo čezmejno. Da bi FIU učinkovito obravnavale primere, ki se nanašajo na več držav članic, bi morale biti zmožne preseči zgolj izmenjavo informacij za odkrivanje in analizo sumljivih transakcij in dejavnosti ter skupaj izvajati samo analitično dejavnost. FIU so poročale o nekaterih pomembnih vprašanjih, ki omejujejo ali pogojujejo njihovo zmožnost za izvajanje skupnih analiz. Z izvedbo skupnih analiz sumljivih transakcij in dejavnosti bodo lahko izkoristile morebitne sinergije, uporabile informacije iz različnih virov, pridobile celotno sliko nepravilnih dejavnosti in obogatile analizo. Zmožne bi morale biti izvesti skupne analize sumljivih transakcij in dejavnosti ter ob pomoči organa AMLA za posebne namene in določen čas vzpostaviti skupne analitske skupine in sodelovati v njih. Organ AMLA bi moral uporabljati sistem mreže FIU.net, da bi lahko pošiljal, prejemal in navzkrižno primerjal informacije in FIU zagotavljal operativno podporo v okviru skupne analize čezmejnih primerov.

(82)

Za uspešen rezultat analiz FIU, tudi skupnih, bi lahko bilo ključnega pomena sodelovanje tretjih oseb, vključno z organi, uradi in agencijami Unije. Zato lahko FIU povabijo tretje osebe k sodelovanju pri skupni analizi, kadar bi bile te tretje osebe ustrezno pristojne za to sodelovanje. Sodelovanje tretjih oseb v analitičnem postopku bi lahko pripomoglo k ugotavljanju povezav med finančnimi obveščevalnimi podatki ter informacijami in obveščevalnimi podatki o kaznivih dejanjih, k obogatitvi analize, pa tudi k ugotavljanju, ali obstajajo znaki, da je bilo storjeno kaznivo dejanje.

(83)

Učinkovit nadzor vseh zavezancev je bistven za zaščito celovitosti finančnega sistema Unije in notranjega trga. Zato bi morale države članice razviti učinkovit in nepristranski nadzor na področju PPDFT ter določiti pogoje za učinkovito, pravočasno in stalno sodelovanje med nadzorniki.

(84)

Države članice bi morale zagotoviti učinkovit, nepristranski nadzor, ki temelji na tveganju, nad vsemi zavezanci, ki ga po možnosti izvajajo javni organi prek ločenega in neodvisnega nacionalnega nadzornika. Nacionalni nadzorniki bi morali biti zmožni izvesti celovit sklop nalog za učinkovito izvajanje nadzora nad vsemi zavezanci.

(85)

Unija je bila večkrat priča površnemu pristopu k nadzoru nalog zavezancev v smislu preprečevanja pranja denarja in boja proti financiranju terorizma. Zato je potrebno, da se nacionalnim nadzornikom v okviru celovitih mehanizmov nadzora, vzpostavljenih s to direktivo in Uredbo (EU) 2024/1620, razjasnijo njihove ustrezne naloge in obveznosti.

(86)

Da bi se učinkoviteje in redneje ocenjevala in spremljala tveganja, ki so jim izpostavljeni zavezanci, pa tudi notranje politike, postopki in kontrole, ki jih vzpostavijo za obvladovanje in zmanjšanje navedenih tveganj, ter izvajale ciljno usmerjene finančne sankcije, je treba pojasniti, da so nacionalni nadzorniki upravičeni in zavezani izvajati vse potrebne preglede na kraju samem in na daljavo in tematske preglede ter vse druge poizvedbe in ocene, kakor se jim zdi potrebno. Prav tako bi morali imeti nadzorniki možnost, da se brez nepotrebnega odlašanja odzovejo na vsak sum neskladnosti z veljavnimi zahtevami in sprejmejo ustrezne nadzorne ukrepe za obravnavo domnevnih neskladnosti. To jim ne bo le pomagalo pri odločitvi o tem, v katerih primerih so posebna tveganja, ki so neločljivo povezana s sektorjem, jasna in razumljena, pač pa jim bodo zagotovljena tudi orodja za nadaljnje posredovanje ustreznih informacij zavezancem, da bi bolje razumeli tveganja pranja denarja in financiranja terorizma.

(87)

Da bi zasebni sektor ustrezno razumel naravo in stopnjo tveganja pranja denarja in financiranja terorizma, ki ji je izpostavljen, so bistvene dejavnosti ozaveščanja, vključno s tem, da nadzorniki posredujejo informacije zavezancem pod svojim nadzorom. To vključuje razširjanje uvrstitev na seznam v okviru ciljno usmerjenih finančnih sankcij in finančnih sankcij ZN, ki bi se morale izvajati takoj, ko so take uvrstitve na seznam opravljene, da se sektorju omogoči izpolnjevanje obveznosti. Ker izvajanje zahtev glede PPDFT s strani zavezancev obsega obdelavo osebnih podatkov, je pomembno, da nadzorniki poznajo smernice in druge publikacije, ki jih izdajo organi za varstvo podatkov bodisi na nacionalni ravni bodisi na ravni Unije prek Evropskega odbora za varstvo podatkov, ter da te informacije po potrebi vključijo v njihovo posredovanje subjektom pod svojim nadzorom.

(88)

Nadzorniki bi morali pri svojem delu sprejeti pristop, ki temelji na tveganju, ki bi jim omogočil, da lahko svoje vire usmerili tja, kjer so tveganja največja, hkrati pa zagotovili, da noben sektor ali subjekt ni izpostavljen poskusom kaznivih dejanj pranja denarja ali financiranja terorizma. V ta namen bi morali letno načrtovati svoje dejavnosti. Pri tem ne bi smeli zagotoviti le pokritosti sektorjev, ki so pod njihovim nadzorom, na podlagi tveganja, temveč tudi to, da se lahko hitro odzovejo v primeru objektivnih in pomembnih znakov kršitev znotraj zavezanca, med drugim zlasti po javnih razkritjih ali informacijah, ki jih posredujejo žvižgači. Nadzorniki bi morali zagotoviti tudi preglednost v zvezi z nadzornimi dejavnostmi, ki so jih izvajali, kot so nadzorni kolegiji, ki so jih organizirali in se jih udeležili, sprejeti nadzorni ukrepi na kraju samem in na daljavo ter naložene denarne kazni ali upravni ukrepi. Organ AMLA bi moral imeti vodilno vlogo pri spodbujanju skupnega razumevanja tveganj, zaradi česar bi mu bilo treba zaupati pripravo referenčnih meril in metodologije za ocenjevanje in razvrščanje profila tveganja pri delovanju in preostalega tveganja zavezancev ter pogostosti pregledov takih profilov tveganja.

(89)

To, da nadzorniki FIU razkrijejo dejstva, ki bi lahko bila povezana s pranjem denarja ali financiranjem terorizma, je eden od temeljev uspešnega in učinkovitega nadzora tveganj pranja denarja in financiranja terorizma, hkrati pa nadzornikom omogoča odpravo pomanjkljivosti v postopku prijave zavezancev. V ta namen bi morali imeti nadzorniki možnost, da FIU prijavijo primere suma, ki jih zavezanec ni prijavil, ali da prijave zavezanca dopolnijo z dodatnimi informacijami, ki jih odkrijejo med svojimi nadzornimi dejavnostmi. Morali bi imeti tudi možnost, da prijavijo sume pranja denarja, s tem povezanih predhodnih kaznivih dejanj ali financiranja terorizma s strani zaposlenih pri zavezancih ali oseb na enakovrednem položaju, s strani vodstva ali s strani dejanskih lastnikov. Zato morajo države članice vzpostaviti sistem za ustrezno in takojšnje obveščanje FIU. Ne bi se smelo razumeti, da prijavljanje sumov FIU nadomešča obveznost javnih organov, da ustreznim pristojnim organom prijavijo vsako kriminalno dejavnost, ki jo odkrijejo ali se je zavejo pri opravljanju svojih nalog. Informacij, ki jih zajema varovanje zaupnosti sporazumevanja med odvetnikom in stranko, se v okviru nadzornih nalog ne bi smelo zbirati niti se vanje ne bi smelo vpogledati, razen če se uporabljajo izvzetja iz Uredbe (EU) 2024/1624. Če nadzorniki naletijo na take informacije ali jih pridobijo, jih pri svojih nadzornih dejavnostih ne bi smeli upoštevati niti jih prijaviti FIU.

(90)

Za zagotovitev skupnega nadzornega pristopa po vsej Uniji je bistveno sodelovanje med nacionalnimi nadzorniki. Da bi bilo to sodelovanje uspešno, ga je treba čim bolj spodbujati, ne glede na zadevno naravo ali status nadzornikov. Ustrezno je, da se poleg tradicionalnega sodelovanja, kot je zmožnost izvajanja preiskav v imenu nadzornega organa, ki pošlje zahtevo, podeli pooblastilo za ustanovitev nadzornih kolegijev za PPDFT v finančnem sektorju v zvezi z zavezanci, ki poslujejo v več državah članicah prek poslovnih subjektov, in v zvezi z zavezanci, ki so del čezmejne skupine. Finančni nadzorniki tretje države so lahko povabljeni v te kolegije pod določenimi pogoji, vključno z zahtevami glede zaupnosti, enakovrednimi tistim, ki veljajo za finančne nadzornike Unije, in spoštovanjem prava Unije v zvezi z obdelavo in prenosom osebnih podatkov. Dejavnosti nadzornih kolegijev za PPDFT bi morale biti sorazmerne s stopnjo tveganja, ki mu je izpostavljena kreditna institucija ali finančna institucija, in obsegom čezmejne dejavnosti.

(91)

V Direktivo (EU) 2015/849 je vključena splošna zahteva, da morajo nadzorniki matične države članice in države članice gostiteljice sodelovati. Ta zahteva se je pozneje okrepila, da bi se izognili prepovedi ali nerazumni omejitvi izmenjave informacij in sodelovanja med nadzorniki. Ustanovitev nadzornih kolegijev za PPDFT pa zaradi neobstoja jasnega pravnega okvira temelji na nezavezujočih smernicah. Zato je treba določiti jasna pravila za organizacijo teh kolegijev ter zagotoviti usklajen in pravno utemeljen pristop, ki priznava potrebo po strukturirani interakciji med nadzorniki po vsej Uniji. Organu AMLA bi bilo treba v skladu z njegovo usklajevalno in nadzorno nalogo zaupati pripravo osnutka regulativnih tehničnih standardov, v katerih so opredeljeni splošni pogoji, ki omogočajo pravilno delovanje nadzornih kolegijev za PPDFT.

(92)

Zavezanci, ki delujejo v nefinančnem sektorju, lahko dejavnosti izvajajo tudi čezmejno oziroma so lahko del skupin, ki izvajajo čezmejne dejavnosti. Zato je ustrezno določiti pravila, ki opredeljujejo delovanje nadzornih kolegijev PPDFT za skupine, ki izvajajo tako finančne kot nefinančne dejavnosti, in omogočanje vzpostavitve nadzornih kolegijev v nefinančnem sektorju, upoštevaje potrebo po uporabi dodatnih zaščitnih ukrepov v zvezi s skupinami ali čezmejnimi subjekti, ki opravljajo pravne storitve. Za zagotovitev učinkovitega čezmejnega nadzora v nefinančnem sektorju bi moral organ AMLA podpirati delovanje takih kolegijev in redno dajati mnenje o njihovem delovanju, ko se nadaljuje izvajanje omogočitvenega okvira iz te direktive.

(93)

Kadar zavezanec upravlja poslovne subjekte v drugi državi članici, tudi prek mreže zastopnikov, bi moral biti nadzornik matične države članice odgovoren za nadzor tega, kako zavezanec uporablja politike in postopke PPDFT na ravni skupine. To bi lahko vključevalo obiske na kraju samem v poslovnih subjektih, ki imajo sedež v drugi državi članici. Nadzornik matične države članice bi moral tesno sodelovati z nadzornikom države članice gostiteljice in ga obveščati o vseh vprašanjih, ki bi lahko vplivala na njegovo oceno tega, kako poslovni subjekt spoštuje pravila o PPDFT države gostiteljice.

(94)

Kadar zavezanec upravlja poslovne subjekte v drugi državi članici, tudi prek mreže zastopnikov, bi moral nadzornik države članice gostiteljice ohraniti odgovornost za uveljavljanje spoštovanja pravil o PPDFT s strani poslovnega subjekta, po potrebi tudi z izvajanjem preverjanj na kraju samem in spremljanjem na daljavo ter s sprejemanjem ustreznih in sorazmernih ukrepov za obravnavo kršitev navedenih zahtev. Enako bi moralo veljati za druge vrste infrastrukture zavezancev, ki delujejo v okviru svobode opravljanja storitev, kadar ta infrastruktura zadostuje, da se od nadzornika države članice gostiteljice zahteva nadzor. Nadzornik države članice gostiteljice bi moral tesno sodelovati z nadzornikom matične države članice in ga obveščati o vseh vprašanjih, ki bi lahko vplivala na njegovo oceno tega, kako zavezanec uporablja politike in postopke PPDFT, ter mu dovoliti sprejetje ukrepov za obravnavo vseh opredeljenih kršitev. Kadar pa se odkrijejo resne, ponavljajoče se ali sistematične kršitve pravil o PPDFT, ki zahtevajo takojšnje ukrepanje, bi moralo biti nadzorniku države članice gostiteljice omogočeno, da za obravnavo teh resnih, ponavljajočih se ali sistematičnih kršitev uporabi ustrezne in sorazmerne začasne popravne ukrepe, ki se v podobnih okoliščinah uporabljajo za zavezance v njegovi pristojnosti, po potrebi ob pomoči nadzornika matične države članice ali v sodelovanju z njim.

(95)

Na področjih, ki niso harmonizirana na ravni Unije, lahko države članice sprejmejo nacionalne ukrepe, tudi če ti omejujejo svoboščine notranjega trga. To velja na primer za ukrepe, sprejete za ureditev zagotavljanja storitev iger na srečo, zlasti kadar se te dejavnosti izvajajo na spletu, brez kakršne koli infrastrukture v državi članici. Da pa bi bili taki ukrepi združljivi s pravom Unije, morajo biti namenjeni uresničevanju splošnega interesa, nediskriminatorni in primerni za doseganje navedenega cilja, hkrati pa ne smejo presegati tistega, kar je nujno potrebno za njegovo doseganje. Kadar države članice za opravljanje storitev, urejenih znotraj okvira Unije za PPDFT, uveljavijo posebne zahteve za izdajo dovoljenj, kot je pridobitev licence, bi morale biti odgovorne tudi za nadzor teh storitev. Zahteva po nadzoru navedenih storitev ne vpliva na morebitne ugotovitve Sodišča glede združljivosti nacionalnih ukrepov s pravom Unije.

(96)

Državam članicam bi moralo biti glede na ranljive točke na področju pranja denarja, povezane z izdajatelji elektronskega denarja, izvajalci plačilnih storitev in ponudniki storitev na področju kriptosredstev, omogočeno, da od navedenih ponudnikov, ki delujejo na njihovem ozemlju v obliki, ki ni podružnica, ali prek drugih vrst infrastrukture in katerih sedež je v drugi državi članici, zahtevajo, da določijo osrednjo kontaktno točko. Ta osrednja kontaktna točka, ki deluje v imenu institucije, ki jo imenuje, bi morala zagotoviti, da poslovni subjekti spoštujejo pravila o PPDFT.

(97)

Pojasniti bi bilo treba ustrezne naloge nadzornikov v zvezi z zavezanci, ki delujejo v drugih državah članicah prek poslovnih subjektov ali oblik infrastrukture, ki upravičujejo nadzor s strani države članice gostiteljice, ter zagotoviti posebne in sorazmerne mehanizme sodelovanja, da bi se zagotovila boljše usklajevanje prizadevanj in učinkovit prispevek k potrebam celovitih mehanizmov nadzora.

(98)

Čezmejne skupine morajo imeti vzpostavljene daljnosežne politike in postopke na ravni skupine. Za zagotovitev ustreznega nadzora nad čezmejnimi transakcijami je treba določiti podrobna pravila za nadzor, ki bi nadzornikom matične države članice in države članice gostiteljice omogočila, da v čim večji možni meri sodelujejo med seboj – ne glede na njihovo zadevno naravo ali status – in z organom AMLA, da ocenijo tveganja in spremljajo razvoj, ki bi lahko vplival na različne subjekte, ki so del skupine, usklajujejo nadzorne ukrepe ter rešujejo spore. Organu AMLA bi bilo treba glede na njegovo usklajevalno vlogo zaupati pripravo osnutka regulativnih tehničnih standardov, v katerih so podrobno določene ustrezne naloge matičnih nadzornikov in nadzornikov gostiteljev skupin ter ureditve njihovega medsebojnega sodelovanja. Nadzor učinkovitega izvajanja politike PPDFT na ravni skupine bi moral potekati v skladu z načeli in metodami konsolidiranega nadzora, kot so določeni v ustreznih sektorskih pravnih aktih Unije.

(99)

V okviru vse bolj povezanih svetovnih finančnih sistemov je bistveno, da si nadzorniki izmenjujejo informacije in medsebojno sodelujejo. Nadzorniki Unije, vključno z organom AMLA, bi se morali po eni strani medsebojno obveščati o primerih, v katerih pravo tretje države ne dovoljuje, da bi se izvajale politike in postopki, zahtevani na podlagi Uredbe (EU) 2024/1624. Po drugi strani pa bi morale države članice imeti možnost, da nadzornike pooblastijo za sklepanje sporazumov o sodelovanju, s katerimi se zagotavljata sodelovanje in izmenjava zaupnih informacij z enakovrednimi organi iz tretjih držav, in sicer v skladu s pravili, ki se uporabljajo za prenos osebnih podatkov. Organ AMLA bi moral glede na svojo nadzorno vlogo zagotoviti potrebno pomoč pri oceni enakovrednosti zahtev o varovanju poklicnih skrivnosti, ki se uporabljajo za enakovredni organ iz tretje države.

(100)

Direktiva (EU) 2015/849 dopušča, da države članice zaupajo nadzor nad nekaterimi zavezanci samoregulativnim organom. Vendar sta bili kakovost in intenzivnost nadzora, ki so ga izvajali taki organi, nezadostni in brez ali skoraj brez nadzora javnosti. Kadar se država članica odloči, da nadzor zaupa samoregulativnemu organu, bi morala imenovati tudi javni organ, ki nadzoruje dejavnosti samoregulativnega organa, da bi bilo izvajanje teh dejavnosti skladno s to direktivo. Navedeni javni organ bi moral biti subjekt javne uprave in bi moral svoje funkcije opravljati brez neprimernega vpliva. Funkcije, ki jih bo izvajal javni organ, ki nadzoruje samoregulativne organe, ne pomenijo, da bi moral organ izvajati funkcije nadzora nad zavezanci niti sprejemati odločitve v posameznih primerih, ki jih obravnava samoregulativni organ. Vendar to državam članicam ne preprečuje, da navedenemu organu dodelijo dodatne naloge, če menijo, da je to potrebno za dosego ciljev te direktive. Pri tem bi morale države članice zagotoviti, da so dodatne naloge v skladu s temeljnimi pravicami, zlasti pa, da ne posegajo v uveljavljanje pravice do obrambe ter v zaupnost sporazumevanja med odvetnikom in stranko.

(101)

Države članice bi morale zaradi pomembnosti boja proti pranju denarja in financiranju terorizma v nacionalnem pravu določiti učinkovite, sorazmerne in odvračilne denarne kazni in upravne ukrepe za nespoštovanje Uredbe (EU) 2024/1624. Nacionalne nadzornike bi morale pooblastiti, da take upravne ukrepe uporabijo za zavezance, da ti odpravijo morebitne kršitve, in – kadar kršitev to upravičuje– naložijo denarne kazni. Odvisno od vzpostavljenih organizacijskih sistemov v državah članicah bi se lahko taki ukrepi in kazni uporabljali tudi v sodelovanju med nadzorniki in drugimi organi, s prenosom z nadzornih organov na druge organe ali z zahtevo nadzornikov pravosodnim organom. Nabor denarnih kazni in upravnih ukrepov bi moral biti dovolj širok, da bi lahko države članice in nadzorniki upoštevali razlike med zavezanci, zlasti med kreditnimi institucijami in finančnimi institucijami ter drugimi zavezanci, kar zadeva njihovo velikost, značilnosti in naravo poslovanja.

(102)

V državah članicah se za kršitve veljavnih ključnih preventivnih določb trenutno uporabljajo najrazličnejše denarne kazni in upravni ukrepi, imajo pa tudi nedosleden pristop k preiskovanju in sankcioniranju kršitev zahtev na področju pranja denarja. Poleg tega pa si nadzorniki ne razlagajo enotno, kaj naj bi predstavljalo „težjo“ kršitev, zato se pri naložitvi denarne kazni pojavljajo razlike. Ta različnost bi lahko škodila prizadevanjem pri preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma, odziv Unije pa je neenoten. Zato bi bilo treba opredeliti skupna merila za določanje najustreznejšega nadzorniškega odziva na kršitve in navesti vrsto upravnih ukrepov, ki bi jih lahko nadzorniki uporabili za odpravo kršitev, bodisi v kombinaciji z denarnimi kaznimi bodisi, kadar kršitve niso dovolj resne, da bi se kaznovale z denarno kaznijo, samostojno. Da bi zavezance spodbudili k izpolnjevanju določb Uredbe (EU) 2024/1624, je treba okrepiti odvračilno naravo denarnih kazni. Skladno s tem bi bilo treba zvišati najnižji znesek najvišje kazni, ki se lahko naloži v primeru resnih kršitev Uredbe (EU) 2024/1624. Države članice bi morale pri prenosu te direktive v nacionalno pravo zagotoviti, da naložitev denarnih kazni in uporaba upravnih ukrepov ter naložitev kazenskih sankcij v skladu z nacionalnim pravom ne krši načela prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari.

(103)

V primeru zavezancev, ki so pravne osebe, do kršitev zahtev glede PPDFT pride zaradi dejanj ali pod odgovornostjo fizičnih oseb, ki so pooblaščene za usmerjanje njihovih dejavnosti, tudi prek zastopnikov, distributerjev ali drugih oseb, ki delujejo v imenu zavezanca. Za zagotovitev učinkovitosti nadzornih ukrepov v odziv na take kršitve bi moral biti zavezanec odgovoren tudi za dejanja, ki so jih naredile te fizične osebe, ne glede na to, ali so izvedena naklepno ali iz malomarnosti. Brez poseganja v odgovornost pravnih oseb v kazenskem postopku vsak namen pridobitve koristi za zavezanca s kršitvami kaže na širše pomanjkljivosti v notranjih politikah, postopkih in kontrolah zavezanca pri preprečevanju pranja denarja, s tem povezanih predhodnih kaznivih dejanj in financiranja terorizma. Take pomanjkljivosti spodkopavajo vlogo zavezanca kot varuha finančnega sistema Unije. Vsak namen pridobitve koristi s kršitvijo zahteve glede PPDFT bi zato bilo treba šteti za obteževalno okoliščino.

(104)

Države članice imajo vzpostavljene različne sisteme za naložitev denarnih kazni, uporabe upravnih ukrepov in naložitev periodičnih denarnih kazni. Poleg tega so nekateri upravni ukrepi, za uporabo katerih so nadzorniki pooblaščeni, kot je odvzem ali začasni odvzem dovoljenja, odvisni od tega, ali drugi organi navedene ukrepe izvajajo. Da bi upoštevali tako raznolike okoliščine, je ustrezno omogočiti prožnost v zvezi s sredstvi, ki jih imajo nadzorniki za naložitev denarnih kazni, uporabo upravnih ukrepov in naložitev periodičnih denarnih kazni. Ne glede na izbrana sredstva pa morajo države članice in zadevni organi zagotoviti, da mehanizmi, ki se izvajajo, dosežejo želeni rezultat ponovne vzpostavitve skladnosti ter uporabljajo učinkovite, odvračilne in sorazmerne denarne kazni.

(105)

Za zagotovitev, da zavezanci izpolnjujejo zahteve glede PPDFT ter učinkovito zmanjšujejo tveganja pranja denarja, s tem povezanih predhodnih kaznivih dejanj in financiranja terorizma, ki so jim izpostavljeni, bi morali imeti nadzorniki možnost, da uporabijo upravne ukrepe ne le za odpravo ugotovljenih kršitev, temveč tudi takrat, kadar ugotovijo, da bodo pomanjkljivosti v notranjih politikah, postopkih in kontrolah verjetno povzročile kršitve zahtev glede PPDFT, ali kadar te politike, postopki in kontrole ne zadostujejo za zmanjšanje tveganj. Obseg uporabljenih upravnih ukrepov in časovni okvir, odobren zavezancem za izvedbo zahtevanih ukrepov, sta odvisna od ugotovljenih specifičnih kršitev ali pomanjkljivosti. Kadar je ugotovljenih več kršitev ali pomanjkljivosti, bi se lahko za izvedbo vsakega posameznega upravnega ukrepa uporabili različni roki. V skladu s kaznovalnim in vzgojnim ciljem objav bi bilo treba objaviti le odločitve o uporabi upravnih ukrepov v zvezi s kršitvami zahtev glede PPDFT, ne pa tudi upravnih ukrepov, uporabljenih za preprečitev take kršitve.

(106)

Za zagotovitev ustrezne in dosledne ravni zaščite pred pranjem denarja, s tem povezanimi predhodnimi kaznivimi dejanji in financiranjem terorizma po vsem notranjem trgu je bistveno, da zavezanci pravočasno zagotovijo skladnost z upravnimi ukrepi, ki se zanje uporabljajo. Kadar zavezanci ne zagotovijo skladnosti z upravnimi ukrepi v določenem roku, morajo imeti nadzorniki možnost izvesti večji pritisk na zavezanca, da ta nemudoma ponovno vzpostavi skladnost. V ta namen bi morali imeti nadzorniki možnost, da naložijo periodične denarne kazni od roka, določenega za ponovno vzpostavitev skladnosti, tudi z retroaktivnim učinkom, kadar se odločitev o naložitvi periodične denarne kazni sprejme pozneje. Pri izračunu zneskov periodičnih denarnih kazni bi morali upoštevati skupni promet zavezanca ter vrsto in težo kršitve oziroma pomanjkljivosti, na katero se nadzorni ukrep nanaša, da se zagotovita njegova učinkovitost in sorazmernost. Periodične denarne kazni bi morale biti glede na njihov cilj, da zavezanca prisilijo k zagotovitvi skladnosti z upravnim ukrepom, časovno omejene in se uporabljati največ šest mesecev. Čeprav bi morali imeti nadzorniki možnost, da naložitev periodičnih denarnih kazni podaljšajo za največ nadaljnjih šest mesecev, bi bilo treba razmisliti o alternativnih ukrepih za obravnavo daljše neskladnosti, ki bi bili skladni s širokim naborom upravnih ukrepov, ki jih lahko uporabijo nadzorniki.

(107)

Kadar pravni sistem države članice ne dovoljuje, da se denarne kazni, predvidene v tej direktivi, naložijo z upravnimi sredstvi, se lahko pravila o denarnih kaznih uporabijo tako, da kazen predlaga nadzornik, naložijo pa jo sodni organi. Te države članice morajo zato zagotoviti, da ima uporaba pravil in denarnih kazni učinek, ki je enakovreden denarnim kaznim, ki jih naložijo nadzorniki. Sodni organi bi morali pri nalaganju takih denarnih kazni upoštevati priporočilo nadzornika, ki je kazen predlagal. Naložene denarne kazni bi morale biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

(108)

Za zavezance velja svoboda opravljanja storitev in svoboda ustanavljanja po vsem notranjem trgu, da lahko ponujajo svoje produkte in storitve po vsej Uniji. Da bi bil nadzorni sistem učinkovit, se morajo nadzorniki zavedati pomanjkljivosti pri spoštovanju pravil o PPDFT s strani zavezancev. Zato je pomembno, da se lahko medsebojno obveščajo o denarnih kaznih, naloženih zavezancem in upravnih ukrepih, ki se uporabljajo zanje, kadar bi bile take informacije pomembne za druge nadzornike.

(109)

Objava denarne kazni ali upravnega ukrepa za kršitev Uredbe (EU) 2024/1624 ima lahko močan odvračilen učinek na ponovitev take kršitve. Obenem druge zavezance seznanja s tveganji pranja denarja in financiranja terorizma, povezanimi z zavezancem, ki mu je bila naložena kazen, preden sklenejo poslovno razmerje, nadzornikom v drugih državah članicah pa pomaga v zvezi s tveganji, povezanimi z zavezancem, kadar čezmejno posluje v njihovi državi članici. Zato bi bilo treba potrditi zahtevo po objavi odločitev o denarnih kaznih, zoper katere pritožba ni mogoča, in jo razširiti na objavo nekaterih upravnih ukrepov, ki se uporabijo za odpravo kršitev zahtev glede PPDFT, in na periodične denarne kazni. Vendar bi morala biti vsaka taka objava sorazmerna, nadzorniki pa bi morali pri odločanju o tem, ali denarno kazen ali upravni ukrep objaviti ali ne, upoštevati resnost kršitve in odvračilni učinek, ki bo verjetno dosežen z objavo. V ta namen se lahko države članice odločijo, da odložijo objavo upravnih ukrepov, zoper katere je mogoča pritožba, kadar se taki ukrepi uporabijo za odpravo kršitve, ki ni resna, ponavljajoča se ali sistematična.

(110)

Direktiva (EU) 2019/1937 Evropskega parlamenta in Sveta (22) se uporablja za prijavo kršitev Direktive (EU) 2015/849 v zvezi s pranjem denarja in financiranjem terorizma ter z zaščito oseb, ki take kršitve prijavijo, kot je navedeno v delu II Priloge k Direktivi (EU) 2019/1937. Ker ta direktiva razveljavlja Direktivo (EU) 2015/849, bi bilo treba sklicevanje na Direktivo (EU) 2015/849 v Prilogi II k Direktivi (EU) 2019/1937 razumeti kot sklicevanje na to direktivo. Hkrati je treba ohraniti prilagojena pravila o prijavi kršitev zahtev glede PPDFT, ki dopolnjujejo Direktivo (EU) 2019/1937, zlasti v zvezi z zahtevami, da morajo zavezanci vzpostaviti kanale za notranjo prijavo, ter opredelitvijo organov, pristojnih za prejemanje prijav kršitev pravil glede preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma ter boja proti njima in za nadaljnje ukrepanje v zvezi s temi prijavami.

(111)

Bistveno je da na ravni Unije obstaja povsem integrirana in skladna politike za PPDFT, z določenimi vlogami pristojnih organov na ravni Unije in na nacionalni ravni, je zagotavljanje, da bi ti organi nemoteno in stalno sodelovali. V tem smislu je izjemno pomembno sodelovanje med vsemi nacionalnimi organi in organi Unije za PPDFT, ki bi ga bilo treba pojasniti in okrepiti. Države članice ohranijo nalogo, da določijo potrebna pravila, da bi imeli na nacionalni ravni oblikovalci politike, FIU, nadzorni organi, vključno z organom AMLA, in drugi pristojni organi, ki sodelujejo pri PPDFT, ter davčni organi in organi za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj, ko delujejo na področju uporabe te direktive, učinkovite mehanizme, ki bi jim omogočali sodelovanje in usklajevanje, vključno z omejevalnim pristopom, če pristojni organi zavrnejo sodelovanje in izmenjavo informacij na zahtevo drugega pristojnega organa. Ne glede na vzpostavljene mehanizme bi moralo tako nacionalno sodelovanje privesti do učinkovitega sistema za preprečevanje pranja denarja, s tem povezanih predhodnih kaznivih dejanj in financiranja terorizma ter boj proti njim ter za preprečevanje neizvajanja ciljno usmerjenih finančnih sankcij in izogibanja tem sankcijam.

(112)

Za olajšanje in spodbujanje učinkovitega sodelovanja, zlasti za izmenjavo informacij, bi bilo treba od držav članic zahtevati, da Komisiji in organu AMLA sporočijo seznam pristojnih organov in ustrezne kontaktne podatke.

(113)

Tveganje pranja denarja in financiranja terorizma lahko odkrijejo vsi nadzorniki, pristojni za kreditne institucije. Bonitetne informacije v zvezi s kreditnimi institucijami in finančnimi institucijami, kot so informacije o ustreznosti in primernosti direktorjev in delničarjev, mehanizmih notranjega nadzora, upravljanju ali skladnosti ter obvladovanju tveganj, so pogosto nepogrešljive za ustrezen nadzor na področju PPDFT nad temi institucijami. Podobno so tudi informacije v zvezi z PPDFT pomembne za bonitetni nadzor nad temi institucijami. Zato bi bilo treba sodelovanje in izmenjavo informacij z nadzorniki na področju PPDFT in FIU razširiti na vse pristojne organe, odgovorne za nadzor teh zavezancev, v skladu z drugimi pravnimi instrumenti Unije, kot so direktive 2013/36/EU (23), 2014/49/EU (24), 2014/59/EU (25), 2014/92/EU (26) Evropskega parlamenta in Sveta in Direktiva (EU) 2015/2366. Države članice bi morale za učinkovito izvajanje tega sodelovanja organ AMLA vsako leto obvestiti o opravljenih izmenjavah.

(114)

S sodelovanjem z drugimi organi, pristojnimi za nadzor kreditnih institucij na podlagi direktiv 2014/92/EU in (EU) 2015/2366, se lahko zmanjšajo nenamerne posledice zahtev glede PPDFT. Kreditne institucije se lahko odločijo za prekinitev ali omejitev poslovnih odnosov s strankami ali kategorijami strank, da bi se tveganjem izognile, namesto da bi jih upravljale. Take prakse zmanjševanja tveganj bi lahko oslabile okvir za PPDFT in zmanjšale odkrivanje sumljivih transakcij, saj prizadete stranke prisilijo, da za izpolnitev svojih potreb poiščejo manj varne ali pravno neurejene plačilne kanale. Razširjene prakse zmanjševanja tveganj v bančništvu pa bi lahko hkrati finančno izključile nekatere kategorije plačilnih subjektov ali strank. Finančni nadzorniki so najprimernejši za prepoznavanje primerov, kadar kreditna institucija zavrne sklenitev poslovnega razmerja, čeprav bi ga v skladu z nacionalnim pravom, s katerim se izvaja Direktiva 2014/92/EU ali Direktiva (EU) 2015/2366, morda morala skleniti, in sicer brez utemeljitve na podlagi dokumentiranega skrbnega pregleda stranke. Finančni nadzorniki bi morali v takih primerih ali kadar se poslovni odnosi prekinejo zaradi praks zmanjševanja tveganj, opozoriti organe, pristojne za zagotavljanje skladnosti finančne institucije s predpisi iz Direktive 2014/92/EU ali Direktive (EU) 2015/2366.

(115)

Da bi se uskladila cilj preprečevanja pranja denarja na podlagi te direktive ter cilj zaščite finančne stabilnosti in deponentov na podlagi direktiv 2014/49/EU in 2014/59/EU, je potrebno sodelovanje med finančnimi nadzorniki in organi, pristojnimi za krizno upravljanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij, kot so zlasti imenovani organi in organi za reševanje sistema jamstva za vloge. Finančni nadzorniki bi morali imenovane organe in organe za reševanje na podlagi teh direktiv obvestiti o vseh primerih, v katerih ugotovijo večjo verjetnost za propad ali za nerazpoložljivost vlog zaradi PPDFT. Navedene organe bi morali obvestiti tudi o vseh transakcijah, računih ali poslovnih odnosih, ki jih je FIU začasno prekinila, da se omogoči opravljanje nalog imenovanih organov in organov za reševanje v primerih večjega tveganja za propad ali nerazpoložljivost vlog, ne glede na razlog za to povečano tveganje.

(116)

Organ AMLA bi moral za olajšanje takega sodelovanja v zvezi s kreditnimi institucijami in finančnimi institucijami ob posvetovanju z Evropskim bančnim organom izdati smernice, v katerih se določijo glavni elementi tega sodelovanja, vključno z načinom, kako bi bilo treba izmenjevati informacije.

(117)

Mehanizmi sodelovanja bi se morali razširiti tudi na organe, pristojne za nadzor in pregled nad revizorji, saj lahko tako sodelovanje spodbudi učinkovitost okvira Unije za preprečevanje pranja denarja.

(118)

Izmenjava informacij in zagotavljanje pomoči med pristojnimi organi držav članic sta bistvena za namene te direktive. Države članice zato ne bi smele prepovedati take izmenjave informacij ali zagotavljanja pomoči ali uvesti nerazumnih ali neupravičeno omejujočih pogojev zanju.

(119)

Nadzornikom bi bilo treba omogočiti sodelovanje in izmenjavo zaupnih informacij, ne glede na njihovo zadevno naravo ali status. V ta namen bi morali imeti ustrezno pravno podlago za izmenjavo zaupnih informacij in za sodelovanje. Pravna negotovost, ki bi lahko nastala zaradi neobstoja izrecnih določb na tem področju, ne bi smela nenamerno ovirati izmenjave informacij in sodelovanja z drugimi organi, ki so na podlagi drugih pravnih aktov Unije pristojni za nadzor ali pregled nad zavezanci. Pojasnitev pravnega okvira je še toliko pomembnejša, ker bonitetni nadzor v številnih primerih izvajajo nadzorniki, ki niso pristojni za PPDFT, kot je Evropska centralna banka (ECB).

(120)

Informacije, ki jih imajo nadzorniki, bi lahko bile ključne za izvajanje dejavnosti drugih pristojnih organov. Države članice bi morale za zagotovitev učinkovitosti okvira Unije za PPDFT odobriti izmenjavo informacij med nadzorniki in drugimi pristojnimi organi. V zvezi z uporabo izmenjanih zaupnih informacij bi se morala uporabljati stroga pravila.

(121)

Učinkovitost okvira Unije za PPDFT temelji na sodelovanju cele vrste pristojnih organov. Za olajšanje takega sodelovanja bi bilo treba organ AMLA pooblastiti, da ob usklajevanju z ECB, evropskimi nadzornimi organi, Europolom, Eurojustom in EJT pripravi smernice o sodelovanju med vsemi pristojnimi organi. V teh smernicah bi bilo treba tudi opisati, kako bi morali organi, ki so na podlagi drugih pravnih aktov Unije pristojni za nadzor ali pregled nad zavezanci, pri izvajanju svojih nalog upoštevati pomisleke glede pranja denarja in financiranja terorizma.

(122)

Za obdelavo osebnih podatkov za namene te direktive se uporablja Uredba (EU) 2016/679. Za obdelavo osebnih podatkov v institucijah, organih, uradih in agencijah Unije za namene te direktive se uporablja Uredba (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta (27). Države članice priznavajo, da je boj proti pranju denarja in financiranju terorizma pomemben javni interes. Vendar bi morali pristojni organi, odgovorni za preiskovanje ali kazenski pregon pranja denarja, s tem povezanih predhodnih kaznivih dejanj ali financiranja terorizma, ali organi, katerih naloga je sledenje, zaseg ali začasno zavarovanje in odvzem sredstev, pridobljenih s kriminalnimi dejavnostmi, upoštevati pravila, povezana z varstvom osebnih podatkov, ki se obdelujejo v okviru policijskega in pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah, vključno z Direktivo (EU) 2016/680 Evropskega parlamenta in Sveta (28).

(123)

Bistveno je, da se pri uskladitvi te direktive z revidiranimi priporočili skupine FATF dosledno zagotavlja skladnost s pravom Unije, zlasti kar zadeva pravo Unije o varstvu podatkov, vključno s pravili o prenosu podatkov, in varstvo temeljnih pravic, kot so določene v Listini. Nekateri vidiki izvajanja te direktive zajemajo zbiranje, analizo, shranjevanje in izmenjavo podatkov v Uniji in s tretjimi državami. Taka izmenjava osebnih podatkov bi morala biti dovoljena, pri tem pa bi bilo treba v celoti spoštovati temeljne pravice, le za namene iz te direktive in za dejavnosti, ki se zahtevajo na podlagi te direktive, kot je izmenjava informacij med pristojnimi organi.

(124)

Pravice dostopa posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, do podatkov se uporabljajo za osebne podatke, ki se obdelujejo za namen te direktive. Vendar bi dostop posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, do kakršnih koli informacij v zvezi s prijavo sumljive transakcije resno spodkopal učinkovitost boja proti pranju denarja in financiranju terorizma. Zato bi lahko bile upravičene izjeme in omejitve te pravice v skladu s členom 23 Uredbe (EU) 2016/679 in, kadar je ustrezno, členom 25 Uredbe (EU) 2018/1725. Posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, ima pravico zahtevati, da nadzorni organ iz člena 51 Uredbe (EU) 2016/679 ali, kadar je ustrezno, Evropski nadzornik za varstvo podatkov preveri zakonitost obdelave in ima pravico do sodnega varstva iz člena 79 navedene uredbe. Nadzorni organ iz člena 51 Uredbe (EU) 2016/679 lahko deluje tudi po uradni dolžnosti. Nadzorni organ bi moral imeti brez poseganja v omejitve pravice do dostopa možnost, da posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, obvesti o tem, da je opravil vsa potrebna preverjanja, in o tem, kakšni so rezultati v zvezi z zakonitostjo zadevne obdelave.

(125)

Komisija bi morala zaradi zagotovitve nadaljnje izmenjave informacij med FIU med obdobjem ustanovitve organa AMLA še naprej začasno gostiti mrežo FIU.net. Da bi se zagotovilo polno sodelovanje FIU pri delovanju sistema, bi morala poskrbeti za redno izmenjavo s platformo finančnoobveščevalnih enot EU (v nadaljnjem besedilu: platforma FIU EU), tj. neformalno skupino, sestavljeno iz predstavnikov FIU, dejavno od leta 2006, ki se uporablja za olajšanje sodelovanja med FIU in izmenjavo stališč o vprašanjih, povezanih s sodelovanjem.

(126)

Z regulativnimi tehničnimi standardi bi bilo treba zagotoviti dosledno harmonizacijo po vsej Uniji. V organu AMLA delujejo visoko specializirani strokovnjaki na področju PPDFT, zato bi bilo ustrezno, da se mu zaupa priprava osnutka regulativnih tehničnih standardov, ki ne vključujejo odločitev politik, za predložitev Komisiji.

(127)

Za zagotovitev doslednih pristopov med FIU in med nadzorniki bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte, v zvezi z opredelitvijo kazalnikov za razvrstitev ravni resnosti neprijavljanja ustreznih, točnih in posodobljenih informacij osrednjim registrom. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (29). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(128)

Na Komisijo bi bilo treba prenesti pooblastilo, da sprejme regulativne tehnične standarde, ki jih pripravi organ AMLA, v katerih se podrobno opredelijo merila za ustreznost in izbor pri določanju tega, ali se prijava sumljive transakcije nanaša na drugo državo članico, z določitvijo referenčnih meril in metodologije za ocenjevanje in razvrščanje profila tveganja pri delovanju in preostalega tveganja zavezancev ter pogostosti pregledov profilov tveganja, določitvijo meril za določitev okoliščin imenovanja osrednje kontaktne točke nekaterih ponudnikov storitev in funkcij osrednjih kontaktnih točk, z določitvijo podrobnosti o nalogah matičnih nadzornikov in nadzornikov gostiteljev ter načinov njihovega medsebojnega sodelovanja, s podrobno opredelitvijo splošnih pogojev delovanja nadzornih kolegijev za PPDFT v finančnem sektorju, predlog za pisni sporazum, ki ga podpišejo finančni nadzorniki, vseh dodatnih ukrepov, ki jih morajo izvajati kolegiji, kadar so med skupinami zavezanci v nefinančnem sektorju in pogojev za udeležbo finančnih nadzornikov v tretjih državah; s podrobno opredelitvijo splošnih pogojev delovanja nadzornih kolegijev za PPDFT v nefinančnem sektorju, predlog za pisni sporazum, ki ga podpišejo nefinančni nadzorniki, pogojev za udeležbo nefinančnih nadzornikov v tretjih državah ter vseh dodatnih ukrepov, ki jih morajo izvajati kolegiji, kadar so med skupinami kreditne institucije ali finančne institucije; z opredelitvijo kazalnikov za razvrstitev stopenj resnosti kršitev te direktive, meril, ki jih je treba upoštevati pri določanju ravni denarnih kazni ali izvajanju upravnih ukrepov, ter metodologije za naložitev periodičnih denarnih kazni. Komisija bi morala sprejeti te regulativne tehnične standarde z delegiranim aktom na podlagi člena 290 PDEU ter v skladu s členom 49 Uredbe (EU) 2024/1620.

(129)

Za zagotovitev enotnih pogojev za izvajanje te direktive bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za določitev metodologije za zbiranje statističnih podatkov; za določitev oblike, v kateri se osrednjemu registru predložijo informacije o dejanskem lastništvu; opredelitev tehničnih specifikacij in postopkov potrebnih za izvajanje dostopa do informacij o dejanskem lastništvu v osrednjem registru na podlagi pravnega interesa; za določitev oblike v kateri morajo biti informacije predložene v centralizirane avtomatizirane mehanizme; za določitev tehničnih pogojev in postopkov za povezavo centraliziranih avtomatiziranih mehanizmov s sistemov povezovanja registrov bančnih računov; za določitev tehničnih pogojev in postopkov, potrebnih za medsebojno povezavo centraliziranih avtomatiziranih mehanizmov držav članic. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (30).

(130)

Na Komisijo bi bilo treba prenesti pooblastilo, da sprejme regulativne tehnične standarde, ki jih pripravi organ AMLA, v katerih se podrobno določi oblika v kateri se izmenjajo informacije med FIU držav članic ter določi predloga, ki se uporabi za sklenitev sporazuma o sodelovanju med nadzorniki Unije in enakovrednimi organi iz tretjih držav. Komisija bi morala sprejeti te regulativne tehnične standarde z izvedbenim aktom na podlagi člena 291 PDEU ter skladu s členom 53 Uredbe (EU) 2024/1620.

(131)

Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, priznana v Listini, zlasti pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, pravico do varstva osebnih podatkov ter svobodo gospodarske pobude.

(132)

Enakost žensk in moških ter raznolikost sta temeljni vrednoti Unije, za kateri si je ta zastavila, da ju bo spodbujala v celotnem naboru ukrepov Unije. Čeprav je bil na teh področjih dosežen napredek, je treba storiti več za dosego uravnotežene zastopanosti pri odločanju, bodisi na ravni Unije bodisi na nacionalni ravni. Države članice bi si morale brez poseganja v primarno uporabo meril, ki temeljijo na zaslugah, pri imenovanju vodij svojih nacionalnih nadzornih organov in FIU prizadevati za zagotovitev uravnotežene zastopanosti spolov, raznolikosti in vključevanja ter, kolikor je mogoče, upoštevati presečišča med njimi. Za zagotovitev uravnotežene in vključujoče zastopanosti bi si morale prizadevati tudi pri izbiri svojih predstavnikov v splošnih odborih organa AMLA.

(133)

Komisija bi morala pri pripravi poročila o oceni izvajanja te direktive skrbno upoštevati spoštovanje temeljnih pravic in načel, priznanih v Listini.

(134)

S sodbo Sodišča v združenih zadevah C-37/20 in C-601/20 WM and Sovim SA/Luxembourg Business Registers (31) je bila razveljavljena sprememba iz Direktive (EU) 2018/843 k členu 30(5) Direktive (EU) 2015/849 v delu, v katerem od držav članic zahteva, da zagotovijo, da so informacije o dejanskem lastništvu družb in drugih pravnih subjektov, registriranih na njihovem ozemlju, v vseh primerih dostopne vsem članom splošne javnosti. Za zagotovitev pravne jasnosti je pomembno, da se ta določba prilagodi tako, da se pojasni, da bi morale imeti dostop do teh informacij le osebe ali organizacije s pravnim interesom. Isti pogoj bi moral veljati za dostop do informacij o dejanskem lastništvu skladov ali podobnih pravnih ureditev. Direktivo (EU) 2015/849 bi bilo zato treba spremeniti. Posledice te sodbe presegajo člen 30(5) Direktive (EU) 2015/849 in so podobne za določbe, ki urejajo dostop do informacij o dejanskem lastništvu pravnih ureditev. Za zagotovitev, da okvir Unije vzpostavlja pravo ravnovesje med varstvom temeljnih pravic in uresničevanjem legitimnega cilja v splošnem interesu, kot je zaščita finančnega sistema Unije pred pranjem denarja in financiranjem terorizma, je zato primerno uvesti spremembe člena 31(4) Direktive (EU) 2015/849. Državam članicam bi bilo treba odobriti eno leto od datuma začetka veljavnosti te direktive, da sprejmejo potrebne zakone in druge predpise za prenos teh sprememb. Glede na pomen zagotavljanja sorazmernega okvira Unije za PPDFT bi si morale države članice po najboljših močeh prizadevati za prenos teh sprememb čim prej pred navedenim rokom.

(135)

Države članice bi morale zadevne določbe glede na potrebo po nujnem začetku izvajanja harmoniziranega pristopa k dostopu do osrednjih registrov na podlagi izkazanega pravnega interesa prenesti v nacionalno pravo do 10. julija 2026. Ker pa bo v začetnem obdobju nove ureditve za dostop na podlagi izkazanega pravnega interesa število zahtev, ki jih morajo obravnavati subjekti, pristojni za osrednje registre, verjetno doseglo vrhunec, se roki za odobritev dostopa ne bi smeli uporabljati v prvih štirih mesecih uporabe nove ureditve. Države članice bi morale do 10. julija 2029 vzpostaviti enotne točke dostopa za informacije o registrih nepremičnin. Do navedenega datuma bi morali biti medsebojno povezani tudi centralizirani avtomatizirani mehanizmi, ki omogočajo identifikacijo imetnikov bančnih računov ali plačilnih računov, računov vrednostnih papirjev, računov s kriptosredstvi ter sefov.

(136)

Ker ciljev te direktive, in sicer vzpostavitve usklajenega in doslednega mehanizma za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega ali učinkov ukrepa lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(137)

V skladu s Skupno politično izjavo z dne 28. septembra 2011 držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih (32) se države članice zavezujejo, da bodo v upravičenih primerih obvestilu o ukrepih za prenos priložile enega ali več dokumentov, v katerih se pojasni razmerje med elementi direktive in ustreznimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Zakonodajalec meni, da je posredovanje takih dokumentov v primeru te direktive upravičeno.

(138)

V skladu s členom 42(1) Uredbe (EU) 2018/1725 je bilo opravljeno posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov, ki je mnenje podal 22. septembra 2021 (33).

(139)

Direktivo (EU) 2015/849 bi bilo zato treba razveljaviti –